ŽBK Maribor je najstarejši slovenski boksarski klub in edini, ki je bil cenjen na takratnih prostorih bivše Jugoslavije. Stanislav Milutinović je kot glavni trener delal vse do leta 2005, pod njegovim vodstvom je vadilo več kot 2000 borcev. Med njimi tudi Dejan Zavec in današnji glavni trener ŽBK Maribor Igor Rašić.

Stanislav v Mariboru stanuje že 47 let, je še vedno v izjemni kondiciji, kot pravi: “Za sebe še vedno treniram doma. Kar se tiče domačega boksa, pa vedno manj spremljam. Ko enkrat daš skozi roke svetovnega prvaka, mi ni toliki izziv gledati začetnike, ker  ko ga vidim, vem točno koliko še rabi, da bi mu dejal ‘bravo’. Ne, da sebe precenjujem, ampak enostavno od leta 2005, ko sem končal s trenersko kariero, ker sem po poklicu inženir strojništva, sem želel že nekaj zaslužiti za svojo starost.”

Vsak petek se redno videva s svojim nekdanjim varovancem, slovenskim šampionom, Dejanom Zavcem. “Tako nekako, ob tej uri, prav ob tej mizi, kot da bi vedeli,” nam je uvodoma dejal Stanislav, ko smo ga pričakali ‘za njegovo mizo’ v popularni gostili Ginger v mariborskem Evroparku. “Tukaj sedi po navadi Dejan, tu je še Zlatko Žilarević. Moj nekdanji bivši boksar, izredno talentiran, a ko se je Dejan odločil za profesionalnega boksarja, se je Zlatko odločil za študij in danes velja za enega (naj)uspešnejših Mariborčanov.”

Dejan Zavec in Stanislav Milutinović. Foto: Boksarska zveza Slovenije

Kot zanimivost še, pogovor smo dorekli prav v petek in tako obdržali  Stanislavovo rutino. “Danes tega druženja ni, ker jutri praznujem svoj 70. rojstni dan (r. 7. april 1951), ki bi moral biti lansko leto, a zaradi korone in vseh okoliščin nisem mogel praznovati. Želel sem, da smo vsi, družina, prijatelji.”

Stanislav je z izjemo disciplino in vztrajnostjo dokončal dva faksa, ob tem pa opravljal delo glavnega trenerja. S prvo ženo Gordano ima dva otroka Vladimirja in Ivo, z drugo ženo Nado, s katero je poročen 32 let, pa še Nadinega sina Andreja.

Za začetek, spomini na zlate čase jugoslovanskega boksa.

»Za takratni čas nam je bilo zelo lepo. Prvi resen klub v katerem sem treniral je bil Radnički Kragujevac. Dobivali smo ti. štipendijo, da bi se športno prehranjevali, ker v boksu je bila v glavnem lakota. Bil sem bil zaposlen v Zastavi Kragujevac, dobil sem solidno plačo, čeprav nisem bil med najboljšim boksarji, prej bi dejal proti repu. Tam je bilo takrat pet nosilcev velikih tekmovanj. Puzović je bil iz mojega kluba, tudi danes moj dober prijatelj. Parlov je bil dober znanec, Kačar v Novem Sadu…

Najboljši, ti svetovni šampioni so imeli letno takrat kar 200 dni priprav. To je bil izredno močen sistem, v takratnih časih je bilo samoumevno, da gredo vsi ti naši boksarji po medaljo. Na vsakih olimpijskih igrah se je osvojila zlata medalja.  Je pa zanimivo, da je vsak od njih bil na nek način svoj unikat. Vsaka država je imela svoj prepoznaven stil boksa, razen Jugoslavija, ki je imela ogromno talentiranih boksarjev.”

Kje so bili vaši začetki mariborskega boksa?

“Začetki so bili na Ruški cesti, kjer je danes osnovna šola Maks Durjava. Govorimo o času od 1970 do 1980. Maribor je bil zelo dober klub, praktično edini slovenski klub, ki je bil poznan v Jugoslaviji. Dvakrat v svoji zgodovini je bil drugi v klubskem tekmovanju. Enkrat je bil boljši Partizan, drugič se ne spomnim, ampak je bilo pred letom 1970.”

Kdo je bil najboljši, največji po vašem mnenju?

“Dejan Zavec je največji boksar v zgodovini Jugoslavije. Parlov je dosegel vse v amaterskem boksu, kar je lahko, vendar potem v profesionalnem boksu, ko je postal svetovni prvak, je dvakrat ubranil titulo, tretjič pa izgubil. Dejan je petič izgubil. Drugi realno tega niso dosegli. Bilo je še nekaj svetovnih prvakov, da bi potem že v naslednjem dvoboju izgubili. A, vemo da je vedno dosti težje braniti kot osvojiti.”

