Simon Marčič, rojen v Limbušu, osnovno šolo končal na Tabor I, je kot najstnik treniral sabljanje. Šele kasneje se je zaljubil v moto svet. Danes že 39-letni puščavski lisjak lovi zgodovinski dosežek na reli Dakarju, deseti zaporedni nastop v kategoriji brez ekipe, kar ni uspelo še nikomer v zgodovino Dakarja. Že udeležba na samem Dakarju je vredna velikega poguma in odrekanja, naš dirkač pa na svojem 9. reli Dakarju odkrito pove, da cilja na najvišja mesta.

Simon je pred pogovorom izbral kapučino z dosti pene. Tistim, ki vas ne poznajo, kaj je vaš šport, reli ali motokros?

»Moj šport je reli, tehnika pa resda izvira iz motokrosa. To je osnova, četudi si Rally, Enduro, ali ekstremna verzija off-road dirk, naučiti se moraš skakati, speljati ovinek.«

Večino časa bova govorila o Dakarju, zakaj je tako poseben?

»Ko sva na začetku primerjala s kolesarstvom, imaš Dirko po Franciji, Italiji in Španiji, ki so med seboj precej enakovredne. Podobno je na primer v tenisu, kjer so štirje grand slami prav tako primerljivi, v reliju pa je Dakar edina dirka, ki ima dvanajst etap, medtem ko ostale, ki štejejo za svetovni pokal pa samo šest etap.«

Simon Marčič. Foto: Denis Janežič

Drugo leto bo celo Dakar podaljšan na 14 etap?

»Ja res je, 14 etap, skupno bo trajal 16 dni.«

Navigacija je še vedno ‘na papir’, ni digitalna?

»Letos bi naj prišle digitalne.«

Imajo tekmovalci z ekipami prednost v navigaciji?

»Ne, včasih so imeli ti. ‘map mane’, ki so po določeni etapi dobili navigacijo in označili pomembne točke, opombe. Spomnim se, da so njihove plače takrat znašale 15.000 evrov na dan.«

Kaj točno so označevali?

»Ti imaš ta papir, navigacijo zrolano na ti. yostick in jo premikaš. Map mani so ti označili, kje moraš biti pazljiv, dodali opombe, opisali sipine in morebitne pasti. Vendar zdaj tega ni več, vsi dobimo navigacijo 20 minut pred dirko, tako da te prednosti ni več.«

To pomeni, da ogled trase, določenih sipin ni mogoč?

»Ne moreš videti trase kot pri klasičnem Reliju. Povedo ti razmerje, na primer da bo 20% sipin, 50% mivke, 20% skal in 10% zemlje. Vem približno, kaj me kdaj čaka: mivka, da sledijo sipine …«

Kaj pa morebiti priprave na točno določeni etapi, počnejo to bogatejše ekipe?

»Etape si lahko pogledaš tudi na Google Earthu, seveda, nekateri se pripravljajo in vozijo na teh delih, ampak se zadeve spreminjajo. Ti moraš doseči med dirko checkpointe in trasa, če se potegne 100 metrov drugod, je že vse drugače.”

Foto: Denis Janežič

Se zgodi, da se izgubite?

»Seveda se zgodi, predvsem ko prideš na skale, izgubiš sled ali pa so kje pomešane od voženj domačinov.”

Kaj pa smrtne nesreče na Dakarju?

»Vsako leto se na žalost zgodi smrtna nesreča. Lansko leto je kamion, ki poleg avtomobilov in motorjev tudi tekmujejo na Dakarju, nesrečno trčil v Poljaka. Bil je izkušen voznik, starejši, ki je na ‘stara leta’ želel odpeljati še en Dakar, a je bil žal usoden.«

Avti in kamioni vas ujamejo?

»Ja, čeprav štartamo prvi, potem šele avti in nato kamioni. Ampak, če je daljša etapa, se zgodi, da te avti ujamejo. Naša končna hitrost je nekje 160km/h, njihova pa 230km/h. Mene so leta 2016 prehiteli kamioni, grozna izkušnja.

V vas je trčil legendarni Kralj Dakarja, Stephane Peterhansel, leta 2017 v Argentini?

»Ja, res je. Vsako leto pride pozdravit, povedal je, da spremlja tudi moje vloge, kar mi veliko pomeni. Vpraša, kako sem, moram reči, da je res pravi človek, ne samo velik šampion, ampak tudi velik človek.«

Koliko stane en nov motor za dirko po Dakarju?

»Cena novega motorja je 35.000€.«

Vi boste naslednji Dakar vozili z novim motorjem?

