Če niste gledali pripravljalne tekme Slovenije z Azerbajdžanom (0:0), veliko niste zamudili. Golov vsekakor ne. Matjaž Kek ni skrival: prvi polčas v Stožicah je bil slab. Kako ne, prvi strel v okvir smo dočakali šele v drugem polčasu. Po letu dni se je vrnil Josip Iličić, nazaj je bil tudi Andraž Šporar, ni pa se vrnila dinamična igra iz uspešnega oktobra in treh zaporednih zmag. Pred mesecem dni je obračun s San Marinom (4:0), najslabšo reprezentanco na svetu, dal več idej in zagona, medtem ko se je Slovenija tokrat lovila v iskanju identitete proti Azerbajdžanu, ki ga ni bilo strah vzeti žoge. Vendar tudi tekmeci, ki so trenutno v istem rangu lige narodov, niso vedeli, kaj bi z njo.

Slovenija je na koncu, po šestih menjavah, pritiskala, pa je bila daleč od zadetka. Selektor Matjaž Kek je tekmo ocenil za primerno, tekmeca za dobrega, saj je tako dobil nove iztočnice za zaključek doslej uspešne lige narodov. Vodilna Slovenija (10 točk) v nedeljo v Stožicah gosti Kosovo, preden bo v sredo v Solunu sklenila tekmovanje proti edini zasledovalki Grčiji (8 točk).

1. Vrnitev Josipa Iličiča: bo(l)j za moralo

Dobil je kapetanski trak. Seveda ga je. Josip Iličić je pač – ob Janu Oblaku – največja zvezda te ekipe, njegova lanska sezona v Atalanti bo šla med najboljše klubske predstave kateregakoli slovenskega nogometaša. V izbrano vrsto se je vrnil po letu dni. Ne z najboljšo formo iz Atalante, pa vendar. »Počutim se dobro, kar je največje zadovoljstvo. Lepo se je vrniti in delati nekaj, kar te veseli. Žal mi je za rezultat, pokazali smo, da znamo igrati veliko boljše kot danes. Delati je treba, čakata nas težki tekmi,« je po obračunu povedal za Televizijo Slovenija.

Ni mu ušlo, da z nekaterimi doslej še ni igral. Leto dni je lahko v reprezentančnem nogometu celo ali pa zlasti teh časih tudi veliko. »Grupa smo, nihče ne izstopa, vsaka reprezentanca rabi čas, po 10 letih je vse nekaj na novo in to je moj zadnji korak, ki si ga želim, zato tudi prihajam. Res upam, da nam bo to uspelo.«

Ni mu ušlo, da z nekaterimi doslej še ni igral. Leto dni je lahko v reprezentančnem nogometu celo ali pa zlasti teh časih tudi veliko. »Grupa smo, nihče ne izstopa, vsaka reprezentanca rabi čas, po 10 letih je vse nekaj na novo in to je moj zadnji korak, ki si ga želim, zato tudi prihajam. Res upam, da nam bo to uspelo.« Če je do kvalifikacij za svetovno prvenstvo v Katarju 202w, ki se začnejo marca (žreb bo decembra) še relativno daleč, pa ni bila daleč njegova vloga na igrišču. Je takšna, kakršna je bila. Prosta. Kreativna. Svobodna. Začel je na desni strani, bolj na krilu, od koder je tradicionalno skušal prodirati v sredino. Ni bilo najbolj uspešno.

»Veliko prostora za napredek še je, rabimo veliko časa za uigravanje. Odigrali smo pa dobro tekmo, lahko bi iztržili več, ampak zato so tekme, da se popravi in napreduje,« je bila Iličićeva ugotovitev. Se je pa na tej tekmi pokazalo, da se ne bo primerjal le z lastno formo, temveč tudi z igro reprezentance, ko je manjkal. Oktobra je bila hitrejša in bolj povezana.

2. Kek je res ponudil priložnost

Selektor je napovedal, da bodo dobili priložnost tisti, ki so doslej igrali manj ali še sploh ne. V primerjavi s podobno prijateljsko tekmo s San Marinom pred mesecem so znova začeli v golu znova Vid Belec, Nejc Skubic in Mario Jurčević na bočni strani obrambe, kjer veliko pri napadih nista sodelovala, ter tokrat precej nevidni Sandi Lovrić in Jasmin Kurtić v sredini. Debitanta sta bila dva, oba znova naknadno vpoklicana: Kenan Bajrić (Slovan Bratislava) in Adam Gnezda Čerin (Rijeka).

Šlo je po svoje v osnovi za spoj bodočega in preteklega, slednje velja za Tima Matavža, Benjamina Verbiča, Miho Zajca in, jasno, Josipa Ilićića. Počasi pa tudi za Damjana Boharja.

Šlo je po svoje v osnovi za spoj bodočega in preteklega, slednje velja za Tima Matavža, Benjamina Verbiča, Miho Zajca in, jasno, Josipa Ilićića. Počasi pa tudi za Damjana Boharja. Za Keka so vse to, kakor je povedal sam pred tekmo, sladke skrbi. Dokler je presežek izbire, ni selektorja, ki bi se pritoževal. Toda nastavek tekme je slonel nekje povsem drugje kakor oktobra, ko je bila igra bolj tekoča, pa čeravno proti San Marinu, Kosovu in Moldaviji. Taktično se ni izšlo, še manj v dnevni formi. Zalegla so očitno navodila med polčasom, naj vendar igrajo hitreje in manj stihijsko, vendar za zadetek je to bilo premalo.

