Z mag. Janezom Sodržnikom, prvim podpredsednikom Olimpijskega komiteja Slovenije, o pobudi in prvem praznovanju praznika športa, mednarodnem vključevanju tudi rekreativnega športa in pomenu redne telesne dejavnosti kot najboljše zaščite in zdravila pred katerimkoli virusom.

Letos smo prvič praznovali praznik športa. Kako ste zadovoljni z odzivom medijev, športnikov, občin, politikov, splošne javnosti? Zdi se, da je praznik dobro sprejet.

Dan slovenskega športa, nov državni praznik, je doživel izredno dober odziv. Morda se sliši samozavestno, a smo to tudi pričakovali. Slovenski šport je tista dejavnost naše družbe, ki nas vselej poveže, krepi našo narodno zavest, domoljubje, ponos, nas veseli in združuje.

Pobuda, da slovenski šport dobi svoj praznik, je bila, vse od prve predstavitve, v vseh okoljih, kjer smo jo predstavili, izredno pozitivno sprejeta.

Vse to se je odrazilo tudi 23. septembra, ko smo praznik premierno praznovali. Odziv medijev je bil dober, številni politiki so ob prazniku čestitali preko družbenih omrežij, enako športniki in splošna javnost. Na e-poštni naslov smo v dneh pred praznikom in na sam praznik prejeli veliko sporočil, ki so sporočala, kaj so posamezne nacionalne in občinske športne zveze ter drugi pripravili javnosti ob prazniku in kako so ga obeležili. Ob premiernem praznovanju dneva slovenskega športa je v Sloveniji potekalo več kot 150 organiziranih dogodkov, otroci v šolah so tekli, starejši so se razgibavali s programom 1000 gibov, ljudi pa smo spodbujali k športnemu udejstvovanju tudi z on-line aktivnostmi.

Letošnje leto sicer ni naklonjeno zbiranju večjih skupin ljudi na organiziranih množičnih, a tudi tokrat se je pokazalo, kako inovativni smo Slovenci – dijaki ene od srednjih šol so nam poslali video “kaj mi pomeni šport”, radijska voditeljica Uršula Majcen je startala svojo novo poslovno pot športnih podcastov, kjer je ravno na praznik predvajala prvi podcast z Rajmondom Debevcem, glasbeniki so nam pošiljali pesmi o športu, in še bi lahko naštevali.

Letošnje leto sicer ni naklonjeno zbiranju večjih skupin ljudi na organiziranih množičnih, a tudi tokrat se je pokazalo, kako inovativni smo Slovenci – dijaki ene od srednjih šol so nam poslali video “kaj mi pomeni šport”, radijska voditeljica Uršula Majcen je startala svojo novo poslovno pot športnih podcastov, kjer je ravno na praznik predvajala prvi podcast z Rajmondom Debevcem, glasbeniki so nam pošiljali pesmi o športu, in še bi lahko naštevali. Verjamemo, da smo z organiziranimi dogodki in medijskimi aktivnostmi državljanke in državljane spodbudili, da šport vključijo v svoj vsakdan, predvsem pa jih opozorili na pomen športa v najširšem pomenu te besede.

Nisem povsem zadovoljen s tem, da nam ni uspelo doseči, da bi imel celotni šolski sistem športni dan! To, verjamem, bomo dosegli že naslednje leto, računam tudi na boljšo podporo našega Ministrstva za šolstvo in šport.

Nisem povsem zadovoljen s tem, da nam ni uspelo doseči, da bi imel celotni šolski sistem športni dan! To, verjamem, bomo dosegli že naslednje leto, računam tudi na boljšo podporo našega Ministrstva za šolstvo in šport.

V prihodnje si želim tudi, da bi 23. septembra na hišah visela državna zastava. Tega letos nismo dosegli. A to ni le “problem” praznika športa. Slovenci v tem smislu nismo dovolj domoljubni, zagotovo pa je šport tista dejavnost, ki tudi to pomembno okrepi.

Hkrati ostaja odprta tudi ideja, da bo dan slovenskega športa dela prost dan. Tu nam je vzor Japonska. V deleži vzhajajočega sonca praznik športa namreč ni le dela prost dan, temveč imajo uveljavljen tudi t. i. “happy Monday” (slov. srečni ponedeljek), ki je dela prost dan, kadar datum praznika pride na soboto ali nedeljo. Seveda je ta dan namenjen temu, da ga lahko ljudje preživijo športno.

