Stisnil je skupaj palec in kazalec. In si nato oba prsta, zlepljena v zadrgo, povlekel čez usta. Simon Rožman je bil vprašan, če so nekateri torej dobili svojo zadnjo priložnost. Še zlasti tisti, ki jim poleti poteče pogodba. Saj kaj prida niti ni mogel dodati. »Kar ste videli vi, sem tudi sam,« je vmes priznal zbranim novinarjem. Dolgo je gledal v tla. Se praskal po glavi. Ali držal za brado. Maribor je brezzobo, medlo in v prvem polčasu, kar je Rožman označil sam, katastrofalno igral in izpadel proti Domžalam (2:1) v četrtfinalu pokala.
Še v soboto je po zmagi nad Bravom novi trener po svoji prvi zmagi žarel, ko je dobil vprašanje o pokalu. Z Domžalami in Rijeko je prišel (ne)pričakovano do konca in osvojil za zdaj svoji edini lovoriki. Da so tri tekme do finala, igralci pa vselej v izložbi. Potem pa se zgodi polčas, še slabši kot pred tednom dni v ligi proti istemu tekmecu. Resda so Domžale v ligi v Ljudskem vrtu zabile tri, tokrat dva, pa vendar. Deja vu, copy-paste, poraz.
Rožman: »Jaz bi se metal na glavo«
Kaj je šlo narobe? Je Rožman edini tako cenil pokalno lovoriko? »Daleč od tega, da odstopam (od povedanega pred tekmo). Še enkrat, bile so tri tekme do lovorike, to je bil moj nagovor igralcem pred tekmo. In ko imaš tri tekme do lovorike, bi se jaz osebno metal na glavo. Če nekdo tega ne more sprejeti, težko razumem.«
Ko imaš tri tekme do lovorike, bi se jaz osebno metal na glavo
– Simon Rožman
Ampak težko je šlo razumeti tudi Rožmanovo odločitev za takšno postavo. V takšnem vremenu in zlasti proti takšnemu tekmecu, ki je druga najboljša ekipa spomladanskega dela pri nas. Saj je že v soboto korenito zamenjal enajsterico. Šest sprememb. Za pokal pa še eno več, skupaj sedem. Če je proti Bravu navdušila mladost (povprečna starost prve postave 24,4 leta, najmlajša po letu 2014), ko sta se dobro znašla najstnika Vid Koderman in Gal Gorenak, je v Domžalah trener zaupal najbolj vrednim zaupanja. Štiri leta starejšim v povprečju.
Četverica je dobila le 45 minut
Pa so bili že ob premoru zamenjani kar štirje. Najdražji nakup v zgodovini Rudi Požeg Vancaš, ki več od enega strela ni zmogel ali znal. Mož, ki je zabil za zmago nazadnje, ko je šlo na izpadanje, poleti 2019 v Stockholmu, Alexandru Cretu, izgubljen na sredini. Ob njem zgovorni Amir Dervišević, ki je v klub prišel pred osmimi leti, tokrat nadigran, potem ko še pred tednom dni ni mogel razumeti, zakaj igrajo kot »p…«. In kapetan, legenda kluba Marcos Tavares. Trudi se, hoče, skuša, pa zaman.
Maribor v pokalu Slovenije – zadnjih pet sezon
2016/17 – Polfinale (boljša Olimpija)
2017/18 – Četrtfinale (boljša Olimpija)
2018/19 – Finale (boljša Olimpija)
2019/20 – Osmina finala (boljši Koper)
2020/21 – Četrtfinale (boljše Domžale)
Vsi so bili zamenjani že v paketu med polčasom. Od trojice ima pogodbo še za eno leto samo Požeg Vancaš, ki pa mu Rožman glede na videno doslej ne zaupa najbolj. In kakšna je bila razlika? »Če pogledate kader v prvem in drugem polčasu, vidite svetlobno razliko,« ni skoparil s primerjavo Rožman.
Toda zakaj je sploh dal priložnost nekaterim še enkrat na tako pomembni tekmi? »Poskušali smo dati vsem še enkrat priložnost, ampak enostavno so bile Domžale v prvem polčasu prehitre za našo ekipo. V drugem polčasu dober odgovor. Žal mi je, ker bi mogoče lahko iztržili podaljške.«
In to je to. Podaljške. Ne zmage. Vse ostalo bi bilo 50:50. Če.