»Ne, žal ne, ker niso uspeli zagotoviti delov in je enoletni zamik. Ampak tekmujem v kategoriji, kjer imamo vsi približno enake pogoje in težave. «

VIDEO: Poglejte kakšen je motor po Dakarju in kaj vse je potrebno, da bo motor pripravljen za Dakar 2023.

S tem istim motorjem trenirate?

»Ne. Imam še dva druga trening motorja, Motokros in Enduro. Tega pa izključno za Dakar in večja tekmovanja.

Vse pohvale za vloge na tvojem Youtube kanalu.

»Hvala. Vse delava skupaj z mojim snemalcem in fotografom Denisom Janežičem, ki je zelo sposoben. Snemava zdaj že tretjo sezono. Z Denisom greva sama na Dakar«

Vaš cilj ob tem, da bi osvojili Dakar, je tudi, da bi desetkrat zapored nastopili v kategoriji brez ekipe. Dve leti še, drži?

»Drži, ker prvo leto ti organizator ne dovoli tekmovati brez ekipe, ker je prenevarno in je potrebno dobiti izkušnje. Tako da sem prvič tekmoval z ekipo in osemkrat brez ekipe.«

Kaj pomeni to z ekipo ali brez ekipe?

»Ko dirkaš, si na etapi tako in tako sam. Če si brez ekipe, skrbiš tekom dirke za vse stvari sam. Za motor, popravila in ostalo.«

Na koncu etape ste vsi v istih šotorih ali imajo (super)zvezdniki drugačne pogoje kot so Loeb, Peterhansel..?

»Vsi smo na istem. Malo je to drugače kot v drugih športih, ker se vsi zvezdniki zavedajo, ko enkrat greš v puščavo, da smo vsi majhni ljudje. Brez solidarnosti ne gre.«

Ste imeli še kakšne izkušnje ob omenjeni nesreči leta 2017?

»Seveda, velikokrat se je oživljalo, pa tudi sam sem oživljal. Helikopter pride v desetih minutah, v zraku jih je vedno osem, ampak deset minut je včasih predolgo.«

Dakar je glavno mesto Senegala, najbolj znana reli dirka je nekdaj potekala iz španske Granade do senegalskega Dakarja. Čez leta so se trase in etape izmenjevale, a večji del je vedno potekal čez Afriko. Potem se je Dakar preselil v Južno Ameriko, sedaj pa v Saudsko Arabijo.

»Jaz v Afriki nisem vozil, sem pa vozil v Južni Ameriki in Saudski Arabiji. Glavna razlika, o tem sem veliko govoril, tudi v vlogu, je predvsem ta športni del. V Južni Ameriki je nogomet pa moto šport, tam nas je tri dni pred dirko pričakalo 120.000 ljudi. Dirkači pravijo, da so raje vozili v Južni Ameriki, je pa sedaj v Arabiji več mivke in več sipin.«

Kako je z regeneracijo, zdržite fizično ta dva tedna?

»Si izčrpan, ampak sej telo se prilagodi na vse razmere..

Kako je s koncentracijo, se vam zgodi, da padete v stanje ‘autopilota’?

»Hitro se ti zna to zgodit. Pade ti tempo, pa se tega niti ne zavedaš.«

Koliko torej stane sam reli Dakar?

»Prijavnina je nekaj več kot 15.000 evrov. Vključuje pa transporta mojega motorja, opreme, nastanitev, hrano.«

Prvič je bilo dražje?

»Štartnina je ista, ampak prvič ko greš, moraš iti z ekipo, skupnih stroškov je bilo blizu 100.000 evrov.«

Kaj pa sedaj?

»Sedaj, ko imam že izdelan sistem, pa približno polovico manj, med 50.000 evrov in 60.000 evrov.«

Nagradnega sklada ni?

»Ne, v moto športu denarnih nagrad ni. So pa sponzorji, ki ti dajejo premije za boljše rezultate. Vem, da je Peterhansel za eno od zmag na Dakarju takrat prejel milijon evrov.«

Imate tudi sami variabilni del pri sponzorjih?

»Imam, pri nekaterih imam dogovorjen fiksen znesek in variabilni del.«

Kašna je bila matematika v začetku, od kod denar, ko še ni bilo sponzorjev?

»To je zgodba. Takrat so bile premije par sto evrov, zapravil sem pa malo manj kot 100.000 evrov. Si še dandanes zatiskam oči koliko sem v resnici porabil. Zakreditiral sem se za sedem let, pred tem sem še pet let šparal. Sposodil sem si denar od svojih, takratna punca mi je še posodila denar, praktično nisem imel za letalsko karto.«

In?