Foto: Urad predsednika RS

Od kod ideja za praznik športa?

Slovenski šport nam daje vse, kar nam daje praznik, in želeli smo, da je to tudi zapisano. Praznik je najlepši del leta. Ob prazniku smo sproščeni, nasmejani, dobre volje in nikamor se nam ne mudi. Na praznični dan počnemo, kar nas veseli, praznik nas povezuje, družimo se z ljudmi, za katere drugače težje najdemo čas. Ponosni smo na naše športnike, ki Slovenijo s svojimi izjemnimi rezultati postavljajo na svetovni zemljevid najboljših, in s tem krepijo tudi narodno zavest.

Pa vendar, slovenski šport ni imel svojega praznika, kot ga imajo nekatere druge družbene dejavnosti. Prepričani smo bili, da si ga zasluži, zato smo oblikovali pobudo za razglasitev državnega praznika športa, z imenom DAN SLOVENSKEGA ŠPORTA, in uspeli.

Številne športne in s športom povezane organizacije so si že leta prizadevale, da bi slovenski šport dobil svoj praznik. Posebej lahko tu izpostavim Športno unijo Slovenije in Fakulteto za šport.

Za formalni začetek lahko štejemo 14. maj 2019, ko sem pobudo predstavil na Strokovnem svetu športa za vse pri OKS-ZŠZ in jo je ta soglasno podprl. Junija smo jo potem predstavili civilni športni sferi na Skupščini OKS-ZŠZ in poželi veliko odobravanje in podporo.

Takoj za tem jo je kot prvi javno podprl tudi predsednik Republike Borut Pahor. Enak odziv je bila pobuda deležna tudi med lokalnimi skupnostmi, med poslanskimi skupinami, seveda so jo podprli vsi športniki, ki si praznik s svojimi izjemnimi dosežki tudi iskreno zaslužijo, ravnatelji slovenskih šol in vrtcev ter druga javnost.

Za formalni začetek lahko štejemo 14. maj 2019, ko sem pobudo predstavil na Strokovnem svetu športa za vse pri OKS-ZŠZ in jo je ta soglasno podprl. Junija smo jo potem predstavili civilni športni sferi na Skupščini OKS-ZŠZ in poželi veliko odobravanje in podporo.

Takoj za tem jo je kot prvi javno podprl tudi predsednik Republike Borut Pahor. Enak odziv je bila pobuda deležna tudi med lokalnimi skupnostmi, med poslanskimi skupinami, seveda so jo podprli vsi športniki, ki si praznik s svojimi izjemnimi dosežki tudi iskreno zaslužijo, ravnatelji slovenskih šol in vrtcev ter druga javnost.

A resnici na ljubo moramo povedati, da je bila osnovna pobuda oblikovana s predlogom datuma 1. oktober. Zakaj? 1. oktobra 1863 je bilo v Ljubljani ustanovljeno prvo telovadno društvo na Slovenskem, Južni Sokol, kar predstavlja začetek organiziranega delovanja športa na Slovenskem. S telovadnim društvom Južni Sokol so bili postavljeni začetki telovadnega društva, ki so spodbujali k telesni dejavnosti vseh Slovenk in Slovencev ter oblikovali temelje za razvoj športa v šolah, razvoj športnih društev, izobraževanja kadrov na področju športa in številnih vrhunskih športnih dosežkov. Južni Sokol ni predstavljal le organizirane oblike telesne dejavnosti, temveč veliko več. Dejavnost Južnega Sokola je bila ob njegovih začetkih posvečena tudi krepitvi slovenskega narodnega gibanja in je predstavljala pomembno protiutež širjenju nemškega nacionalnega vpliva. Spodbujala je kulturno in narodno zavest ter vzgajala k disciplini. Vse, kar šport pomeni  še dandanes in bo tudi v prihodnje.

Sprememba zakona o praznikih je bila 18. junija letos v državnem zboru podprta s 74 glasovi za in enim proti. Država se je odločila za drug datum – za dan, ko je prvič zadonela slovenska himna na olimpijskih igrah leta 2000 v Sydneyu. In 23. septembra tudi začenjamo Evropski teden športa!

