So občutki pred olimpijskim nastopom drugačni kot tisti pred nastopom za svetovni pokal?

Občutki pred olimpijskim nastopom so nekoliko posebni, saj ne glede na osredotočenost na sam nastop in drugih okoliščin ki so podobne kot na preostalih tekmah, obstaja zavedanje, da pa ta tekma ni nekaj vsakdanjega. Tako da občutiš posebno vznemirjenje ob priložnosti za uresničevanje svojih sanj.

Si pričakoval takšno uvrstitev, ali si menil, da bi lahko dosegel še več

Osnovna pričakovanja, ki so ponavadi skromnejša od ciljev so bila uvrstitev med 15., dočim sem verjel da sem sposoben doseči na kateri izmed tekem še kaj več, pomislil sem tudi na najvišja mesta, predvsem v alpski kombinaciji sem videl svoje možnosti za uspeh, ki pa je bilo na koncu doseženo 10.mesto. Uspeha sem vesel, menim da je bil to v tem trenutku moj maksimum, nekoliko pa mi je žal, da je bil slalom res zelo zahteven in se je vse odločalo v disciplini, ki jo veliko manj treniram kot specialisti za slalom.

Kako naporno je za vas športnike tako potovati, kako dolgo si potreboval, da si se aklimatiziral in pripravil telo za hud boj?

Potovati je različno naporno, predvsem je odvisno od trenutnega osebnega počutja in v katero smer se potuje. Namreč ob prečenju časovnih pasov proti zahodu se ne utrudim toliko kot pa takrat, ko gremo na vzhod in slednjo smer smo ubrali ob odhodu na Olimpijske igre. Nekoliko smo se aklimatizirali v Dubaju, kjer smo po poti preživeli nekaj dni kondicijskega treninga, nato pa smo odšli naprej proti J. Koreji. Sama pot mi ni vzela veliko energije, let je bil udoben in tudi osebje na letalu je poskrbelo za dobro vzdušje. Smo pa takoj ob prihodu v Pjongčang začeli s treningi, brez dneva pavze. To je bilo fizično zelo naporno, igre same po sebi pa še psihično. Za časovno aklimatizacijo sem potreboval točno toliko, kolikor je bilo potrebno do prve tekme, pa saj nisem imel druge izbire.

Za tabo so že druge olimpijske igre. Obstaja ena stvar, ki bi jo izpostavil, ki loči Pjongčang od Sočija?

Res je, zelo sem vesel in mi je v čast, da sem imel možnost nastopati že na dveh olimpijskih igrah. Izkušnja bivanja na igrah je bila precej drugačna v Pjongčangu, kjer smo bili alpski smučarji nastanjeni v svojem hotelu daleč od vseh drugih športnikov in stran od Olimpijske vasi. Rekel bi, da je bila v načinu bivanju velika razlika, pa seveda v ljudeh, kajti Korejcev doslej nisem imel velikokrat moč spoznat, tukaj pa se je celo policist želel slikat z menoj in se ni mogel načuditi moji višini in precej manjši velikosti glave, kot je značilnost za tamkajšnje prebivalce.

Kakšno je vzdušje na olimpijskih igrah? Se športniki med sabo veliko družite?

Na Olimpijskih igrah se reče vzdušju tistemu občutku, ki ga daje pomen tekmovanja, ki ga dobiš, ko na vsakem koraku srečaš kakšnega športnega asa, ki si ga do takrat lahko gledal le po televiziji, kamorkoli okrog sebe pogledaš, pa vidiš olimpijske kroge, veliko je novinarjev, ki želijo imeti tvojo izjavo, vse to razumem kot olimpijsko vzdušje. Nikakor pa ni bilo ob prihodu v cilj na tekmi tako glasno ali pa toliko ljudi naokoli, kot pa na kakšni bolj obiskani tekmi za svetovni pokal – ampak to me nikakor ni motilo, saj sem čutil pravo vzdušje iger sam pri sebi. Športniki se seveda tudi nekaj družimo, vendar največkrat le v jedilnici, ali, ko se slučajno srečamo in pa na samem tekmovanju, če lahko temu rečemo druženje, sicer pa ima vsak svoje delo za opravit čez dan in pa osebno pripravo na tekmo.

Si si ogledal kakšno drugo tekmo?

Drugih tekem si nisem uspel ogledati, namreč bili smo oddaljeni od vasi več kot tri četrt ure vožnje z avtobusom in še naš urnik je bil natrpan tako, da smo od prvega do zadnjega dne bili na snegu, razen tistega dne, ko je zaradi vetra vse odpadlo. To pa je tudi edini dan, ko sem si malo bolje uspel ogledati olimpijsko vas.

