To je torej Rudi Požeg Vancaš, kakršnega si želi – Rudi Požeg Vancaš. Nemanja Mitrović končno takšen, kakršen je že bil. Obramba prvič ni prejela gola. Predvsem pa je Mauro Camoranesi pokazal, kako se lahko izkoristi reprezentančni premor. Maribor končno igra hitreje.

Foto: ND Gorica

Najboljše je povedal Mauro Camoranesi kar sam. V čem je bila razlika, ko je Maribor tradicionalno visoko zmagal pri Gorici (4:0). »V primerjavi s prejšnjimi tekmami smo izboljšali intenzivnost, ritem igre. Že od prvega dne govorim: če nam bo uspelo igrati v višjem ritmu, bomo prava ekipa. Če igramo počasi, trpimo.« Ker so igrali hitreje, niso trpeli. Igrali so kot pravo moštvo. In tako tudi zmagali.

En premor in en nov Maribor

Je to bil nov, drugačen, svež Maribor? Končno? Da, je bil. No, vse sledeče ugotovitve bi sicer skoraj morale nositi opombo ali zvezdico, da so vijoličasti gladko premagali zadnjo Gorico, ker jo nenazadnje »vselej« premagajo. Že šestič zapored, spet visoko, 20 komadov so nasuli štirikratnim državnim prvakom, ki jim to dejstvo na njihovem stadionu vse bolj izpirajo čas in napačne odločitve.

Maribor je med reprezentančnim premorom sprejel prave. Camoranesi je dobil slaba dva tedna, resda izgubil šest igralcev zaradi vpoklicev v reprezentance, toda čas je več kot očitno marljivo izkoristil. Delo, delo, delo je njegova mantra. Ni ga dotolkel poraz s Sturmom v Ljudskem vrtu (0:3). Niti malo, očitno. Maribor je Gorici pustil res malo, skoraj nič, predvsem pa si sam ni zagrenil življenja z napakami. In prišel do druge zmage na igrišču, skupno tretje letos. Ko Camoranesi zmaga, zmaga torej visoko. Bravo je ob debiju padel s 4:1, zdaj še Gorica z 0:4. Obakrat, drugič še bolj, igrivo.

Rudi Požeg Vancaš pokazal, kaj in kako

Ko je pred derbijem suvereno ocenil, da ima dobro sezono, smo v konferenčni sobi Ljudskega vrta zaznali dvom. Ne njegov. Dvom okolice. Samozavest Rudija Požega Vancaša, mariborske desetke, ni bila omajana. Vsaj to. Še več, sam je poudaril, da ima gol v Evropi, toda s tekme s Coleraine FC, za katero se je še mesec dni kasneje ponavljalo, da jo vsi drugi na vsak način skušajo pozabiti. On je ni hotel. Noče pozabiti trenutkov, ko zabije. Ni težko videti, zakaj.

V lanski sezoni, ko je prispel iz Celja kot najdražji prestop v zgodovini kluba, je zabil šest golov in prispeval osem podaj, v Evropi je dodal še dva gola. Manj od pričakovanj, želja in zahtev.

Zato je bilo pred odhodom v Novo Gorico neizogibno vprašanje, kaj Camoranesi meni o svoji desetici. Vzel ga je v bran in navrgel, da je le Rok Kronaveter na višjem nivoju. Očitno je zaleglo, četudi je Kronaveter moral Camoranesija z dvema goloma po vstopu s klopi prepričati v povedano. Ampak zaleglo je. Tokrat je Požeg Vancaš bolj kot s sabo bil bitko z Gorico. Razigran in sproščen, kot da ne bi bilo tistega zgrešenega strela proti Sturmu. Pri zadetku je spomnil, kakšen je bil pri Celju, pri podaji pa, da se za takšen Maribor vrže na črto za ekipo. Dobro je, da imajo pri vijoličastih dva igralca, ki se borita za naziv igralca tekme.

Nemanja Mitrović postaja, kar je že bil

Z vsakim prejetim golom bolj je bil Nemanja Mitrović videti vse manj prepričan sam vase. Kar ni bilo težko: kiksov ni manjkalo, še sam je kaj zakrivil, reševati se včasih vsega pač ni dalo več. Ne glede nato, kdo je stal v golu, čeprav se je zdelo, da je daleč največ odnesel, kadar je v vratih stal Jasmin Handanović. In kar naenkrat Nemanja Mitrović ni bil to, kar je že bil.

Malo kdo je verjel, da bo prijateljska tekma Slovenije s San Marinom prinesla tako konkretne posledice. Pozitivne posledice. Matjaž Kek je Mitrovića vpoklical že za prejšnji tekmi lige narodov, zdaj mu je dal tudi priložnost, branilec pa se je oddolžil z dvema goloma proti resda najslabši reprezentanci na svetu. Zdaj je dosegel za klub drugega letos, skupno tretjega za Maribor. Podaja Kronavetra iz kota je bila ostra, borba za prostor huda, pomagalo je, da pri tem ni bil sam. Pričakovanja, da bo Mitrović na nivoju Saše Ivkovića in Marka Šulerja postajajo spet bolj smiselna.

Prvič brez prejetega gola

Četudi se je sezona začela šele konec avgusta, je za tako ugotovitev sredi oktobra res pozno. Ne še prepozno, toda še vedno pozno. Komaj na pogojno osmi tekmi sezone (šest v ligi, ena v Evropi, tekma z Aluminijem ni bila odigrana, le registrirana 3:0) je Maribor ohranil mrežo nedotaknjeno. Proti Gorici, katere napadalne zmožnosti je poosebljala akcija Roka Grudine, ko se je v konkretnem protinapadu nekonkretno zapletel z žogo.

Če je proti Olimpiji obramba s tremi centralnimi branilci (Martinović, Mitrović, Peričić) vse bolj pešala, se je proti Gorici počutila bolje. O tem je nenazadnje govoril Ilija Martinović, ko je rekel, da so predvsem iskali razloge za napake v svoji igri. Prejetih golov je bilo ne le preveč, večina jih je bila prepoceni in po lastnih napakah. Maribora ni lahko bilo izigrati že prej, Gorica je spoznala, da bo to nemara poslej še težje.

Camoranesi zaupa sistemu in kondiciji

Menjal je šele v 81. minuti. Pri 0:3. In samo še stopnjeval. Saj je rekel, da utegne biti širina kadra prednost Maribora – sploh zdaj, ko prihaja s tekmami nabit urnik. Zagotovo je prednost, če za zadnjih deset minut vstopijo Jan Mlakar, Jan Repas, Amir Dervišević, Alexandru Cretu in Marcos Tavares. Niti za trenutek ni kazalo, da bi igra vijoličastih resno padla zaradi fizike, kar so bili vmes že resni očitki po prijemih, ki jih je imel Sergej Jakirović.

Težko in nepravilno bi bilo soditi po eni tekmi. Dovolj jih bo, kmalu se bo videlo, ali je to bil spet le preblisk po kratkem premoru, kakor je bila tista zmaga proti Bravu. Maribor ima zdaj še pokalno tekmo v Velenju, nato pride v Ljudski vrt še Koper. Pred potencialnim derbijem za prvo mesto v Murski Soboti.