Ni tragedija, ker Maribor ni zmogel do evropske jeseni. Ni. Je pa trend. Maribor ne zmore slediti. Dokončno. Ne domačim konkurentom, kaj šele svoji trofejni zgodovini.

Drago Cotar, predsednik kluba, je na zahodni, stari, Marcos Tavares tribuni postal na vrhu VIP-a. Gledal je. Čakal. Bolščal. Če bo slučajno »kaj«. Za končno oceno. Ker ta, v kontekstu, nemara še zanj, prvega v klubu, pade s tribun(e). Vzhodne pa sploh. Pa je bilo kaj? Ni bilo. Ne. Ker ... Kaj naj bi pa bilo? Žvižgi, kritika, neredi, celo aplavz? Neka na pol mešanica. Ne zares. Ne na polno. Maribor je po dolgem poletju izpadel iz Evrope na zadnji stopnički.

[[image_1_article_69453]]

No, ni se uvrstil vanjo. Ker za to je na tak četrtek šlo. Kajti Olimpija in Celje sta se uvrstila. Pa ne, da je to edino merilo. Ni, ker so poti bile različno dolge in  z različnimi popravnimi izpiti, tekmeci pa sploh, ampak ... Za to je šlo. Vse bolj. In danes, v petek, je Maribor v tem trenutku, v tej konstalaciji, tretji klub v Sloveniji. Ne, ne po zgodovini, podpori, teži, ne, ne po tem. Tudi ne na lestvici prve lige, kjer mu manjka tekma in bi lahko bil tik pod vrhom. Ampak zdelo se je, v tistih trenutkih, ko po tekmi pade koletivna ocena, da je Cotar, v senci VIP tribune, iskal kontekst. In odgovor. Če je to – to. Ni ga dobil. Ne še.

Ker to je to. Ker to ni to. Maribor je, dejansko, za vsaj dvema kluboma v Sloveniji.

Kot da bi bili na probi

Najlažje je sesti za tipkovnico in jo »skup zlamat«. Je. In udrihat. Kriviti, kavčselektorsko naštevati vse po spisku. Nagnati vse. Hvala, adijo. Ogledalo ne laže, ne? Po takem četrtku pa sploh. Ker ... Bolelo je. Pa ... Kako ne bi. Ne moreš, nisi mogel, da ne bi nekdo rekel, prijavil, informiral. Olimpija štiri do polčasa. Glej, še petega. Celje na koncu štiri. Dalje. Gladko. Po vsem. Kaj pa »mi«? Nič. Daleč od napredovanja. Daleč.

Maribor je izpadel proti Djurgardnu po dolgem poletju, po osmih tednih, ko je sicer izpolnil osnovni cilj, igral napovedanih osem tekem, izločil dva (Craiova, Vojvodina) od treh (Botev) tekmecev, prišel do zadnje stopničke. Grizenje Boteva, lomljenje Craiove, penali z Vojvodino ... žal v teh časih to ne šteje, ko gledaš tako tekmo, pa sploh ne. Če je Maribor imel plan, je imel samo enega, ta pa je šel adijo po štirih minutah. Nato se je boril bolj s sabo. Švedi so bili statisti, Djurgarden je ena taka ziheraška ekipa, mogoče je Maribor včasih, dolgo nazaj deloval točno tako. Gledali smo, na nek način, preizkušnje. Igralce na probi, če imajo tisto nekaj. Kar bi bilo razumljivo, če bi šlo za priprave. Ne pa tako. Na največji tekmi sezone, ki je nosila največ.

Kaj je »pošteno«?

Najprej, ni tragedija, da je Maribor izgubil z 0:1 proti pragmatičnim Švedom, ki bodo gladko pozabljeni, šele drugič bodo igrali evropsko jesen, drugo v konferenčni ligi. Ni tragedija, to vsekakor ne. Ne more pa kar tako mimo. Ne zdaj. Ne, ko se je slovenski nogomet tako kalibriral. Da ne rečemo resetiral.

Saj ne gre zato, da bi ena tekma nosila vso težo. Ne more in ne bi bilo prav. Ampak zdaj? Ne gre več. Že doma ne. V Evropi še manj. Maribor ni blizu najboljšim – že doma. Ni. Pa se lahko razburjamo, vsajamo, kregamo. Razlogov je več, ja, tudi sojenje bi se našlo nekje vmes, ampak to je zdaj že trend. Maribor je na ta četrtek, pa nočemo biti črnogledi, že objektivno padel za par milijonov evrov za Olimpijo in Celje, ki bosta vzela nagrado Uefe. Za kaj bo šlo, bomo videli. Ni vse v denarju, ampak še večja težava je, da je Maribor imel denar. Ne sicer na pretek. Ni bilo razkošja. Ne takega.

