Prvega ne pozabiš nikoli pravijo. Za 16-letnega člana KŠ Sani Bečirović Andraža Bravca je bil to prvi pravi košarkarski intervju. 213 centimetrov visok košarkar se je decembra lani znašel pod obroči, od takrat pa se je zaljubil v oranžno žogo. Izvedeli smo marsikaj zanimivega. Med drugim kako se je pričela njegova športna pot, o njegovem vzorniku, sanjah in o tem, da je okvir vrat zanj še vedno prevečkrat zelo boleč. Predstavljamo vam 215 centimetrov visokega igralca in enega izmed najbolj priljubljenih članov akademije. No, sedaj smo dodali še 2 centimetra in nismo se zmotili. S teniski je Andraž pač višji. Pa začnimo …
Kako in kdaj si začel ukvarjati s športom?
»Leta 2010 sem rekreativno začel trenirati badminton. Treniral sem ga dve leti. Nato sem tri leta treniral veslanje. Dobil sem kar nekaj medalj. Nato sem ugotovil, da ta šport ni najbolj primeren zame in sem začel trenirati košarko.«
Kako se je začela tvoja košarkarska pot? Kdo te je navdušil?
»Decembra lani (2015) me je sosošolec iz Srednje kemijske šole Ruše prepričal, da grem z njim na trening. Rekel mi je naj izkoristim svojo višino. In sem jo (smeh). Šel sem z njim na trening in prvo polovico decembra sem treniral v Rušah. Nato pa me je pot kaj hitro zanesla v Košarkarsko šolo Sani Bečirović katere ponosni član sem še danes. Pri Saniju treniram od sredine decembra pa do danes.«
Od decembra si na košarkarskih igriščih. Kakšna je razlika od takrat?
»Vem več stvari kar se tiče košarke. Na začetku mi je bilo vse novo. Sedaj sem začel tudi že hoditi ven na igrišča, kjer igramo košarko skupaj s sošolci in prijatelji. Tega prej nisem počel. Sedaj me vsi vabijo, da bi igral z njimi (smeh). Je veliko bolj zabavno, saj mi gre vedno boljše od rok. Glede na moj vložek mora biti napredek iz dneva v dan.«
Ko si začel trenirati, nisi mogel skočiti do obroča, sedaj že zabiješ. Verjetno je dober občutek?
»Res je. Lahko sem zelo ponosen. Že na začetku so vsi pričakovali od mene, da bom glede na višino zabijal. Pa ni šlo. Moral sem se naučiti kako skočiti. Tudi to je del procesa. Vsaka stvar potrebuje čas. Sedaj mi je uspelo in sem zelo vesel.«
Kolikokrat tedensko treniraš? Kdo vse dela s tabo na in ob igrišču?
»Treniram enkrat na dan. Predvidoma od 4-6 krat tedensko. Delam z žogo, potem je tukaj še atletika in vaje za moč. Individualno z mano delata Uroš Drevenšek in Matjaž Čuješ. V Bistrici pa sem priključen ekipi KŠ Sani Bistrica U17, katero vodi Matej Bakšič.«
Te doma podpirajo?
»Starši me zelo podpirajo. Tudi oni so me vzpodbujali, da začnem igrati košarko. Zavedajo se, da imam velik potencial s svojo višino in me včasih že kar vidijo v kakšni svetovno znani ekipi (smeh). Zelo me podpirajo ampak hkrati opozarjajo, da je pomembna tudi šola.«
Kakšne so tvoje želje in cilji?
»Moram se najprej naučiti in dobiti čim več košarkarskega znanja. Želim seveda zaigrati v slovenski reprezentanci. Potem pa bomo videli kako bo šlo naprej. Najprej Slovenija potem pa tujina. Seveda so moje sanje tudi NBA. Kateri košarkar pa ne sanja o tem.«
Kdo je tvoj vzornik?
»Zaenkrat je moj vzornik košarkar, ki je podobne višine kot jaz in mi je letos februarja podaril svoje podpisane košarkarske copate. To je Miroslav Raduljica. Sem ga spremljal v Panathinaikosu, sedaj pa ga spremljam v Milanu, kjer igra skupaj z našim reprezentantom Zoranom Dragičem.«
Dobivaš tudi vedno več priložnosti na tekmah. Kako se znajdeš?
»Na začetku sem bil zelo nervozen. Veliko je bilo vsega. Veliko novih pravil, akcije, ki sem si jih težko zapomnil. Ne veš, kako se postaviti, kam teči, kaj delati, … Sedaj je vedno lažje. Na začetku nisem bil nek doprinos ekipi. Skozi čas sem napredoval in verjamem, da iz tekme v tekmo lahko bolj pomagam ekipi.«
Kako soigralci gledajo nate?
»Smo dobra ekipa. Soigralci me občudujejo. Včasih so celo malo ljubosumni name zaradi moje višine (smeh). Glavno je, da smo dobra klapa, ki želi iz dneva v dan napredovati. Tako posamezniki kot ekipa.«
Kako ti gledaš na svojo višino? Kako pogosto je to tema pogovora?
»To je vsakodnevna stvar. Vsak dan me vprašujejo, zakaj sem tako velik, kako to, od kod, koliko sem visok, … Tudi vprašujejo me, če jim lahko posodim malo višine (smeh). To se dogaja v šoli, na ulici, povsod, kjer se pojavim. Lahko povem tudi, da sem tako v osnovni, kot srednji šoli vsaj v zadnjih 70 letih postavil rekord v višini, kar je tudi nekaj res posebnega.
Na začetku mi je bilo sicer nerodno in malce nelagodno, da so me skozi vpraševali in gledali kot da sem padel iz lune. Sedaj sem se navadil. Lahko pa rečem, da še imam vedno kdaj probleme s kakšnimi višinskimi stvarmi. Na primer z vrati. Sploh več ne štejem kolikokrat sem se že udaril v zgornji okvir vrat (smeh).«
