Vsi smo videli, da je bila žoga noter. Vsi. Cela žoga. No, vsi, ki so res dolgo šparali ali pa si lahko privoščili najdražje vstopnice vseh časov v Ljudskem vrtu. Vsi, da, tudi tisti, ki smo, pamži leta 1994, takrat komaj videli čez ograjo. Vsi – razen švicarskega sodnika Heynemanna. Pa je bila meter čez črto. Še kamera z novih reflektorjev je vse posnela. Ah, ja. Neki drugi, romantični časi. Ko so Italijani, tisto poletje svetovni podprvaki, iz Ljudskega vrta komaj odnesli točko.

Bogati nasmeh taksistov

Vsi smo tudi vedeli, da bo tistega norega leta 2009 Rusija padla. Vsi. Ko si prišel na stadion, si začutil in zavohal, da Rusi nimajo šans. Preprosto preveč anekdot se je nabralo čez dan. Kot da jim krilatica »saj jih je kot Rusov« ne bi bila zadoščala. Ne. O tem, kako so si merili saj-veste-kaj že na mariborskem letališču, kjer so prav tekmovali, kdo bo imel svoje privatno letalo bližje izhodu. Kar vprašajte. Še danes se tisti, ki so skrbeli za najdražjo parkirnino vseh časov, režijo.

Pa taksisti tudi, ki niso mogli verjeti odmahajočim ruskim dlanem. Vsakič, ko so dobili šop sto ali, še bolje, petsto evrskih bankovcev, so jim ruski bogataši rekli, ne, ne, pažalosta, nimam nič manjšega, vredu je. Vredu? Spasiba! Najdražja napitnina iz Slivnice do Maribora vseh časov. Pa kako se je Roman Abramovič za dobre stare čase kar po mestu, kar gor po Krekovi, šetal do Ljudskega vrta. In na stadionu po onih zavitih štengah. In kako je bil Maribor zgolj pred-zabava. Pravi žur je že bil organiziran v Rusiji. Ki da gre v Južno Afriko.

Nič se ne zgodi na malo

Nak. Ni šla. Ker to je (bil) Ljudski vrt. Stadion, kjer se, kadar tu igra reprezentanca, nič ne zgodi na malo. Dolgčasa skoraj ni. Nikdar ni »meh«. Nikdar zgolj »zanimivo«. Nikoli solidno. Odmevajo uspehi in neuspehi. Vse odmeva. Vprašajte Danila Türka. Volitev ni izgubil zaradi drugorazrednih tem, ampak zato, ker je skušal voditi navijanje na južni ploščadi. Mi, Slovenci. Uf. Boleče za ušea. Da bo poslej opravljal vse poklice, začenši s skrbnikom fuzbalske opreme, pa je tisto noro noč, ko se je zdelo, ne, kaj zdelo, ko je bilo res vse spet možno, nakazal Borut Pahor. Slovenija na mundial, on pa na kolena. Čistit kopačke.

Slovenska nogometna reprezentanca bo danes igrala štiriindvajsetič v Ljudskem vrtu. Prvič po dolgih skoraj šestih letih. Nazadnje je skušala loviti magijo dodatnih kvalifikacij proti Ukrajini (1:1), ko je sistem prvič na evropsko prvenstvo spustil 24 reprezentanc. Ni šlo. Jezil nas je Cüneyt Cakir, nepopustljivi turški sodnik. Jezil nas je, ampak še do znosne mere, selektor Srečko Katanec. Vse skupaj pa je jezilo Miša Brečka do te mere, da je uspešno reprezentančno kariero končal tako, da je Ukrajinca lovil čez pol igrišča in ga nato vrgel tako zelo, da je bil zunaj, še preden je Cakir našel rdeči karton. In čeprav Slovenija ni šla na Euro 2016, je Aleksander Čeferin podaljšal pogodbo Katancu. Zakaj pa ne. Kot rečeno, v Ljudskem vrtu ni nič na »malo«.

Karte po »šest jurjev«

Tako je bilo že prvič, ko je prišla slovita Italija. Tako slovita, v takem norem zanosu, da je znorela še rosno mlada Nogometna zveza Slovenije. In navila cene do 6.000 tolarjev. Če ne veste ali ste pozabili, koliko je to bilo? Povprečna neto plača med julijem in septembrom 1994 je bila v gospodarstvu 58.171 tolarjev, povprečna bruto (!) plača vseh zaposlenih pa 98.889 tolarjev. Saj so bile vstopnice še po 4.000 tolarjev (vzhod) in 2.500 tolarjev (jug, sever), ampak ni čudno, da je v Ljudski vrt prišlo zgolj 6.000 gledalcev, mediji pa so poročali, da so bile karte predrage še za Italijane, ki so odpovedovali prihod.