»Končalo se je slabo, po tretji etapi sem si zlomil zapestje. Vrnil sem se v Slovenijo brez prepoznavnosti, brez rezultata, namesto da sem bil na TV 15 dni, sem bil ‘samo’ tri dni.  Moral sem prodati motorje, vse, trening motorje, da sem odplačal in vrnil kredit. Leta 2015 nisem bil (več) sposoben dobiti denarja.«

Foto: Denis Janežič

Rešilo vas je potem po nekem naključju 14. mesto v Abu Dabiju?

»Poklopilo se je, da sem leta 2015 na reliju v Abu Dabiju spoznal enega sponzorja. Takrat je bila direktorica mojega marketinga Tina Toreli, ki je navdušila enega Avstrijca, jaz sem pa po vrhu vsega dosegel dober rezultat in se je začela zgodba odvijati na boljše.«

Bili ste torej na tankem ledu, da ne bi več nikoli videli reli Dakarja?

»Ja, na tankem ledu. Prvo leto je moj proračun znašal 8.000 evrov, zapravil sem pa že omenjenih 100.000 evrov. Pol po Abu Dabiju, ko se je stvar odprla, je iz finančnega vidika tudi šlo čisto na knap bi rekli, svojega denarja praktično nisem imel. Konec koncev so tukaj še priprave in ostali stroški.

Koliko blizu ste bili da obupate?

»Obupat nisem želel nikoli, bilo me je pa strah,… da finančno ne bo vzdržno. Ampak po tem Abu Dabiju se je, kot pravim, dvignila prepoznavnost, pojavilo se je še več sponzorjev, vem, da je takrat še zmeraj oče prispeval, ker nisem imel na koncu za povratek domov.«

Denar ni bila edina stvar zaradi katere bi se pot lahko končala.

»Leta 2014 sem se razbil, mi je vrglo ven ključnico po domače. To pa ali operiraš v roku dva dni, ali pa ne. Načeloma nimam težav, če delam vaje, katere mi je svetoval fizioterapevt, če ne, se lahko vname, ker je vse obremenjeno na eno vez. Ampak na isti nesreči sem si poškodoval še prst in pomislil sem takrat, da je vse gotovo. S takima poškodbama ne bo možno nadaljevati, sploh pa, ker v Dakarju ne dobiš večkrat priložnost. Enkrat še, drugič letiš ven, pa je že vse bistveno težje.«

Povejte nam, kam ciljate na naslednjem Dakarju?

»Lani sem bil peti, pred tem osmi. Moj cilj je enkrat zmagat, če ne, pa vsaj stopničke.«

Od kod prihajajo glavni konkurenti in koliko zaostajate za njimi po letnem proračunu?

»Zadnji dve leti je zmagal en Latvijec, pred tem Romun, oba imata večji proračun kot jaz. Sam bom moral dvigniti to za cca. 20.000 evrov do 30.000 evrov, saj imam v bistvu najmanjši proračun.«

Morje ali puščava?
»Morje. (smeh). Vsak se rad dobro spočije.«

Foto: Denis Janežič

Kako je pa s pitjem med dirko, uporabljate kakšne dodatke?

»Ja, koristiš te gele, pa žitne rezine, zmešaš tudi te dodatke v pijačo. Spijem pa med 3 in 5 litrov vode na etapo.”

Zaupali ste nam, da ste šele na zadnjem Dakarju ponovno spustili ‘zavore’?

»Bil je neki strah pri meni od te poškodbe ključnice in prsta. Šele letos sem ponovno zategnil do konca. Dejstvo je, da čez puščavo greš polni gas in se izogibaš grmičkom, kakšni boli, ki ti lahko dvigne kolo in je vsega konec. 

Greva proti koncu pogovora. Stari ste 39 let, pogosto to vprašamo športnike, do kdaj?

»Nekateri končajo, ko nimajo več prave tovarniške podpore, drugi ko ne uživajo. Pravijo pa, da po 35 letih doživiš pravi Dakar, da si pred tem premlad in neizkušen. Čeprav se je zdaj trend pomaknil, ampak v času Mirana Stanovnika na štartu praktično mlajšega od 30 ni bilo.

Sebastian Loeb je morda najboljši voznik vseh časov, a kralj Dakarja se ve.

»Seveda, Peterhansel je zmagal 14-krat, šestkrat z motorjem in osemkrat z avtom. Je kralj Dakarja, kar dokazuje, da morda samao vožnja ni na prvem mestu ali odločilni faktor na Dakarju, ker premaguje tudi Loeba.«

Veliko je bilo še prostora za anekdote, o pripravah bomo pisali pred samim Dakarjem, ki je proti koncu leta oziroma v začetku novega na Arabskem polotoku.