[[image_2_article_69453]]

Maribor je deloval drugače, bolj klubsko, celo društveno, ni imel strica, ni imel bankomata, sam je vse ustvaril. Šlo je gor in gor in gor. Enormno gor. Ponosen je lahko bil na to. Moral je biti. Vsi smo bili. In potem? So bili konkurenti »pošteni«? Ampak vprašajte v Anglijo, če je Manchester City »pošten«. Še vedno, 115 pritožb kasneje, še vedno čakajo na odgovor, kaj je pošteno. No, pa še Maribor je v minulem letu pokleknil, če se tako izrazimo. Spoznal, da tako ne gre več. Ampak ni pa predal kluba. Ne zares. Ne še. In ga še lep čas ne bo, ker slišimo, da do menjav prav zares ne bo prišlo, tudi Acun Ilicali je to poudaril. Če so se, denimo, v Celju, Olimpiji, vmes tudi Muri ljudje zamenjali? Se tukaj niso. In ne bodo.

Maribor znal skriti hibe

Tekma proti Djurgadnu bi lahko spolzela. V žvižge, kritike, pogrom. Pa ni. Ni mogla, ker to, kar smo gledali na zelenici? Ja, nogometaši igrajo, štab jih vodi. So bili dovolj dobri? Ne. Daleč od tega. Ampak niso bili pa tako slabi, niso bili toliko pod svojim nivojem, toda kaj, ko Djurgarden pač res ni izstopal. Če že, je sodniški kriterij, toda Maribor veliko tvega, če se vsakič omenja sodnike. Prejeti gol pač ni imel veze s sodniki. Naivno.

Maribor je vedel, ves čas je prekleto dobro vedel, kako tanek je s kadrom. Ni zapolnil kadra, Švedi so imeli na klopi enega več. Saj so to pokazali vsi tekmeci že poprej. Le da je Maribor znal svoje hibe obrniti, v tem je Ante Šimundža pač res dober. Zna zakriti, zna prilagajati. Vendar Maribor nima več dovolj manevrov, zmanjkalo je že itak v majhnem kadru igralcev, ki bi ob tem, da garajo za ravnotežje na igrišču, znali sestaviti akcije. Resne akcije. Maribor sila težko zabije. So prebliski, ti že, ampak vijoličasti se namučijo za gole. Vedno bolj, ker so igralci vedno bolj iztrošeni. Nek stric nam je kričal na novinarko tribuno po koncu, češ, kako lahko Josip Iličić igra celo tekmo. Če je v nedeljo že dal roke na kolena in sam odmahnil, češ, zadnjega napada ne zmorem.

Kot stari »tamič«

Maribor je Evropo 2024 sicer vozil tako, kot vozi stari tamič. Za dobre stare čase. Še dela. Za silo. Ampak za resno vožnjo? Ko je tovor, breme vse težje? Nak, ne bo šlo. Nostalgija, tradicija, izkušnje ... So eno. Če bi pa rabili resno dostavo? Bi vzeli konkretni šleper.

V sodobnem nogometu šteje preteklost res vedno manj, kot da se stare verzije sproti brišejo. Kot telefoni, ki se več ne updejtajo. Maribor, žal, v najboljši veri tako deluje. Neupdejtano. Pomaga si s hitrimi rešitvami, ki pa ne zaležejo. Kot neki dodatki, kreki. Tekma z Djurdgardnom seveda ni šla po načrtih, spet se je poznalo, da Šimundža ni mogel zaradi kazni biti ob igrišču, Damjan Ošlaj se je pa kar malo porazgubil.

Boleče, mučno, narobe

Maribor je po prejetem golu sicer deloval trezno, držal se je navodil, toda kaj, ko se je tako prekleto boril, da je skupaj spravil karkoli resnega. Neupravičeno bi bilo štedi Šimundže kritik. Nekatere odločitve so bile čudne. Zakaj M'Bondo ni igral več v ligi, čemu Beugre zdaj tako pozno, kje je bil Mbina na derbiju, zakaj Borys igra, tako, po potrebi?