Pri tem nismo želeli, da bi bil dan slovenskega športa še eden na seznamu slovenskih državnih praznikov, morda dela prost dan in nova priložnost za množično praznjenje trgovinskih polic. Glavni namen praznika je, da spodbudimo slehernega državljana, da s svojo telesno dejavnostjo izrazi svoj odnos do zdravega življenjskega sloga. Športno udejstvovanje namreč ne pomeni le osvajanja in krepitve motoričnega znanja, temveč gre za krepitev telesa, zdrav način življenja, vpliva na fizično in duševno zdravje, delovno sposobnost, odnos do bivanja v naravi in do prostega časa.

Pri tem nismo želeli, da bi bil dan slovenskega športa še eden na seznamu slovenskih državnih praznikov, morda dela prost dan in nova priložnost za množično praznjenje trgovinskih polic. Glavni namen praznika je, da spodbudimo slehernega državljana, da s svojo telesno dejavnostjo izrazi svoj odnos do zdravega življenjskega sloga. Športno udejstvovanje namreč ne pomeni le osvajanja in krepitve motoričnega znanja, temveč gre za krepitev telesa, zdrav način življenja, vpliva na fizično in duševno zdravje, delovno sposobnost, odnos do bivanja v naravi in do prostega časa. Zato je pomembno, da je ob tem dnevu “športna” cela Slovenija; vrtci in izobraževalne institucije organizirajo športni dan, podjetja za svoje zaposlene aktivne “team buildinge”, strokovni športni delavci naj obiščejo domove za upokojence in v njih s športom prebudijo spomine na mladost, druženje in povezanost. Naše vodilo ob prazniku, praznik športa je naš čas za gibanje. Pri tem pa šport ne pomeni le doseganja boljšega tekmovalnega rezultata, temveč predvsem krepitev telesnih sposobnostih, ki vplivajo na boljše počutje, bolj kakovostno gibanje in učinkovitejše premagovanje vsakodnevnih življenjskih izzivov.

Ideja ob pobudi za razglasitev praznika športa je torej bila, da s posebnim dnevom, dnevom slovenskega športa, priznamo pomembno vlogo telesni dejavnosti, ki prinaša kopico pozitivnih učinkov, in s tem utrjujemo poslanstvo slovenskega športa, da z njim ustvarjamo boljšo in bolj zdravo Slovenijo.

Pred dnevi je Slovenijo obiskal sam predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja. Kaj nam je prinesel njegov obisk, koliko bo to vplivalo na aktualno vlado pri njenih odločitvah glede podpore športu? Drži, da bi bil cilj do leta 2023 porabiti 80 EUR na prebivalca za šport? Koliko se porabi trenutno?

Res je, g. Tomas Bach je prišel k nam drugič in ponovno z iskrenim navdušenjem povedal, da smo »velikan« med narodi, ko gre za športne dosežke glede na število prebivalcev. Sam sem dodal, da smo v samem vrhu tudi, ko gre za telesno dejavnost, saj zaostajamo samo za skandinavskimi narodi.

Se pa bojim, da kakšnega posebnega vpliva na vlado ta obisk ni in ne bo imel. Predvsem na nas ostaja odgovornost, da zagotovimo večjo podporo športu iz javnih sredstev. To sicer poskušamo že lep čas, ampak nam ne uspe prodreti.

Nesporno je, da se bistveno premalo javnih sredstev vlaga v športno in telesno dejavnost. Niti približno ne sledimo usmeritvam iz Nacionalnega programa športa (NPŠ), sprejetega za obdobje 2014-2023, še posebej na področju športne rekreacije oz. športa za vse!  Sam sem sodeloval pri pripravi NPŠ in takrat sem se zavzemal, da si kot država postavimo cilj – 100 EUR na prebivalca letno! V delovni skupini smo se s tem izhodiščem strinjali, ampak tega potem v dokument niso zapisali, ker so varuhi državne blagajne skočili na noge. Mi pa kot neki «športni lobi«, ki bi si lahko to izboril, ne obstajamo!!

Nesporno je, da se bistveno premalo javnih sredstev vlaga v športno in telesno dejavnost. Niti približno ne sledimo usmeritvam iz Nacionalnega programa športa (NPŠ), sprejetega za obdobje 2014-2023, še posebej na področju športne rekreacije oz. športa za vse!  Sam sem sodeloval pri pripravi NPŠ in takrat sem se zavzemal, da si kot država postavimo cilj – 100 EUR na prebivalca letno! V delovni skupini smo se s tem izhodiščem strinjali, ampak tega potem v dokument niso zapisali, ker so varuhi državne blagajne skočili na noge. Mi pa kot neki «športni lobi«, ki bi si lahko to izboril, ne obstajamo!!

