Napel se je. Raztegnil roke narazen, kolikor le gre. In tisti lasje! Vestno počesani nazaj. Pa tatu(ji). Ter tekanje sem in tja. Kaj pa če je res… Stopil v polje? Zakaj pa ne! Ja, prav čakal si, da bo kamera spet in in spet ujela Sebastijana Škorca.

Da bo trener OK Merkur Maribor, najbrž najnižji med vsemi na parketu, samo še zdaleč ne najmanjši, še kaj »naštimal«. Tisto ja. Bilokaj. Nekaj. Sploh ne nujno zmagoslavno. Ampak borbeno. Ni predaje. In ko je prišlo zmagoslavje, ko je Maribor po letu 1993 dočakal še kak naslov v moški kolektivni konkurenci razen v »fuzbalu«, je snel kapo. Ne kot najboljši trener. Ampak trener najboljše ekipe, kakor je povedal.

Pune hamre!

Krilil je. Mahal. Kričal, robantil, spodbujal. Kar je fizično sploh še možno, je počel. Znova in znova. Kadarkoli ga je kamera ujela, je bil film na dveh nogah. Lik vseh likov. Saj so takšni in drugačni trenerji. Eni so umirjeni, preudarni, gosposki. Drugi so nekje vmes, ko skočijo iz kože. In potem so takšni. Ki skačejo. Ko je odbojkarski naslov prišel v Maribor tretjič in prvič po letu 1993, je Škorc poosebljal borbenost tega okolja. Na pune. Pune hamre.

Krilil je. Mahal. Kričal, robantil, spodbujal. Kar je fizično sploh še možno, je počel. Znova in znova. Kadarkoli ga je kamera ujela, je bil film na dveh nogah. Lik vseh likov.

Maribor ima v kolektivnih športih dve zgodbi. NK Maribor in Nova KBM Maribor sta najbolj uspešna. Serijsko osvajata naslove. Štepata jih, po domače rečeno. Ko ne osvojita naslova, se tekmeci ne le veselijo. Rajajo, skačejo, norijo. Saj vemo. Umrl je Maribor in podobno.

Vileda Maribor je začela, a…

In potem je druga zgodba, večinoma v dvorani Tabor. Nostalgija po talentih in kaj-bi-bilo-če-bi-bilo skomine. O tem, kako je Maribor v finalu igral v košarki s Sagadinovo Olimpijo. O tem, kaj bi vse lahko bilo v rokometu, če bi bilo. In še in še.

Odbojka je dotlej zbrala edina dva naslova v moški konkurenci kolektivnih športov v mestu. Takoj po osamosvojitvi, ko je Vileda Maribor osvojila zaporedna naslova (1991/92, 1992/93), nato pa so bili še kar sedemkrat v finalu in ob pokalnih naslovih vedno znova nakazovali, kaj bi še lahko bilo.

Nogomet številka ena, ampak to je dobro!

Kar je pri Škorcu morda najboljše, je njegovo gladko priznanje, da je v Maribou pač nogomet številka ena. »Nogomet je drug svet, je biznis. Odbojka v Mariboru pa je druga zgodba. Spomnimo se samo, kako se je dvorana Tabor pred dvema letoma začela znova polniti, ko so naši rezultati začeli rasti,« je priznal marca za Večer.

Zakaj bi tekmovali za ponos istega mesta? Lovorike konkretno nagibajo tehtnico na stran odbojkaric, ki pa niti slučajno niso tekmice. Kje pa. Škorc, ki je treniral tudi mariborske odbojkarice, je večkrat poudaril, da skupaj delajo za dobrobit odbojke v našem mestu.

Zelo ceni Zahovića

Sploh pa denimo Zlatka Zahovića izjemno ceni. Ni se želel primerjati s paradnim ponosom mesta. Se je pa učil. »Za dobrega trenerja, vsaj po mojem mnenju, moraš dati čez tudi igralsko kariero,« je povedal lani za Siol.

»Vse lepo in prav, a če želiš biti dober trener, moraš biti prej dober igralec. Ne govorim zase, a tako je na splošno, saj moraš vedeti, kako se igralec počuti. Zlatko Zahović točno ve, kako se igralec počuti, ko strelja enajstmetrovko, kako je, ko se igra ligo prvakov, saj je on prestal vse to.«

Libero, ki ljubi odbojko

Škorc je zato, naj zgodovina ve, poosebljena zgodba, ko je nekdo iz lokalnega okolja verjel, da je možno (naj)več tudi v Mariboru. No, pa čeprav je iz Hoč, ki veljajo za večnega lokalnega tekmeca.

Sam je igral kot libero in to v času, še preden je libero postal ločena pozicija. Poskušal je številne športe, a ljubil odbojko. Saj se vidi. Kot igralec je z Mariborom osvojil dva pokalna naslova, nato pa pri relativno poznih 29 letih odšel v francosko drugo ligo in tako navdušil, da je podpisal z evropskim prvakom Paris Volleyjem.

Nastopil je na zaključnem turnirju lige prvakov in bil izbran v najboljšo postavo turnirja. Ko se je s takimi referencami vrnil v Slovenijo, je šel prav k ACH Volleyju in spisal noro zgodbo v Top Teams, postal dvakrat ligaški, pokalni in Mevza prvak.

Ni izkušenj, je pa srce!

Še kot igralec je nato hkrati poskusil kot trener v domačih Hočah, se podal v žensko odbojko k Novi KBM, nato pa pristal v dvorani Tabor. »To so najboljši fantje na svetu, to, kar smo mi dali skozi…? Imam najboljšo ekipo na svetu!« je rohnel v kamere Sportkluba v nedeljo zvečer takoj po zmagi.

To so najboljši fantje na svetu, to, kar smo mi dali skozi…? Imam najboljšo ekipo na svetu!

Spomnil se je, da je bil Alen Šket, ki je upravičil vsa pričakovanja, njegov cimer kot igralec, zdaj pa drugi ata ekipi. »Po zaostanku v seriji lahko kaj takega naredijo samo veliki fantje. Čeprav nismo izkušeni, smo vseeno kot izkušena ekipa, ki igra s srcem.« In znal se je spomniti časov, ko je Maribor deloval kot vodilna ekipa. »Glejte, da smo se po toliko letih vrnili… To je velika stvar.«

 Največja pa ta, da pride liga prvakov spet v Maribor.