[[image_3_article_69453]]

Boleče, mučno, narobe je že gledati, kako se Maks Barišič muči. Ja, pomaga v obrambi, ampak na taki tekmi? Potem zgrešena priložnost izstopa. Če imaš desetko na hrbtu, toliko bolj. Arnel Jakupović je najbrž odigral zadnjo tekmo v Mariboru, tokrat je imel na glavi lepo priložnost, pa pomeril mimo. Iz Ljudskega vrta bo odšel kot igralec, ki je znal zabijati, a ne, ko bi res, res, res štelo. Čeprav je dobil zasluženi vpoklic avstrijske reprezentance. Zakaj Martin Milec vztraja na levi, kjer so ga prebili za prvi gol, če pa Gregor Sikošek več kot očitno lahko igra? In še in še vprašanj, ki pa so vse bolj retorična, ker je občutek, da bi večja tveganja samo še bolj razkrila. ne to, da je Maribor kadrovsko šibek za ta nivo. Temveč zakaj.

Obisk najbrž zgodovinsko najboljši

Gledati tak Maribor je bilo ne toliko naporno, kolikor izčrpljujoče. Nihče ne more reči, da ni bilo podpore. Jug je bil poln kot že dolgo ne. Povezan z vzhodom. Glasno navijanje, ki je pošolalo goste. Viole za čisto desetko. Vzhod je tudi sam znal povesti. In obisk je tako ali tako največ povedal: 8.150 gledalcev. Skupaj si je štiri evropske tekme ogledalo 21.284 gledalcev. V vročem, dolgem, dopustniškem poletju. Navijači so svoje dali. Še na gostovanje v Bačko Topolo se je šlo z avtobusi.

Podporo je ekipa dobila. Tudi v ligi: Domžale (2.150), Bravo (3.150), Mura (4.750) in Olimpija (9.650). Lahko preverimo, ampak dvomimo, da je kdaj na prvih osmih tekmah v juliju in avgustu prišlo čez 40 tisoč gledalcev. Povprečno je to dobrih 5.100 na tekmo. Podpora je bila. Pa Maribor ni bil prvak, a je po prihodu Anteja Šimundže začel nekako... Ne na novo, ne po starem, nekako vmes. Da spet bo. Blizu temu, kot je nekdaj bilo.

Uspehi so teža, tekma s samim sabo
Pa ni bilo. Maribor ni več, kar je bil. Če je, je to izjema. Ne kot subjektivna ocena, temveč kot dejstvo. Po prelomni pomladi 2020, še pred pandemijo, a tudi med njo, je osvojil en naslov državnega prvaka. Evropo je gledal čez ograjo v najboljšem primeru. Vmes pa so doma klubi izkoriščali, se krepili, na novo spisali pravila. Zase. In izkoristili ponujeno. Maribor je to dvojno skelelo.

 

Moral se je prilagoditi, kar je vse težje, ker ni znal preklopiti. In, drugič, ker je Maribor. Najtrofejnejši klub. Za finale pokala, drugo mesto v ligi, lepo igro, kaj-bi-bilo v Evropi se tukaj ne ploska. To se, upajmo, ne bo spremenilo. Če se slučajno bo, bo Maribor tam, kjer je sicer že bil, a so ti časi posebni samo zato, ker so bili kratki. Takrat, v ligi za »bedaka«, niso bili. Ali, še prej, v divjini poznih osemdesetih v republiški (tretji) ligi. Maribor je, ja, dal skozi tudi to. Ampak je klub, ki ima šestnajst naslovov, pet sezon v prvi jugoslovanski ligi, tri lige prvakov, tri lige Evropa. Še pokal Intertoto je osvojil. Le dvakrat po 1991 ni imel evropske sezone.

Kje je Maribor? Odvisno, koga vprašate

In zdaj? Kje, kaj je Maribor? Odvisno, koga vprašate. Najbolj legitimni bi bili – navijači. ja, ti. Ne, ker bi to bilo populistično, ampak ker so številni tu ne glede na garniture kluba. Še hodijo na tekme? Ja, sezonske karte se še prodajajo in to dobro. Saj ste videli, kakšen je bil obisk. Kaj pa tisti v klubu? Odgovor si podajajo. Kaj točno je NK Maribor.