Realno danes iz javnih sredstev, sem štejem občine, državni proračun in Fundacijo za šport, na leto namenjamo zgolj 30 – 35 EUR na prebivalca.  Moramo se zavedati, da na ta način šport v Sloveniji na tej ravni dolgo ne more obstati.  Zato sem trdno prepričan, da moramo v naslednji NPŠ zapisati jasni cilj – 100 EUR na prebivalca iz javnih sredstev!

Prihaja obdobje, ko bo potrebno ponovno pretehtati, kam si želimo, in kako bomo delovali v prihodnje ter kako bomo sledili svojemu poslanstvu in viziji glede na nove okoliščine. Pravzaprav je že tu, saj nam časa zmanjkuje že sedaj. Zato je nujno, da ne čakamo na leto 2023, ko se sedanji NPŠ konča, ampak takoj začnemo razpravo in opravimo tudi realno analizo, koliko smo sploh bili uspešni pri uresničevanju zastavljenih ciljev.

Kam naj bi se usmeril šport, tako rekreativen kot tekmovalen, v naslednjem obdobju, npr. 2020 – 2030? Kako bi se bilo potrebno prilagoditi, spremeniti ali celo izkoristiti razmere covida-19?

Slovenija je na področju športa protagonist v svetovnem merilu in malo je narodov, ki se lahko z nami primerjajo tako na področju rekreativnega, kot tekmovalnega športa. Morda se tega celo premalo zavedamo. Smo del evropskega modela športa, ki je vključujoč. V Sloveniji pa smo ob tem uspeli v športu še vzpostaviti in obdržati sistem, ki je odprt in obenem povezovalen, saj ponuja možnost razvoja in uveljavitve vsem pojavnim oblikam športa in ne favorizira nobenega. Zelo pomembno je tudi, da pri nas pojem šport razumemo široko in ne zgolj njegove tekmovalne komponente.

Slovenski športni model temelji na bogati društveni tradiciji. Ustanovitev prvega sokolskega društva, 1. oktobra 1863, je imela pomembno vlogo pri ohranjanju narodne samobitnosti in to je konec koncev skozi zgodovino pripeljalo tudi do tega, da smo se lahko pred dvajsetimi leti veselili prvih olimpijskih medalj naših športnikov za samostojno državo Slovenijo.

Že v preteklosti so se pojavljale različne negativne tendence in ozki interesi, ki so si želeli te plodove interesnega društvenega delovanja podrediti. Tu sta prisotni dve tendenci: Na eni strani »podržavljanje« z regulacijo in poseganjem v avtonomnost organizirane športne civilne sfere in v zadnjem času pretirana komercializacija, ki želi športu vsiliti svoje vrednote.

Zakaj to poudarjam? Že v preteklosti so se pojavljale različne negativne tendence in ozki interesi, ki so si želeli te plodove interesnega društvenega delovanja podrediti. Tu sta prisotni dve tendenci: Na eni strani »podržavljanje« z regulacijo in poseganjem v avtonomnost organizirane športne civilne sfere in v zadnjem času pretirana komercializacija, ki želi športu vsiliti svoje vrednote. Da bi ohranili učinkovit model, ki bo še naprej uspešen, tako na rekreativnem, kot na tekmovalnem področju športa, bo potrebno predvsem modro voditi športno politiko. Še naprej moramo vlagati v znanje, ki je na področju športa gotovo komparativna prednost Slovenije, obenem pa to znanje učinkovito vključiti v družbeni trg dela.

OKS-ZŠZ kot krovna organizacija civilnega športa, ki združuje interese tako rekoč vseh pojavnih oblik civilno organiziranega športa v Sloveniji, je v svoji strategiji 2014-2023 opredelila svoje poslanstvo in vizijo razvoja, ki jo v partnerstvu z deležniki poskuša uresničevati. Koliko je pri tem uspešna, bo pokazal čas.

Si je pa treba naliti čistega vina in ugotoviti, da so se marsikatere predpostavke in okoliščine v družbi dramatično spremenile! Nekatere močno na slabše! Ravno te okoliščine so pokazale, kako zelo pomembna je telesna dejavnost in možnost ukvarjanja s športom za zdrav razvoj posameznika, kot tudi celotne družbe.

