Po šestih letih je jasno: reprezentanca spada (tudi) v Ljudski vrt. Nogometna zveza Slovenije je čakala predolgo. Krasno vzdušje! Borba, na, žal, (pre)težki zelenici, nagrajena z aplavzom. Kdaj se bodo vrnili združeni navijači in zakaj napis “Jojo, dobrodošel doma”, ki so ga izobesile Viole, sporoča (še) več.

Včasih se porazi ne zdijo kot porazi. Čeprav to kakopak so. Niso zmage, seveda ne, niso pa niti zares porazi. Ne tisti kisli. Ker nauk iz Ljudskega vrta je lahko, skoraj moral bi biti tudi drugačen. Slovenija, ne, ni premagala Rusije, ne ohranja upanja, da se bo po desetletju čakanja kam uvrstila. Na mundial je tako ali tako grozno težko priti. Slovenija je izgubila v Ljudskem vrtu proti Rusiji. Je. »Če bi se igralo večkrat tukaj, bi bilo kaj drugače,« je povedal tudi Jasmin Kurtić. To ni nezanemarljivo. Še zlasti, ker je Kurtić potožil, da je bilo igrišče… Pač bolj za dolge žoge. 

Bi morala Slovenija več tekem igrati v Mariboru? “Dosti sem povedal, ni na meni, drugi ljudje odločajo, kje bomo igrali,” je odgovoril za Šport TV selektor Matjaž Kek. “Sigurno pa je publika pomagala, ko smo bili 0:2 zadaj, kar je dovolj zgovorno.” 

Ampak četudi je zapravila svoje možnosti, je to bil drugačen poraz. Tak, ko s gre z dvignjeno glavo. Ko ni kaj očitati. Ko so dresi zamazani. Ko moči zmanjka. Ko so naredili, kar znajo. In za vse to dobili aplavz. Takega, ki ne prinaša zmag. Ne. Prinaša pa tisto, kar vsakdo potrebuje. Zvestobo. In to je Ljudski vrt dal. Pa čeprav je prišlo 6.524 gledalcev. 

Napis, ki veliko sporoča

Eno je obujanje spominov. In to krasnih spominov. Ker jih ne manjka. Da v Ljudskem vrtu nič ne gre na malo, smo zapisali pred tekmo z Rusijo. Ali so veliki uspehi ali velike bolečine. Tistega vmes… Kot da ni. In res. Ljudski vrt se je izkazal. Zelo. Po zaslugi tistih, ki so prišli. In še verjeli. In še navijali. Prišli, videli, navijali.

Združenih slovenskih navijačev že (pre)dolgo ni več. Žal. Navijaške skupine ne hodijo na tekme reprezentance. Navijači, ki hodijo vsak (drugi) vikend po državi. Da, tudi Mlinarji, navijači Radomelj. Glede tega, da ne pridejo, so povsem enotni od Murske Sobote do Kopra. Ja, z Violami in Green Dragons vred. Viole so pustile le napis: Jojo, dobrošel doma, VM89. In to je vse. Kaj sporoča napis? Da doma pozdravljajo Jojota. In to je vse. Česa napis sam ne pove, bere pa se med vrsticami, da niti Ljudski vrt – tako kot Stožice – ni dom za domačo navijaško skupino. In vse preostale. In reprezentanco. Zvezi bi koristilo, če bi napis prebrala tudi med vrsticami.

Navijači, ki so še tukaj

Ampak obstaja še druga skupina ljudi. Obstajajo ljudje, ki redno navijajo za Slovenijo. Grejo na tekme. Hej, eni grejo še na Malto, Ciper, v Rusijo. Grejo. Navijači, ki potem doma obesijo napise na slovenskih zastavah z imeni krajev, kjer so daleč od prve lige. Šempeter, Bistrica, Zlatoličje, Repentabor. Tudi v mestu smo videli navijače. S šali, dresi, rekviziti. To je tisto, na čemer NZS še lahko sloni. Bi morala. Nanje še lahko računa. Ampak težava je, da teh ljudi ni dovolj. Ne za polpolne stadione. Ne v večjih Stožicah niti v Ljudskem vrtu.

Toda Ljudski vrt je nadoknadil s karizmo. S podporo. Saj je ta splahnela, ko ni prišlo do preobrata. Ljudski vrt je tisto, kar Matjaž Kek misli, ko pravi, da ko krene ena tribuna, ko zagrmi. Ne z juga v Mariboru ali severa v Stožicah. Ne. Tudi za Bežigradom je bila največja evforija na stranski tribuni. Ne. V bistvu… Vsepovsod okrog. Ljudski vrt je pokazal, spomnil in celo opomnil, kaj je bistvo nogometa. Navijači. In ti so pokazali, kako in kaj. Ker so spodbujali ekipo, ki se je borila, trgala, grizla. Tudi na igrišču, ki so mu močne padavine v minulih dneh prišle do živega. Šlo je za vzajemno spoštovanje. Bolj so se borili, bolj se je navijalo. Bolj se je navijalo, bolj se je borilo. In kratko je potegnil portugalski sodnik Artur Dias, ki je začutil moč publike, jezne zaradi njegovih (pre)hitrih odločitev. In zlasti kriterija. Dela je imel veliko, sam si ga je naprtil še več.

Navijanje naj pride spontano

Ljudski vrt je vrnil tisto najboljše v nogometu. Pa ni bilo še zdaleč popolno. Na koncu ni stadion tisti, ki prinaša rezultate. Vsaj če ni pod standardi. Ljudski vrt ima zdaj vse, kar mora imeti, da so Uefine kljukice odkljukane. Krajšo potegne zahodna tribuna, ki niti tokrat ni imela zapolnjenih VIP sedežev. Vzhod je bil povsem poln, nekateri so šli še na sever. Rezerv je pa vseeno ogromno.

Navijači in igralci so naredili, kar so lahko. Čas je, da to stori tudi Nogometna zveza Slovenije. In se vrne »domov«. Med ljudi, ki jim je tudi ponedeljkov večer dan za fuzbal. Kajti to je bil občutek za tisti pravi reset, novo zgodbo, nov začetek. Drugače, brez navijačev, ne bo šlo. In Ljudski vrt je začetek. Navijanje, tisto pravo, najboljše, pride vedno spontano (kot, žal, tudi navijači, ki preskočijo ograjo in povrhu ravno takrat, ko se pripravlja zadnji veliki nalet). Ne po zvočnikih prek uradnega špikerja.