Najboljši klub v državi? Je? Zgodovinsko ja. Marketinško, po nagradah? Ja. Ampak vse bolj izpade, da se uporablja preteklik. Da Maribor postaja nekaj, česar ni želel. Ne zares. Sporto nagrade? Športniki mesta? Saj vse lepo in prav, toda Maribor ni več zares najboljši. Ne, ni. Najprej na lestvici. Ni. En naslov, v čudni, mešani sezoni, ko je Radovan Karanović začasno prevzel ekipo, osvojil naslov, nato pa je šlo navzdol, ko bi naj začasno postalo trajno.

 

Časi po Zlatku Zahoviću
Ni skrivnost, da se Maribor po odhodu Zlatka Zahovića ni povsem prilagodil. Ni se. Šel je po starem kopitu dalje. Pa ne, to ni klic k vrnitvi Zahovića. Ne. Tistih časov niti ne more biti več, ker se je nogomet spremenil. Maribor je bil dober v tem, da je z malo ustvaril veliko. Imel je več od drugih, toda postopno. Navadil se je. In tako klub predolgo deluje.

Ja, pandemija je marsikaj spremenila, toda klub je dalje funkcioniral, kot da bodo dobri časi trajali. pa niso. Ne na igrišču. Naposled tudi ne več v poslovnih poročilih. Bili so tudi veliki minusi. Šušljanje, kako se je hodilo po kredite za plače. In hkrati obmetavanje s ciframi, kako dobro, da je biti v NK Maribor. Ja, je. In če bi vse delovalo, super. In tudi če kdaj žoga ne gre v gol, okej, žoga je okrogla. Nogomet ni eksaktna znanost. Ni. Posel pa je. Vodenje organizacije je. In v tem je Maribor zdaj, kjer je. In deluje toliko bolj prikladno, da se je počakalo na uradni vstop Acuna Ilicalija. Ker da bo zdaj, zdaj pa res drugače. Prišel bo novi človek, z novim kapitalom, svežim vetrom. Drugače bo. Čas je bil.

Zamenjalo se je »vse«. Razen ...

Ja je bil. Ampak bo res drugače? Maribor je v tem času, po 2020, imel dva športna direktorja, zamenjalo se je šest glavnih trenerjev, igralcev niti ne bomo prešteli, Maribor ni znal zadržati nobenega najboljšega strelca. Prenovila se je zahodna tribuna, zamenjala podlaga, zgradilo reflektorje na pomožnem igrišču, preimenovalo tribuno po Marcosu Tavaresu, ki je napisal knjigo, Alo!Stari so spravili svoj komad Vse bi dal v železno setlisto, Radio City je zamenjal Toti Radio, preimenovala se je po prevzemu banka, dobili smo VAR .... Toliko se je spremenilo.

Ko se je pa tekma z Djurgardnom končala, pa je bil občutek tako prazen. Ne zato, ker bi se moralo najti krivca. Ne, ne zato. NK Maribor v takih trenutkih lahko deluje kot flaša resnice. Domiselna, odkrita, tudi drzna igra, ki pa ima eno hibo. Ne more pokazat na več oseb hkrati. V tem primeru, po vsem, kar je klub dal skozi po pomladi 2020, je nekaj jasno. Da se krivde ne more iskati posamično. ja, že nedeljo pride nova tekma s Primorjem, daleč od tega, da je prvenstvo izgubljeno, še več, Olimpija in Celje utegneta biti bolj utrujena in nefokusirana, tako Olimpija kot prej Mura sta pokazala, da dveh front pač nista zmogla, ko je šlo za branjenje rezultata.

Za koga in kaj je klub?

Ampak lahko se do jutri primerja, sodi, ocenjuje. Ne spremeni dejstva. Olimpija bo drugič zapored igrala v konferenčni ligi, pa je imela malo sprememb, a ključne. Celje pa bo po viharnem poletju le dočakalo jesen, ki bo najbrž draga, a vredna. Odkar je Uefa spremenila sistem, je v štirih letih zdrsnilo le Mariboru. Edinemu. Od zadnje evropske jeseni, resda lige prvakov, je že sedem let.

Vprašati se je pa treba, ne neki točki, ali so ljudje v klubu, da se igra fuzbal ali se igra fuzbal za to, da so ljudje v klubu. In, ne, tega odgovora ne more dati Acun Ilicali. Še sam je tako rekel. Če Maribor želi biti s to strukturo to, kar je, potem naj si, odkrito, tudi prizna. Da je borba za status quo v klubskih strukturah več vredna od borbe na igrišču. Ker igrišče ne more, ne zna tega, kar bi strukture rade, da bi znalo.

Ampak za to? Je potrebno znanje.