Foto: Maribor24.si

Dejan Zavec je pravzaprav rojeni šampion, kjerkoli bi ga postavili, s komerkoli bi delal, on bil svetovni prvak. Jaz sem imel na koncu to srečo, da dobim enega takšnega talenta, ki je potencijal za svetovnega prvaka. Veliko boljših trenerjev od mene takšne priložnosti niso nikoli imeli.”

Povejte nam, kakšen je bil Zavec preden je postal šampion?

“Jaz sem ga spoznal, ko je bil še v srednji šoli, ampak takrat je bil še vedno na Ptuju, pri pokojnemu gospodu Ivanu Pučkotu. Leta 1997 ga je Ivan pripeljal v Maribor in takšne boksarje, jasno, takoj prepoznaš. Seveda sem ga želel imeti v svoji ekipi, v bistvu niti enem boksarju nisem nikoli rekel, da naj pride k meni, kot tudi obratno, pa sem jih imel iz cele Slovenije.

Noben boksar ni plačal nič. Takrat sem organiziral tudi veliko dvobojev, da so fantje nekaj zaslužili, za žepnino. Od 20 do 40 borb sem letno organiziral za svoje borce. Ti boljši so imeli tudi do 100 EUR, npr. Zavec je imel borbe za 400 evrov, ampak po dveh borbah, ko je v Italiji nokavtiral svojega nasprotnika, praktično več ni bilo nasprotnika za njega. Vsak je vedel koliko bo dobil, če zmaga in koliko če zgubi. Dogajalo se je seveda, da vam niso pustili zmagati, zato pa takšne borce kot je Dejan niso marali, ker je vsakogar nokavtiral. 

Na koncu je pa tako, da sem vsakemu iskreno povedal po njegovi borbi, ali je zmagal, ali je izgubil. Mi je, pa v tistih časih bilo v ponos, ker so to bile prve borbe slovenskih borcev od osamosvojitve države. Zdravljica je bila pred vsako borbo. Še danes, ko govorim o teh trenutkih, skoraj 30 let kasneje, mi gredo kocine po konci. To so stvari, ki je sedaj  težko opišem, ker Slovenija je moja država, čeprav sem rojen v Srbiji. “

Kako dolgo potrebuješ, da postaneš boksar?

“Po mojih izkušnjah je potrebno štiri leta, če nisi talentiran pa sedem. Velikokrat ti asocialni niso zdržali tega tempa in discipline. Imam še danes knjige za prva tri leta boksa, razdelano ‘rundo po rundo’ kaj se dela od začetka in na koncu tretjega leta. Običajno borci na leto naredijo v tem času 15 borb, skupno v teh treh letih 45, jasno sebi enakim. Če so bili talentirani smo dejali, da potrebuje še eno leto, da se vboksa, potem je pripravljen za pravo pot.

Dejan Zavec, Stanislav Milutinović, Zlatko Žilarević in Goran Mlakar. Foto: Boksarska zveza Slovenije

Veliko borcev ni potrpežljivih, jaz sem prvič zmagal po sedmi borbi. Pa tukaj seveda ne štejemo teh prvih 45 borb, ki spadajo še pod ‘šolo boksa’. Drugo je uradno tekmovanje. Poznal sem šampione, ki so izgubili prvih 20 borb. Ampak če nisi tega pripravljeni prenesti, potem ne boš nikoli mogel postati šampion. Samo predstavljajte si, ko začnete boksati v ligi, vas čakajo fantje, ki imajo praktično več borb kot mlad borec treningov. Preprosto morajo vsi dati to skozi, ampak tukaj se tudi vidi, ali si, ali nisi. 

Govorili smo o Zavcu, kakšen je Dejan kot trener ?

“Za trenerja je še večji talent. Bil sem nekajkrat z njim v kotu in slišal sem kaj pove svojim borcem. On zna pripeljati borca do zmage, spomnim se, ko smo bili skupaj v Beogradu 2018, je njegov boksar prišel v finale, kjer je pometel s svojim nasprotnikom, samo zato ker je Dejan bil v kotu. Čeprav imam več trenerskega znanja kot Dejan, ampak moram priznati, da ga ne bi znal vodit kot Dejan, ki je bil svetovni prvak. Točno je vedel, kaj mora reči, poznal je svojega borca in to so stvari, katere na koncu tudi kot izkušenejši trener takoj prepoznaš.