Seveda pa je potrebno pristopiti pozitivno in jih jemati kot priložnost za nov družbeni konsenz, ki bo omogočil nadaljnji razvoj in izkoristek vseh potencialov, ki jih ima šport za dobrobit vseh nas. Posebej bi opozoril na zaskrbljujoče ugotovitve nedavne raziskave Fakultete za šport, o vplivih pandemije COVID 19 na drastičen upad gibalne učinkovitosti in pojavljanja debelosti pri naši mladini.

Torej, v kolikor si želimo nadaljnjega uspešnega razvoja slovenskega športa, je potrebno mladini v šolah omogočiti vsak dan uro športne vzgoje, odpreti telovadnice društvom in klubom. Z enostavnim zapiranjem objektov in ukinjanjem programov, bodo dolgoročne posledice pandemije veliko hujše.

Torej, v kolikor si želimo nadaljnjega uspešnega razvoja slovenskega športa, je potrebno mladini v šolah omogočiti vsak dan uro športne vzgoje, odpreti telovadnice društvom in klubom. Z enostavnim zapiranjem objektov in ukinjanjem programov, bodo dolgoročne posledice pandemije veliko hujše.

V sodelovanju z zdravstvom je v zdravstveni sistem treba vključiti izobražene kineziologe in omogočiti vključevanje ljudi v programe športnih društev v post rehabilitaciji. Še naprej moramo usposabljati kader, ki deluje v društvih in klubih, in sistemsko podpreti in spodbujati prostovoljno delo na katerem temelji njihovo delovanje.

Kje se je šport znašel v koronskih proračunih in rebalansih države in občin? Kakšne informacije imate s terena, s strani občinskih športnih zvez, katerih delovanje kot prvi podpredsednik pokrivate pri slovenskem olimpijskem komiteju?

Na državni ravni smo po rebalansu s težavami uspeli ohraniti prvotno predvidena sredstva vsaj za področje programov. Težava pa je v tem, da se projekti, ki so jim ta namenjena, zaradi ukrepov ne bodo mogli v celoti realizirati in naš apel je, da se poraba sredstev omogoči tudi v naslednjem proračunskem letu. Zaenkrat še ni jasno, kaj se bo zgodilo. Lahko, da bomo spet potegnili kratko.

Na občinskem nivoju pozorno spremljamo poročila o porabi proračunskih sredstev, ki jih občine vsako leto oddajo Ministrstvu za finance. Glede deleža sredstev, ki jih občine namenjajo športnim programom in investicijam v športne objekte, je bil trend zadnjih nekaj let pozitiven. Ampak šele v prihodnjem letu bomo lahko imeli bolj konkretne podatke. Takrat bomo tudi videli, kako je pandemija vplivala na sredstva, namenjena športu na občinski ravni.

Na »prvo žogo« pa lahko z gotovostjo trdim, da so se občine oz. župani odzvali nadvse pozitivno in proaktivno. Tudi sam sem veliko na terenu in v nenehnih stikih z njimi, zato lahko rečem, da v njihovo partnerstvo in razumevaje potreb športa v svojih okoljih iskreno verjamem. Veliko komuniciramo z njimi tudi s pomočjo naših regijskih pisarn, usklajujemo aktivnosti in jim pomagamo pri pripravi njihovih letnih načrtov.

Na »prvo žogo« pa lahko z gotovostjo trdim, da so se občine oz. župani odzvali nadvse pozitivno in proaktivno. Tudi sam sem veliko na terenu in v nenehnih stikih z njimi, zato lahko rečem, da v njihovo partnerstvo in razumevaje potreb športa v svojih okoljih iskreno verjamem. Veliko komuniciramo z njimi tudi s pomočjo naših regijskih pisarn, usklajujemo aktivnosti in jim pomagamo pri pripravi njihovih letnih načrtov.

V medijih se običajno pojavlja le problematika državnih proračunov za šport, manj znano pa je, da so občine daleč največji sofinancer slovenskega športa, saj iz občin prihaja okoli dve tretjini (2/3) vseh javnih sredstev za šport.

Še pomembneje pa je, da so ta sredstva namenjena osnovnim celicam športa, torej društvom in klubom, brez katerih tudi ni nadgradnje – zdravih in uspešnih državljanov ter vrhunskih športnih rezultatov.

Bliža se razpis Fundacije za šport. