Nova zmaga, povrhu visoka zmaga. Nič štiri na gostovanju v Kišinjevu pri Moldaviji. Deset točk. Četrta zmaga zapored, tretja v ligi narodov. Peta tekma zapored brez prejetega gola. In nagrada? Prvo mesto v skupini C3 lige narodov, potem ko je Grčija doma remizirala s Kosovom. Prav nedeljska zmaga Slovenije pri Kosovu (0:1) je bila le predfilm za gledljiv celovečerec iz Moldavije (0:4), v katerem se je dalo tudi zelo uživati. Vsega mesec dni po tem, ko je Matjaž Kek po prvih štirih točkah v Stožicah proti Grčiji (0:0) in Moldaviji (1:0) razlagal, da »nisem slep, da ne bi videl, koliko je še dela (v igri)«.

Hat-trick Harisa Vučkića. Za Moldavijo neubranljiv trojček Lovrić-Bohar-Vučkić. So tekme, na katerih ne toliko, da gre vse prav, ampak predvsem ne gre nič narobe. Tudi zato, ker je Kek našel skupino fantov, ki presega zmožnosti posameznih členov. Slovenija igra kot ekipa, kot moštvo, kot reprezentanca. Namesto o Kevinu Kamplu se govori o Sandiju Lovriću, ki je zabil prvenec, namesto o brezzobem napadu o Harisu Vučkiću. Četudi je to liga narodov, je za Slovenijo to trenutno zelo uspešna liga narodov. Vse bolj diametralno nasprotna od tiste prejšnje.

 1. Najboljši polčas zadnjih let? Da.

Lanska septembrska evforija po zmagah nad Poljsko in Izraelom v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo je oktobra s porazoma pri Makedoniji in proti Avstriji hitro splahnela. Zdaj ne gre za evforijo, nenazadnje gre za ligo narodov, pa vendar. Slovenija je postala resna ekipa na gostovanjih. Taka, ki tekmo obrača do polčasa in odloči takoj v nadaljevanju. Reprezentanca, ki vodi v svoji skupini z impozantno gol razliko 6:0.

Že res, da je Jan Oblak reševal situacijo takoj na samem začetku tekme. Reševal zlasti slabo reakcijo in nepozornost Jake Bijola.

Že res, da je Jan Oblak reševal situacijo takoj na samem začetku tekme. Reševal zlasti slabo reakcijo in nepozornost Jake Bijola. Moldavija ni zadela in Slovenija peto tekmo zapored ni prejela gola (Grčija 0:0, Moldavija 1:0, San Marino 4:0, Kosovo 0:1, Moldavija 0:4). Kajti vse, kar je sledilo, je bilo izjemno stopnjevanje. Kot da bila akcija za zmagoviti gol v Prištini proti Kosovu le atraktiven predfilm, a si je treba ogledati celo stvar, da v njej res uživaš. Kajti tako prvi kot tretji gol sta bila dokaz, kako zelo Sloveniji godijo protinapadi proti reprezentancam, ki bi rade preverile v tretjem evropskem rangu, če (se) lahko igrajo. Slovenija s trojčkom Lovrić-Bohar-Vučkić igra okretno, sposobno, kratko, lucidno in predvsem učinkovito.

 2. Sandi Lovrić res odkritje

Že v nedeljo smo zapisali, da je Sandi Lovrić igralec, ki ga je Kek iskal. S potezo več. Zdaj je še igralec z golom več. Zabil je prvenec. Proti Moldaviji je le še nadgradil svojo vizijo in dokazal sposobnosti. Fant, ki se res hitro obrne in je željan odigravanja. Pri prvem golu je v polnem šprintu ne le sledil akciji, marveč tudi prišel točno tja, kamor je moral. Pri tretjem pa je akcijo začel, kakor že v Prištini. Ne premišljuje, ampak naredi. Ne cinca, ne preigrava, ne zapravlja časa ali prostora. Preprosto poda, steče naprej sam ali pa poskrbi, da steče akcija. Igralec, ki je poskrbel, da se utegne o Kevinu Kamplu govoriti sčasoma precej manj.