Star si 26 let, tako da so prihodnje olimpijske igre verjetno v dolgoročnem načrtu, ali?

Tako dolgoročnih planov si tekmovalec težko sam zastavlja, namreč sistem je tak, da se mora vsako leto posebaj dokazovati, vsekakor bi si tega izjemno želel in bom poizkusil naredit vse, da bi prišel tako daleč in izpolnil potrebne olimpijske kriterije.

Življenjska doba profesionalnega smučarja je seveda odvisna od vsakega posameznika, a velika večina se upokoji kar hitro po 30. letu. Kje vidiš sebe? Si želiš ostati povezan s športom ali se morda vidiš kje drugje?

Smučarski šport je zelo zahteven in zahteva močno ter zdravo dušo in telo, obstajajo tudi primeri, ko so tekmvalci na najvišjem nivoju dosegali dobre rezultate tudi pri starosti 40-tih let, tako da je pomembno, kako se osebno počutiš in tudi kolikor imaš sreče pri tem.

Znan si po svojih hudomušnih intervjujih in zabavnih izjavah, razmišljaš, da bi se kdaj preizkusil v vlogi kakšnega komika?

Sem že bil na nekaterih predstavah komikov in si ne predstavljam, da bi si zapomnil tako dolg govorni nastop, poleg tega pa raje povem kakšno šalo ki se je v danem trenutku domislim, tako da komike res občudujem.

Če bi lahko izbral eno tekmo v svojem življenju, katero bi izpostavil?

Zelo dobro se spominjam večino tistih tekem, ki so bile bolj pomembne na moji športni poti, ni nujno, da je to bila tekma najvišjega nivoja, je pa bil izjemen občutek osvojiti prve točke za svetovni pokal v superkombinaciji v Wengnu, ko sem se prebil na 14.mesto in bil v drugem teku nekaj časa vodilni, dokler me ni iz tega mesta izrinil slavni Benjamin Raich. Zelo rad se spomnim tekem, ko sem prvič osvojil točke tudi v smuku in super veleslalomu.

Se kdaj vprašaš, »zakaj mi je tega treba«, ko morda ne gre vse po zastavljenih načrtih?

Nikdar se še nisem tega vprašal in se močno nadejam, da bi tako ostalo v naprej.

Kdaj si ugotovil, da je smučanje tvoj šport in kdaj si ugotovil, da to ni le eden izmed popoldanskih hobijev?

Mislim, da sem to ugotovil na prvi tekmi, ki sem jo vozil pod Pohorjem v snežni Areni, ko sem bil star 5 let in, ko smo na koncu celoletne Alpske šole imeli 2 tekmi. Pokazal sem pravo bojevitost in tudi rezultat z osvojenim drugim mestom me ni zdovoljil, na drugi tekmi pa sem potem odstopil in se ob tem po otroško zelo sekiral.

Smučanje je tudi izredno težak šport za vso družino, si sedaj neodvisen ali ti še pomagajo starši? Koliko odrekanja je bilo potrebnega, tako tvojega, kot njihovega, da si prišel do trenutne stopnje?

Smučanje je zares izredno težak šport, in postane potem način življenja za celotno družino. Starši mi še vedno pomagajo s tem, ko lahko pridem po treningih ali tekmah domov v svojo sobo, mama mi skuha odlične jedi, da pridobim nazaj izgubljeno energijo, opere mi oblačila in s tem prihranim ogromno časa, ki ga potem lahko namenim regeneraciji. Včasih se vrnemo domov samo za kakšen dan, vsakodnevni telesni napori pa zatem spet hitro sledijo. Ata pa mi je do članske vrste redno pomagal pri vsakodnevnem servisiranju smuču, ko sem si še moral sam pripravljati smuči, zdaj ko imam reprezentančnega serviserja, pa mi pomaga na druge načine.

Odrekanja je bilo ogromno, vendar meni to nikoli ni bilo preveč težko saj sem bil motiviran za dosego željenih ciljev in sem temu ves čas sledil, sigurno pa mi brez podpore staršev in njihovega doprinosa ne bi uspelo priti tako daleč, kot mi je. Ko sem bil mlajši so mi ta dragi šport ob vsej drugi izkazani pomoči starši še tudi financirali in težko, da jim bom kdaj lahko sploh to povrnil. Največ pa mi je pomenila njihova moralna opora in podpora na športni poti, ko so mi pomagali slediti ciljem in so se tudi oni marsičemu odrekali.

In še za konec…

Smučanje je zame “pravi” šport. Bi pa poudaril, da ne glede na to s katerim športom ali s čim drugim se sicer ukvarjate, bodite vztrajni in srčni in sledite pokončno svojim ciljem.