Stara Fiska in Jonatanka sta bili nekdaj prizorišče Zlate lisice, nekatere tekmovalke so se takratne proge bale tako, kot se nekateri moški tekmovalci avstrijskega Kitzbühela, a kljub temu, se jih je večina v Maribor rada vračala.

“Spomim se enega leta, ko je bilo na startu uvrščenih zgolj 13 tekmovalka, dandanes, ko se točke podeljujejo vse do 30. mesta je to nepojemljivo,” pove vodja proge Andrej Rečnik ter nadaljuje, da je bila za tiste čase proga resnično težka, tako za takratno opremo, kot tudi pripravljenost smučark. Kljub temu, da slalom ni bil dolg, je bila strmina izredna. “Kakšna je tudi že prišla sem in na koncu ni štartala, ker jo je bilo preveč strah.”

‘Smučke na rame in peš do vlečnice Bolfenk’

Oprema je bila takrat drugačna kot danes, za smuči so po večini skrbeli kar trenerji smučark, slabše pa je bilo poskrbljeno ali neposrkbljeno za zaščito na tekmovališču. “Na smučišče smo dali lesene ograje, kar si danes kdo težko predstavlja. V spodnjem delu je bila ena skala, ki smo jo obložili le s slamo.” Strah tekmovalk na tekmovališču v Mariboru tako ni bil odveč, a varnost ni bila edina težava, velikokrat jo je organizatorjem zakuhala tudi dotrajana vlečnica Bolfenk.

Cilj slaloma je bil na koncu stare Fiske, ko se teren nekoliko izravna in so tekmovalke zlahka prišle do vlečnice Bolfenk, cilj veleslaloma pa je bil nekoliko dlje, na zdajšnji Jonatanki. Smučarke, trenerji in ostali delegati so morali tako dati smučke na ramena ter se peš odpraviti proti pričetku vlečnice. “Smučke na rame in peš do Bolfenka gor, če je delal,” se je nasmehnil Rečnik, saj je bila vlečnica zelo specifična.

Kljub težji dostopnosti tekmovališča so bile tekme Zlate lisice dobro obiskane

“Vlečnica je bila takrat na vrv, ki se je rada vtrgala. Bila je preperela, saj to niso bili nekakšni materiali, bila je navadna ‘špaga’,” pripoveduje Rečnik. Pretrgano vrv je nato žičničar kar zavezal skupaj in tako je bila vlečnica vedno krajša. “Ko smo bili mali, brez neke kilaže, nas je kar neslo po zraku do vrha.” Vlečnica Bolfenk je smučarje tudi velikokrat pustila na cedilu in tako so morale smučarke in preostali vpleteni na start velikokrat tudi peš. A še ne tako dolgo nazaj je bil tudi običaj, da se je slalom ogledoval s smučkami na nogah, od cilja proti startu.

A kljub nekoliko težji dostopnosti terena je bilo na tekmovanju veliko gledalcev, še zdaj na stari Fiski stoji častna tribuna na kateri so bili takrat FIS-ovi delegati in organizator Dušan Senčar. Novinarske lože pa so bile iz lesa zbite na vrhu Bellevuja, kjer je takrat televizija imela veliko slabši pogled kot sedaj. “Televizijci so videli smučarke do četrtega ali petega vratca, nato so jih videli samo še v hrbet ter jih potem popolnoma izgubili.”