3. Haris Vučkić »se je naredil« za napadalca

Do tekme s San Marinom ni imel nobenega gola za reprezentanco. Veljal je za mladega talenta, ki se v Angliji ni naigral, imel težave s poškodbami, nato pa v Twenteju – ne kot prvi Slovenec – na Nizozemskem našel del svoje forme, preden je nedavno odšel k Zaragozi.

Praviloma bi naj bil Andraž Šporar tisti, ki bo prispeval zadetke. Ampak prav v tej akciji mu jo je zagodla poškodba, povrhu pa bi težko rekli, da priložnosti ni dobil in prav tako redki bi odkimavali, da ni marsikaj lepega tudi zastreljal. Vučkić deluje drugače. Bolj agilno, moštveno, surovo.

Praviloma bi naj bil Andraž Šporar tisti, ki bo prispeval zadetke. Ampak prav v tej akciji mu jo je zagodla poškodba, povrhu pa bi težko rekli, da priložnosti ni dobil in prav tako redki bi odkimavali, da ni marsikaj lepega tudi zastreljal. Vučkić deluje drugače. Bolj agilno, moštveno, surovo. In tako je v Kišinjevu zabil reprezentančni hat-trick ter z goloma San Marinu in Kosovu prišel že do petih golov. S tem se je v tej ekipi izenačil z Benjaminom Verbičem ter Miho Zajcem, pred njim sta zdaj še tokrat manjkajoča Josip Iličić (9 golov) in Tim Matavž (11).

 4. Paket tekem je torej prišel prav

Četudi je bilo nekaj privzdignjenih obrvi, ko je Slovenija za pripravljalnega tekmeca pred dvema gostovanjema izbrala San Marino, najslabšo reprezentanco na svetu, se je dvig samozavesti očitno res izplačal. Morda ne toliko zaradi tekme sami, kolikor v tem, da je Kek nabral skupino fantov, ki je vedela, da bo brez (naj)boljših, ampak da je zdaj priložnost zanje same.

Povrhu je moral domov Nino Kouter kljub negativnemu testu na koronavirus, nato se je poškodoval Šporar, kartone je v Prišini dobil Petar Stojanović – in ostal z ekipo, ni odšel v Zagreb. Če kaj, je Keku torej uspelo tisto, v čemer je najboljši: kolektivni motivaciji.

Povrhu je moral domov Nino Kouter kljub negativnemu testu na koronavirus, nato se je poškodoval Šporar, kartone je v Prišini dobil Petar Stojanović – in ostal z ekipo, ni odšel v Zagreb. Če kaj, je Keku torej uspelo tisto, v čemer je najboljši: kolektivni motivaciji. Kar je krasilo selektorjev najbrž največji uspeh, ko je Slovenijo spravil na svetovno prvenstvo. Seveda pa je treba jemati ligo narodov v takšni skupini, kjer Moldavija in Kosovo prej igrata za D rang, kakor Slovenija in Grčija za B, vseeno z rezervo, četudi je po drugi strani Kek že na prvih dveh tekmah zbral več točk (4, zdaj jih ima Slovenija že 10), kakor Tomaž Kavčič na šestih (zgolj tri). Slovenija bo 15. novembra doma gostila Kosovo, nato pa v zadnjem krogu te skupine 18. novembra v Grčiji dočakala najbrž najbolj konkreten test – preden se začne čakanje na decembrski žreb za svetovno prvenstvo 2022. Kvalifikacije se začnejo marca prihodnje leto.

 5. Medijska podpora bi bila zaslužena

Kar reprezentanca zdaj potrebuje, je tudi medijska odmevnost. Sploh v teh časih, ko pač na neposredno podporo navijačev ne more računati. Če nič drugega, so si podporo zaslužili tako z rezultati kot igro in pristopom. Zato bo več od sebe moral dati zlasti Sportklub, lastnik pravic za ligo narodov: za začetek tako, da ne zamudi uvoda Zdravljice (kakor s prenosom iz Prištine) ali kar v celoti, kot se je zgodilo proti Moldaviji, ko so režiserji očitno neuspešno »iskali« tekmo ter vmes našli dve drugi tekmi. V studijskem delu sta bila Milenko Ačimović in Tonči Žlogar zelo konkretna sogovornika, se pa pozna, da Sportklub vsaj trenutno resnih kapacitet ali pa sredstev za izjemne zgodbe še nima. Trenutno je reprezentanca na višjem nivoju.