3. Vendar ni našel uspešne igre

»V prvem polčasu smo pustili preveč prostora, izgubili preveč duelov. Ko smo dobili žogo, smo bili prepoačasni. Ko smo dvignili ritem, smo bili boljši. Jasno je, da smo premešani, ampak na postavljeno obrambo smo imeli probleme. Tekma pa dobra, prava, tekmeci angažirani. Če ne dobiš štirih duelov, žog, imaš probleme. Premalo konkretni smo bili v napadu,« je bila Kekova iskrena, odkrita in tudi samokritična analiza.

Preveč iskanj individualnih rešitev, torej prebliskov zlasti Iličića, delno Zajca in Šporarja, česar tako eksaktno selektor ni omenil. Da bi pomeril sam ali našel nekoga. Azerbajdžan je preveč zvito in povezano postavljena ekipa, da bi se o dalo zlomiti na navdih.

Preveč iskanj individualnih rešitev, torej prebliskov zlasti Iličića, delno Zajca in Šporarja, česar tako eksaktno selektor ni omenil. Da bi pomeril sam ali našel nekoga. Azerbajdžan je preveč zvito in povezano postavljena ekipa, da bi se o dalo zlomiti na navdih. »Premalo smo odigravali hitreje in iz prve. Če igraš počasi, se zaprejo, težko je igrati proti desetim tako agresivnim,« je dodal Kek. Ni bil dobre volje, po koncu je značilno obsedel na klopi, kar precej pribeležil tudi med obračunom.

4. Preveč izgubljenih žog in tudi prekrškov

Že tako ne gre takim tekmam pripisovati preveč pomena oziroma iskati podrobnosti, toda izstopala je ena številka. Pri storjenih prekrških Slovenije. Že deset v prvih pol ure (nato le še štiri do konca tekme). Niso (bili) problem sami prekrški, kolikor je takšen pristop škodil razvijanju igre. Dolgo je z Iličićem izbrana vrsta gradila nekaj napadom podobnega v prvem polčasu.

Ko je žogo praviloma izgubila z netočnimi podajami, je storila prekršek. Ko je v nadaljevanju dvignila tempo igre, je kompenzirala s streli od daleč, ki pa so bili daleč od nevarnih. Še najboljše se je ponudilo Šporarju, ko je Slovenija ob koncu pritisnila, pa je pregorel v želji, kar se mu počasi v reprezentanci že ponavlja.

Ko je žogo praviloma izgubila z netočnimi podajami, je storila prekršek. Ko je v nadaljevanju dvignila tempo igre, je kompenzirala s streli od daleč, ki pa so bili daleč od nevarnih. Še najboljše se je ponudilo Šporarju, ko je Slovenija ob koncu pritisnila, pa je pregorel v želji, kar se mu počasi v reprezentanci že ponavlja. Čeprav ima zavidljivo klubsko kariero, bosta v reprezentanci izstopala zgolj dva gola in kopica zapravljenih priložnosti.

»Manjka mi… Preveč v širino gremo, ko dobimo žogo. Premalo smo napadali prostor,« je bil (samo)kritičen Kek. Seveda je omenil, da se reprezentanca počasi sestavlja v koherentno celoto, kolikor je v teh okoliščinah pač možno. Toda že obračun s Kosovom bo pokazal, če je bil višek izbire res sladka skrb.

5. Slovenija ima dobro obrambo: bo rešitev Bajrić?

Še naprej ima Slovenija rezultatsko zelo uspešno obrambo. Ničla šesti tekmi zapored. Ko gre za branjenje, se obrambs mestoma lovi, načeloma zato, da popravlja lastne napake in pomanjkljivosti, čeprav Azerbajdžanu z izjemo začetne napake in preplaha prav veliko ni ponudila. Vid Belec ni dočakal nobenega strela v okvir, zato pa je komplimente od selektorja lahko slišal Kenan Bajrić: »Rešitev, ki nam bo prišla zelo prav.«

Ampak Slovenija ima najboljšo obrambo, ko ima žogo in čvrsto ogrodje na sredini. Jasmin Kurtić je odigral še eno v nizu svojih manj opaznih tekem, Kek je računal, da bo zraven pridal Jako Bijola, ki je na koncu utrpel udarec.

Ampak Slovenija ima najboljšo obrambo, ko ima žogo in čvrsto ogrodje na sredini. Jasmin Kurtić je odigral še eno v nizu svojih manj opaznih tekem, Kek je računal, da bo zraven pridal Jako Bijola, ki je na koncu utrpel udarec. Del rešitve se mu bolj kot v alibi igralcih, kakršen je Amedej Vetrih, ponuja v znova aktivnem Ninu Koutru. Še več pa bo lahko našel v posnetkih oktobrskih tekem.

 

Slovenija – Azerbajdžan 0:0

Prijateljska tekma. Stadion Stožice, Ljubljana, brez gledalcev. Vreme hladno, a jasno, igrišče spolzko. Sodnik: Ferenc Karako (Madžarska).

Slovenija: Belec, Skubic, Bajrić, Mevlja, Jurčević, Gnezda Čerin (od 46. Kouter), Lovrič (od 46. Verbič), Kurtić (od 83. Bijol), Iličić (od 66. Vetrih), Matavž (od 46. Šporar), Zajc (od 66. Bohar).

Azerbajdžan – prva postava: Balajev, Kaliladze, Medvedjev, Husejnov, Krivocjuk, Sejdijev, Mustafajev, Ibrahimli, Salahli, Emreli, Mutalimov.