Gorana Obreza, vselej rohnečega komentatorja Sportkluba, se je slišalo do dol. Do hajzla. Ja, so goli, ki padejo ravno, ko te ... Stisne. Ampak gola Lamina Yamala se itak niti ni dalo zamuditi, ko je Španija začela grdo delati Franciji. Ker ne. Ker kaki hakl!

Pubeca, ki bo čez tri dni star – 17 let. Saj se je oh-in-sploh govorilo, pisalo, »rekordalo«. Da tako mlad, tako dober, Barcelona, Španija, ni, da ni. Pa vseeno. Eno je statistika, drugo pa fuzbal. Fant ne more ne voliti, ne sme piti alkohola, niti voziti avta. Potem pa spraši gol. Tak gol. Golazo, ki ne le podpiše kak turnir, ampak napove novo zvezdo. Danes je še polfinale med Anglijo in Nizozemsko ter v nedeljo finale, ampak občutek je bil, da smo dobili Trenutek tega Eura 2024. Z veliko.

Mladost je pač mladost

Noč, ki je naredila Lamina Yamala. Noč, ko je Španija prek Francije, ja, Francije, šla v finale. Noč, ko smo dobili občutek, da je že Kylian Mbappe star. Pri 25 letih. In da je čas za neke nove face. Ko je Francija povedla, je povedla tako, da se je zdelo, aha, zdaj pa bodo Francozi končno začeli igrati. Da bodo izkušnje pač štele več. Da mladost je pa pač mladost. Čez jarek skače, kjer je most.

🇪🇸 Magnificent Yamal! @Vivo_GLOBAL | #EUROPOTM pic.twitter.com/nFlMcvG3w7

— UEFA EURO 2024 (@EURO2024) July 9, 2024

Francija je dala gol. Iz igre. Torej nič več šlepanja z avtogoli in penali? Mbappe je tako precizno naciljal glavo Kola Muanija, kot da bi pokazal Špancem, aha, glejte, tako se to dela. Španci so namreč le par minut prej imeli podobno priložnost, Yamal je našel Fabiana Ruiza, ta pa je pomeril z glavo čez gol. Bo treba še malo zrasti, pojesti nekaj, kako že gre, žgancev?

Nak. Ne.

Poslal ga je po bavarsko presto

Ko pade takšen gol v 8. minuti, ne veš več, kaj naj pričakuješ. Pomislil si, za hip, na Slavka Vinčića, ki so mu zaupali ta polfinale (oddelal ga je zelo okej). Ampak saj dosti časa ni bilo. Kajti tista 21. minuta v Münchnu je spremenila ama čisto vse. Zgledalo je sprva še špansko, ležerno, počasno, mediteransko. Žoga od zadaj, proti sredini, kar daleč od gola. Dokler ni Yamal, sprva počasi, nato pa za pregled pri ortopedu nasukal Adriena Rabiota, poslal njega in njegovo košato pričesko na bavarske preste, nato pa z levico sunil tako, da vratar Mike Maignan ni imel nobenih možnosti, da bi si kdo zares zapomnil njegov priimek.

 

Golazo takemu golu rečejo v Španiji. Čudilo je le, da je ravno Francoze, ki so bili finalisti zadnjih dveh svetovnih prvenstev, tak gol povozil. Dovolj, da je Dani Olmo le štiri minute kasneje frcnil žogo proti golu in so se galski petelini sami zapletli. In rešitve niso našli. Pragmatični, rezervirani, resignirani fuzbal? Francija je nekaj poskušala, pa nič od nič. Ker to je Španija, ki niti ne spominja na tiki-taka Španijo. Ta Španija je obdelala Italijo, Hrvaško, Nemčijo. In zdaj še Francijo. Ta je delovala medlo, na koncu je spet bil Mbappe tisti, ki je skušal sam, na hitrost in strel, pa je bilo premalo, okoli je šel »ole« in Španci so se na koncu še žogali.

Prehitel Peleja za osem mesecev

Morda je pa to tekma, ki jo bomo pomnili, ki bo podpisala Euro 2024 – če seveda odštejemo Slovenijo in njeno ponosno zgodbo. Španija in Francija sta odigrali tekmo, kjer se je zdelo, da v že tako hitrem svetu in še hitrejšem nogometu gledamo prihodnost (Španija), ki postaja sedanjost, medtem ko sedanjost postaja preteklost. Pa je bilo golov konec po 25. minutah. Tekma, kjer smo potem lahko vzeli sapo in se sprijaznili, da bo ta Euro najbrž pa res napovedal nekaj novega.

Takoj se je, med drugim, ko ga je Yamal maznil, spominjalo in omenjalo Peleja. Davni časi, še za marsikoga pred črno-belo televizijo, je Pele zabijal kot najstnik. Pisalo se je leto 1958 in Pele je z Brazilijo na Švedskem postal svetovni prvak, star je bil 17 let in dobil vzdevek O Rei (Kralj), zabil šest golov, od tega hat-trick Franciji v polfinalu in še dva komada v finalu proti Švedski (5:2). No, Yamal ga je po golu na velikem turnirju prehitel za osem mesecev!

Kdo je Lamine Yamal?

In če morda niste vedeli ali vas še ni ujelo. Ko je leta 2007 potekala dobrodelna kampanja v Barceloni na stadionu Camp Nou, so nogometaši prve ekipe kopali mlade, lokalne bebe, vse skupaj pa so ovekovečili za koledar. Nihče temu ni pripisoval pozornosti, še fotograf ne. Do zdaj. Ko je postalo jasno, da je Lionel Messi kopal – Lamina Yamala. Seveda ga je. Yamal se je v Kataloniji rodil očetu Maročanu in mami iz Ekvatorialne Gvineje, pri sedmih letih so se preselili v Barcelono, kjer je postal del mladinskega pogona.

In zdaj? Nič, v soboto bo najprej praznoval svoj sedemnajsti rojstni dan. Glavna želja pa se mu je že izpolnila: »Moja želja je bila preživeti rojstni dan v Nemčiji in zdaj se mi je uresničila.« In rekordi? »Kakor koli obrneš, moja največja želja ostaja enaka: zmagovati, zmagovati in še enkrat zmagovati. To je vse, kar me zanima.« Kaj pa gol? Nič, skromno: »Dobil sem žogo, s strelom sem jo poskušal plasirati v mrežo, zadel sem – in to je to. Zelo sem srečen.«

Kdo pa ne bi bil?