Rožman: »Bom izpustil eno besedo…«
Maribor je tako v tednu dni od Domžal prejel pet »komadov«. Vse do polčasa. V nadaljevanku se je nato skušalo igrati na navdih, silo, karkoli. Dvakrat so sicer zabili, v ligi Ilija Martinović po kotu, zdaj borbeno Denis Klinar ob domislici Jana Repasa.
Obakrat vidno premalo za povratek proti Domžalam, ki so lani imele kalvarijo od sezone, a se pobrale in pokazale, koliko talenta, mladosti in tudi izkušenosti premorejo. »Načrt je bil, da – bom izpustil eno besedo – damo priložnost vsem igralcem, glede nato da imamo širok kader in ogromno tekem do konca. Igralci, ki so igrali v prvem polčasu, niso izkoristili našega zaupanja. V drugem polčasu prava energija, Domžalam kaj veliko nismo pustili. Prvi polčas je bil pa katastrofa.«
Težko je pomagati, če ne sprejmejo
Toliko bolj katastrofa, ker če je pri prvem golu pač Matej Podlogar spretno podstavil nogo ob strelu Svena Šoštariča Kariča, je bil drugi, ko je lepo akcijo kronal Arnel Jakupović, copy-paste izpred tedna dni. Poigravanje Domžal z vijoličastimi. Eni za polfinale pokala, drugi kot na rekreaciji. Izigrani, nadigrani, preigrani.
Benjamin Markuš, Tamar Svetlin, Andraž Žinić, Dario Kolobarić, Šoštarič Karič dajo mladost, obenem je Senijad Ibričić našel sezono za jesen kariere. »Če pogledamo prvo tekmo pred tednom dni v Ljudskem vrtu in vidimo tak gol, kot je bil drugi… Pokažemo na treningu, analiziramo… Če igralec tega ne more sprejeti, mu je težko pomagati.«
Ko je padlo vprašanje, ali je to bila za nekatere zadnja priložnost, si je povlekel tisto zadrgo čez ustnice. V kratkih odgovorih je kasneje dodal, da je pač dobronamerno želel dobiti odgovore. In saj jih je dobil. Toda cena je visoka.
Genske spremembe
Maribor deluje brezvoljno, anemično, celo nekonkurenčno, kadar se zateče k preverjenim imenom in načinu. Da, tudi to je DNK Maribora, ki ga spet želi športni direktor Marko Šuler. Ampak dogaj se genska sprememba, da ne rečemo mutacija. Če se Šuler zateka k preverjenim, ko je denimo podaljšal pogodbo z Rokom Kronavetrom, mu je ta zaenkrat odgovoril le s tem, da je vse tako kot je bilo.
Dobri, stari, zlati časi so vse bolj… Stari. Ker vijoličastim je počasi prišlo v kri nekaj drugega. Vse bolj poredko odpiranje vitrin. Ligaški naslov iz leta 2018/19 je zadnja lovorika. Cenjena in spoštovana, Maribor je takrat navdušil, ampak čas gre dalje. Nogomet se ne ustavlja. In predvsem ne gre nazaj. Za zdaj ena sama lovorika v zadnjih štirih letih. Sicer so v prvenstvu letos še zraven, šest tekem pred koncem zaostajajo štiri točke za Olimpijo. Vendar ko gre za odločilne tekme, je serija proti njim.
Štirikrat brez finala, a štirikrat prvaki
Dvoboj na izpadanje so nazadnje dobili proti AIK-ju, ko je Cretu zabil v podaljšku za napredovanje. Sledili so izpadi proti Rosenborgu in Ludogorcu ter nato minulo poletje še epsko blasfemično Coleraineu. Vmes so v pokalu izpadli proti takrat še drugoligašu Kopru in zdaj še Domžalam.
Serija v pokalu je nasploh še slabša. Pet let je od zadnje lovorike. Trikrat je bila nato boljša Olimpija, zgolj enkrat v finalu. In zdaj še Domžale. Vijoličasti so prišli enkrat samkrat v finale pokala v zadnjih petih letih. Kar je »rekord«. Štirikrat so bili brez finala od leta 2000 do 2003. Ampak so takrat vselej osvojili ligaški naslov.
