35-letni Pesničan Jan Muršak je eden od mariborskih Lisjakov, ki je kariero kaj hitro nadaljeval na tujem in jo okusil tudi v najmočnejši ligi na svetu. V ligi NHL je bil leta 2006 na naboru izbran od Detroit Red Wingsov, zaradi težav s poškodbami in takratnim lock-outom pa na drugi strani Atlantika ni dobil prave priložnosti.
Veliko je odrekanja. Veliko treningov. Pomembna je prav tako podpora staršev, mama je vselej bila tista za šolo, oče pa za podporo športni karieri. Ni se vtikoval v delo trenerjev kot mnogi danes, ki menijo da je vsak oče najboljši trener svojemu otroku.
Kariero je kasneje nadaljeval v Rusiji, kjer je pustil velik pečat v CSKA iz Moskve, kjer je Muršak igral štiri uspešne sezone. Nato je pol sezone odigral v Frölundi iz Göteborga, za tem je prišla dobra ponudba iz švicarskega Berna, kjer je Muršak osvojil tudi naslov državnega prvaka.
Pred kratkim napolnil 35 let
Jana Muršak je 20. januarja za svoj 35. rojstni dan na gostovanju v ligi SHL proti HV71 dosegel 2 zadetka. O tem, ali je zaradi rojstnega dne sodeloval prav tisti večer več v napadu, pa z nasmeškom odgovori: “Ne. Enostavno sem dal tiste gole v dani situaciji. Letos zadevam manj, čeprav imam veliko priložnosti, a vedno se ne izide. Tokrat je zgleda bila sreča na moji strani.”
Gőteborg je tiste pol sezone pustil očitno velik pečat na našega hokejista. Ekipa Frölunda je mimogrede največkrat osvojila naslov lige prvakov in spada v sam evropski vrh. Ko se je zaključila zgodba v Švici, pa je prišla triletna pogodba iz Frölunde. Letos zanj teče tretje leto, o tem ali je to tudi zadnje leto, pa preverite v nadaljevanju pogovora.
Če začneva pri ligi prvakov, nedavno ste izpadli v polfinalu po izvajanju kazenskih strelov.
Seveda je bilo razočaranje, vendar je tudi res, da smo v četrtfinalu mi bili tisti, ki smo napredovali po kazenskih strelih. Tokrat se nam ni izšlo, z ekipo Luleä imamo vselej izenačene dvoboje in velikokrat nas ločijo malenkosti. Na žalost nam na povratni tekmi ni stekla igra z igralcem več, imeli smo svoje priložnosti v podaljšku z igro štiri na tri. Škoda, ker nimaš vsako leto priložnosti, da bi igral v finalu lige prvakov. Bili smo blizu, odločale so malenkosti, žal se nam ni izšlo.
Ostaja pa Vaš klub najuspešnejši v zgodovini lige prvakov.
Ja res je, čeprav hokejska liga prvakov nima takšne zgodovine kot jo ima na primer v nogometu. Tudi ekipam je še vedno pomembnejša klubska sezona kot liga prvakov.
Prvaki lige prvakov po sezonah:
2015: Lulea Hockey (Švedska)
2016: Frölunda Gothenburg (Švedska)
2017: Frölunda Gothenburg (Švedska)
2018: JYP Jyväskyla (Finska)
2019: Frölunda Gothenburg (Švedska)
2020: Frölunda Gothenburg (Švedska)
2022: Rögle Ängelholm (Švedska)
Kakšna je liga SHL?
Izjemno izenačena, vse ekipe imajo na Švedskem približno iste proračune. Na primer lanska ekipa Färjestad je morala odigrati dodatne tekme, da so se uvrstili v končnico, nato pa celo bili prvaki. Tisti, ki ujamejo najboljšo formo v pravem trenutku in ostanejo zdravi, so najbolj nevarni.
Govorimo o drugi najmočnejši ligi v Evropi?
Lahko bi debatirali, če je druga najboljša, jaz mislim, da je celo najtežja liga v Evropi zaradi izenačenosti klubov. Seveda imaš v Rusiji tri ekipe, ki porabijo veliko denarja, ampak mislim da je Švedska liga najbolj izenačena in se igra tudi najhitrejši hokej. Prav tako je na Švedskem največ igralcev, ki so izbrani kasneje na naboru za NHL ligo.