Kar se tiče očitkov, da je Dejan diplomiral na fakulteti v Novem Sadu in ne na Univerzi v Ljubljani, kot pišejo nekateri zlobni ljudje. Dejan, pa med njimi tudi Igor (Rašić), ki je danes glavni trener v ŽBK Mariboru, so končali višjo trenersko šolo potem pa vpisali fakulteto za šport v Novem Sadu. Bil sem njihov mentor in lektor diplom, drugi časi so bili, ampak fantje so končali ta faks, pošteno povedano. Morate vedeti, da so v Novem Sadu bili takrat najbolji znani profesorji iz Evrope in takrat so diplomirali tudi drugi veliki šampioni, kot Kačar, ki je kasneje še doktoriral. Ampak očitati Dejanu, da je diplomirani trener boksa je smešno. Po mojem mnenju vsak šampion, v kateremkoli športu, bi moral dobiti diplomo iz tega športa.

Kljub enem velikem hendikepu.

“Zavec je človek ogromno talenta, ampak veliko ljudi ne ve, da ima disleksijo in on ne more brati brez današnjih pripomočkov, teh folij, ki pomagajo pri branju. On to takrat ni niti vedel. Kot trener sem svojim varovancem vedno podaril kakšno knjigo. Ko sem Dejanu podaril knjigo je rekel, da bo prebral, a nisem vedel, da ima težave. Po tednu dni, mi pravi Dejan “jaz začnem brati ampak ne pridem do konca strani, preprosto zaspim.” Tu smo takrat končali s temi knjigami.

Zanimivo je, da je njegova žena profesorica defektologije, tako da malo v šali, ji je on sedaj bližje kot pacient. V glavnem, tisto kar je pomembno, je izjemno sposoben, nadarjen, če računate, da se je večino stvari naučil na slušen način, in govori nemško ter angleško. Je zelo odgovoren in discipliniran, ima takšno močno zavedanja, da se niti sam ne zaveda.”

Če končava z Zavcem, povejte nam kaj pa politika?

“Spomnim se, da so ga želeli v domačem kraju, v Juršincih za župana, sedaj je poslanec v državnem zboru. Ne vem, težko rečem, ker vem da je preprosto prepošten za politiko. Dejan nima rad laži.”

Omenila sva Igorja Rašića, on je sedaj glavni trener v Mariboru

Takrat sem v časopisu videl eno novico, da bo za vikend na Ptuj potekal boksarski dogodek. Tu je v bistvu bil dvoboj Rašića in Zavca. Igor ga je takrat premagal. Moram reči, da je imel izjemne predispozicije, vendar ni imel domače vzgoje. Prekrival mi je, ko je začel zelo zgodaj piti. Ko pridete na trening imate 90 minut in 20 fantov. Potrebno se je poglobiti za takšne stvari. Vedelo se je, da mora biti disciplina, da morajo biti pozitivne ocene, da nihče ne sme lagati, a veste kako je ko si mlad fant. Rašić mi je uspel to takrat prekriti, a kasneje sem v borbah ugotovil, da nekaj ni v redu. Rundo in pol je boksal šampionsko, potem pa blokada, ko ti nič ne gre.

Igor je izjemno talentiran, želimo mu veliko uspehov in da uspešno nadaljuje ter gradi lepo zgodbo v Mariboru.

Kakšen je vaš pogled na regionalno ligo.

“Ljudem je ostala v spominu ta Jugoslavnska liga, ampak takrat je bila to ena država, ki je stala za tem in je to financirala. Danes bi naj vsak klub financiral sebe. Je dobro, da se naredi, ampak na drugačen način. Ne posnemati tisto kar je bilo, ampak se prilagoditi današnjim časom.

Vsi športi so šli naprej, tudi boks je šel, zato preveč nostalgično, ni možno razmišljati. Zveze se trudijo, postavili so sedaj en koncept regionalne lige, ampak potrebuje svoj čas, svoj prostor, da zaživi v popolnosti. Šele po nekaj letih lahko vidite kaj so dobre izkušnje in kaj je potrebno popraviti. Eno od njih je vsekakor sojenje.”

Za konec še o boksu v Sloveniji nasploh in delu BZS?

“Popolnoma podpiram kar počnejo na Boksarski Zvezi Slovenije, mislim, da je to edini način za pravo delo. Marsikdo se iz moje generacije mogoče ne bi strinjal, ampak takšen nivo boksa v Sloveniji ni bil še nikdar. Tolikšno število fantov, ki znajo fantje boksat ni bilo nikoli v Sloveniji. Državna prvenstva so sedaj praktično evropske borbe. Tako da trenerji in klubi, ki sedaj vodijo to, delajo vrhunsko in znajo delati. Kar se konkretno Zveze tiče, pa vidite sami kakšne stvari so uspeli pripeljati v Maribor, drugo leto bo še evropsko mladinsko prvenstvo, to so vse stvari za pozdravit in želim jim vso srečo v nadaljevanju.“