Ampak tekma je vseeno šla v zgodovino, začenši z rezultatom. 1:1. Julija v finalu mundiala do penalov z Brazilci, septembra srečni s točko iz Maribora. Ni bila prva tekma reprezentance v Ljudskem vrtu, temveč druga, saj je reprezentanca prvič igrala v Mariboru aprila 1994, ko je v prijateljski tekmi padel Ciper (3:0). Ampak začetek je bil varljiv: že novembra so, kolikor se spomnim iz glave, trije šoferji na severu slavili veliko, nepričakovano, skelečo zmago Litve (1:2), ki je niti zmaga v Mariboru spomladi nad Estonijo (3:0) ni ublažila. Tekma, ki je bila rezultatsko med najbolj pomembnimi, čeprav se je zbralo le 4.000 gledalcev, je bila zmaga nad Latvijo oktobra 1998, ko je Sašo Udović, strelec gola že na tisti tekmi proti Italiji, zabil v 86. minuti, ko še nihče ni glasno verjel, da bi se Slovenija prvič kam uvrstila. Bila je živčna, mrzla, težka tekma, ko se je zdelo, da gol nikakor ne bo padel. Pa je.

Zapustili za debelih devet let

In se je Slovenija, ko je Milenko Ačimović zabil Ukrajincem iz parkinga za Bežigradom, kjer je bila res mitska energija, domicil slovenskega nogometa, uvrstila na Euro 2000, čeprav je NZS vrgla reprezentanco in Ljudski vrt pod avtobus in smo jadikovali vsi tisti, ki smo bili na tekmi z Grčijo (0:3), ko je bilo oktobra 1999 že jasno, da gre Slovenija v dodatne kvalifikacije.

In nato je po komaj šestih tekmah, ravno ko se je Maribor uvrstil prvič v ligo prvakov in še dodatno »porihtal« stadion, zapustila Ljudski vrt za debelih devet let. Slovenija pa ni zapustila le Maribora, zapustila je naposled Ljubljano in se vrnila v čase preštevanja točk na prste ene, mogoče dveh rok. Ja, v Celju je resda padla Italija (1:0), povrhu takrat na poti do svetovnega naslova, ampak to je bilo to. Celje nikdar več ni imelo velikega zanosa.

Za Ruse bolj mitski kot za nas

Ko se je vrnila, je prišla z Matjažem Kekom in na resda zgolj prijateljski tekmi proti Hrvaški povrhu izgubila (2:3), toda obnovljeni Ljudski vrt in 11 tisoč gledalcev je imelo kaj videti. In začutiti. Reprezentanca se je v Mariboru počutila domače, spektakularno je 2009 padla Poljska (3:0), potem ko so se opekli že Čehi (0:0) in Slovaki (2:1) niso mogli do živega. Ljudski vrt je, ko je dal tisti od nikoder gol Zlatko Dedić in se je zgodila evforija, postal domala mitski. Še Rusi kdaj pokličejo, vsaj mene so, ko so delali deseto obletnico na enem od svojih podkastov. Zanje je Ljudski vrt res boleč spomin. Bolj kot je za nas srečen.

V Ljudskem vrtu ni nikdar nič na malo. Ali je stadion nabit ali pa dve tretjini prazen. Skoraj nikdar ni le pol pol. Reprezentanca je že prihajala, kadar je delovalo, kot da drugam nikakor ne more. Ko je na Ljudski vrt že pozabila in je Celje (!) dobilo več sedežev: še poldrugo desetletje preden so tam prvič slavili naslov državnih prvakov.

Navijalo se je cene vstopnic, ampak navijalo se je tudi iz tribun. Čeprav je Ljudski vrt z izjemo prve ere Matjaža Keka deloval le kot plan b ali pa še to ne. Italija je v Ljudski vrt takrat prišla ne zavoljo NZS, ampak zavoljo Jožeta Plečnika. Ker je bilo in še vedno je v Bežigrad tako težko poseči.

Jojo, dobrodošel doma

Stožice imajo več sedežev, predvsem je imela do letošnje prenove Ljudskega vrta izdatno boljše pogoje, ki štejejo za VIP in Uefa/Fifa goste. Ni pa nikdar zares imela evforije. Rusija je v Mariboru padla. Anglija, denimo, v Stožicah ni, čeprav je bil remi velik uspeh. In v Mariboru se je uspeh ponavljal, v Stožicah je bil paket Kekovih zmag proti Poljski in Izraelu le preblisk.

Morda Ljudski vrt nikdar ni prva izbira. Ampak ko reprezentanca pride, se nič ne zgodi na malo. Nenazadnje je to na včerajšnjem treningu pokazal napis: Jojo dobrodošel doma! Ja, Josip Iličić prihaja “domov”, tja, kamor je prišel brcat, ko je že mislil, da nikdar več ne bo zares brcal. Tako priložnost ima danes tudi reprezentanca. Predvsem, da nagovori. Najde svoje mesto pri tistih, ki jih je vmes izgubila. Ampak ne bo lahko. Vsaj tako težko kot nadoknaditi točkovni zaostanek in upati, da se ponesreči še drugim.

Zato je pa prišla v Ljudski vrt. Ja, tudi zato ker je obnovljen in tak, da ima Uefa vse svoje kljukice. Ampak predvsem zato, ker nima več kam drugam. Prihaja v Maribor, ker se drugje ne izide več. In v Ljudski vrt polaga upanje, kadar je “umrlo” že vse pred njim.