Kaj vas je prepričalo, da ste se ob koncu kariere odločili za povratek v Frölundo?
V bistvu sem vedno želel biti v ekipah, ki so imele možnost, da osvojijo lovoriko. Imel sem to možnost, da sem bil vselej v dobrih ekipah. Göteborg je pa res znano kot lepo mesto, tudi dokaj veliko in zelo urejeno. Prav tako je klub na izjemno profesionalni ravni. Ni mi pa všeč vreme. Pozimi je ravno med 0 in 5 stopinj, premalo, da bi snežilo, potem pa ves dan dežuje in piha veter. Pa še ob morju smo, tako da ti meseci december, januar, februar so kratki in težki dnevi.
Kaj pa finančno, katera liga je najmočnejša v Evropi?
Z Rusijo se ne more primerjati nobena liga v Evropi, potem za njimi je Švica in nato Švedska. Švica je sicer nekoliko zmanjšala pogodbe, ker so sprejeli več tujcev. Mislim pa, da so še vedno najvišje pogodbe v Švici višje kot na Švedskem. V primerjavi s KHL, pa če govorimo o njihovih top treh ekipah, pa se ne more primerjati nobena ekipa v Evropi.
Kakšna je tukaj primerjava z NHL?
Odvisno. Če pogledate mlade hokejiste na Švedskem, ti dobijo zgolj, da pokrijejo stroške. V Ameriki, v podružnicah (AHL) prav tako ne zaslužiš kaj več denarja. V NHL pa je določena minimalna plača, ko sem jaz igral je bila okrog 450.000 dolarjev, sedaj je nekaj več. Je pa res, da vam tam veliko poberejo davki, potem njihovo združenje igralcev in ostali stroški od stanovanja, avta. V Ameriki nisem privarčeval nekega denarja. Največ sem zaslužil v Rusiji.
Ste pa izpolnili otroške sanje?
Seveda. Sanja vsakega hokejista so, da zaigra v NHL. V mojih časih še ni bilo KHL-ja, o takratni ruski superligi pa nisem vedel veliko. Tako da lahko rečem, da sem imel srečo, da sem začutil NHL na lastni koži. Žal sem imel smolo s poškodbami, da se ni izšlo kot sem si želel. Sem pa lahko vesel, da sem uspel odigrati nekaj tekem in verjamem, da če bi bil takrat vztrajnejši, bi dobil še eno priložnost.
Po drugi strani sem imel še to nesrečo, da sem bil izbran s strani Detroita. Ni bilo lahko se prebiti v ekipo, kjer je bilo veliko starejših igralcev, ki so takrat osvojili Stanleyev pokal. Mogoče nisem bil v pravi ekipi v pravem trenutku. Mora se ti vse poklopit.
Tako kot Anžetu?
Anže je izvenserijski igralec, ampak njemu se je poklopilo, ker je bil izbran na naboru od takrat dokaj slabe ekipe. Dobil je priložnost in jo od začetka maksimalno izkoristil.
Vam je zaradi Anžetovega uspeha bilo kaj lažje?
Mogoče je zaradi njega bilo nekoliko lažje, ampak spet ne toliko kot nekateremu Fincu ali Švedu, ko ga je v ekipi pod svoje okrilje vzel nek starejši sonarodnjak. Ko gledam nazaj, mene na takšen način ni nihče vzel. Je pa res, da je bila takrat v Detroitu izjemna ekipa.
Kdo je pustil na Vas največji pečat?
Polno dobrih igralcev je bilo – Datsyuk, Zetterberg Lidstrom, Kronwall, Modano, Rafalski…
Niste imeli tudi sreče s poškodbami.
Najprej sem večji del sezone izpustil zaradi zlomljenega gležnja. Sezona 2012/13 pa je bil znan lock-out, nakar sem si drugo polovico sezone, v nadaljevanju NHL-a poškodoval ključnico in posledično izpustil veliko tekem. Vodstvo se je takrat odločilo, da me pošlje v njihovo podružnico, kjer smo na koncu te sezone osvojili AHL prvenstvo.
Dejali ste, če bi vztrajali. Vam je žal, da niste?
Ne obžalujem ničesar, mislim, da sem si ustvaril dobro kariero.
Sledilo je obdobje petih sezon v KHL-ju.
Z igranjem v AHL kot sem dejal že prej, si ne ustvariš nekega denarja. Gre večinoma za mlade hokejiste in tiste, ki se želijo prebiti v NHL. Ko postaneš starejši, pa želiš tudi nekaj zaslužiti. V Rusiji so bili takrat dobri pogoji. Najprej sem prestopil v Amur Khabarovsk, kjer sem si z dobrimi igrami prislužil pogodbo CSKA iz Moskve in tam odigral štiri sezone.
Da Vas ne pozabimo vprašati preden zaključimo NHL zgodbo. Kaj pa pretepi?
Ko sem jaz igral v NHL-ju, je vsaka ekipa imela enega tako imenovanega pretepača, nekateri morda dva. Po navadi so se ti tudi pretepali med sabo, oziroma bom dejal skrbeli, da ni bilo grdih naletov. To sedaj sicer počasi izginja, ni več toliko tega, kot je bilo to prej.
Na Švedskem tega ni?
Ne. Na švedskem te kaznujejo oziroma dobiš celo tekmo kazni, ali te celo vržejo s tekme. Nasploh je tega pretepanja vse manj.
Pa vaše mnenje o tem?
Nisem bil nikoli kaj preveč vpleten v to. Ni bila moja vloga v ekipi, da bi bil tisti pretepač. Tisto, kar me morda bolj moti je, da so takrat tisti ‘pretepači’ vzeli mesto kakšnemu boljšemu hokejistu.
Je pa to tudi del šova v NHL-u, eni se tudi hočejo dokazati na ta način. Tudi v AHL je bilo dosti pretepov, mlatili so se praktično vsako tekmo. Mislim pa, da danes klasični pretepači izginjajo, da kdor se želi pretepati mora danes znati igrat tudi hokej.
Po drugi strani, pa…
Ko ne dovolijo pretepa zna priti do grdih naletov, ker veš, da ne boš kaznovan. V tistih mojih časih si vedel, da bo nekdo prišel po tebe.
Če se obrneva k (naj)lepšim spominom, reprezentančnim. Upokojili ste se leta 2019.
Za reprezentanco sem vselej rad igral. Vedno sem se udeležil vseh zborov in prvenstev, ko je to klubska sezona dopuščala. Vem, da mnogim ni bilo všeč, ko sem se upokojil, ampak v življenju prideš do točke spoznanja, da moraš gledati tudi na svoje zdravje. V preteklosti je bilo veliko poškodb in vsako prvenstvo preprosto terja svoje. Vedel sem, da če bi rad igral še nekaj let, da sem bom moral reprezentančno upokojit.
Kaj pa spomini na dvojne Olimpijske igre?
“Prve so bile zelo uspešne. Na koncu 7. mesto, kar je naš največji uspeh. Na drugih smo premagali Američane, sicer ni bilo NHL igralcev, a je to bil kljub vsemu velik uspeh. Bil sem kapetan te ekipe. Žal mi je edino za tisto tekmo kasneje z Norvežani. Mislim, da smo jih takrat povsem nadigrali, vodili 2:0. Na koncu nesrečno izgubili 2:3, ampak vsi ti spomini so res nepozabni.
Ste razmišljali morda o reprezentančnem povratku?
Stojim za svojo odločitvijo.
Niti sedaj z uvrstitvijo v divizijo A?
Ne. Mislim, da to ne bi bilo pošteno, da se sedaj vrnem iz ‘penzije in vzamem nekateremu drugemu mesto v ekipi.
O Anžetu Kopitarju
“Anže je veliki zmagovalec. Vsi vemo, da je to poseben igralec. Veliko let je bil med najboljšimi igralci oziroma napadalci v ligi. Enostavno druga klasa, noben od nas se ne more primerjati z njim. Še danes pri teh letih igra na visoki ravni in kot kaže bo še nekaj let igral.
Anže je preprosto izjemen talent, kot sem dejal se mu je tudi poklopilo, dobil je priložnost in jo tudi izkoristil. Seveda je bilo tudi veliko odrekanja. So pa pomembne v celi zgodbi tudi poškodbe. Če pogledamo njegovo kariero, vidimo, da se je le enkrat poškodoval, takrat gleženj. In to je morda edina večja poškodba v njegovi karieri, drugače je praktično vse tekme odigral.”
Zakaj je toliko novic o Luki o Anžetu pa ne?
Gre za samo popularnost športa. Košarko zna igrati praktično vsak človek, rabiš teniske in žogo. Popularnost je na drugem nivoju. Prav tako je bil Dončič že od 15 leta označen kot zlati deček slovenske košarke. O njem se je veliko pozitivnega govorilo, Anže je po drugi strani bolj miren, tudi bolj odrasel. Danes, če pogledate medije, vidite prvih pet naslovov vedno o Dončiću, kako se je oblekel, s kakšnim avtom se pripelje… Tega pri Anžetu nismo nikoli videli. Anže se tudi medijem nikoli ni toliko izpostavljal kot Dončić. Drugačen je.
Reprezentanca danes
Dokler še igrajo ti eni posamezni liderji reprezentance od Anžeta, do Jegliča, Saboliča, Urbasa smo v napadu močni, večja je težava v obrambi. Nimamo resnega pomladka, ki prihaja oziroma ni na nivoju kot so bili igralci v naših časih. Bomo videli, bojim se, da bo nastala težava, ko se bodo ti starejši igralci iz moje generacije upokojili, ker na žalost tudi njihov čas slovesa počasi prihaja.
Slovenija je ostala brez podpore pri organizaciji domačega SP divizije A. Sami ne zmoremo?
Mislim da domače prvenstvo za divizijo A za enkrat nerealno, da bi ga Slovenija sama organizirala. Najprej nimamo pravih dvoran, vemo tudi, da Stožice niso bile prvotno narejene za hokej. Mislim, da takrat ni nihče pomislili na hokej. V zadnjih letih se ni zgradila ena nova hokejska dvorana. V Kranju morda ni stara, ampak tudi tam kolikor vem ni idealna. Na Jesenicah se je prenovila takrat za EP v košarki, sicer pa nič novega.
Dvakrat smo bili na Olimpijskih igrah, hokej je bil takrat bistveno bolj popularen kot je danes, sploh v Sočiju, ko je vladala evforija, pa se tudi ni zgodilo nič.
Kaj pa Maribor, spremljate naše Lisjake?
Sem v stiku s predsednikom Mitjo Robarjem, ki je tudi moj najboljši prijatelj. Problem je, ker se v Sloveniji ne vlaga v hokej. Dobri smo v veliko športih in se denar na koncu razporedi kot se. Žal je danes težko dobiti sponzorska sredstva, veliko podjetji je danes v lasti tujcev. Če se ne vlaga, pa ne moreš pričakovati rezultata.
Verjamete v boljše čase?
Nekateri bivši reprezentanti že delajo v slovenskem klubskem hokeju, tisti, ki se bodo upokojili, pa upam, da se bodo zaposlili na nek način v slovenskem hokeju. Vem, da sredstev ni, zato pričakovati, da nekdo dela zastonj, pa tudi ne moremo.
Ste razmišljali, da bi na koncu kariere Vi prišli nazaj v HK Maribor?
“Seveda sem razmišljal, sva se z Mitjo o tem tudi pogovarjala. Sta dve težavi. Prva je ta, ker je žena Američanka in se še nisva odločila, kje bova živela in druga težava, da sem perfekcionist.
Kaj to pomeni?
Dokler se določene zadeve ne uredijo na takšno raven, da je meni všeč, se v to ne bi podal. Bomo videli na kakšen nivo lahko Mitja pripelje klub, verjamem v njega. Če bo vse urejeno kot mora biti, se ne bi branil dela z mladimi hokejisti v Mariboru.
Je to vaša zadnja sezona?
Nisem se še odločil. Vedno sem si želel igrati do 35. leta. Sicer sem v času poškodb, ko nisem vedel, če bom še lahko sploh nadaljeval, razmišljal drugače. Zavedam se, da je telo načeto, da je regeneracija vse težja. Vselej sem igral s hitrostjo, sedaj se tudi moj glavni atribut vse bolj manjša. Se pa počutim v redu, tako da odkrito ne razmišljam ravno o tem, da bi bila zadnja sezona. Želim odigrati to sezono čim boljše do konca, potem pa bomo videli. Hvala bogu ponudbe so še vedno, interes obstaja, ampak moram se najprej odločiti, kako in kaj. Na silo v vsako ekipo ali katerokoli ligo ne bom šel, bomo videli, kaj bo maja.
Trenutno stanje v ligi SHL
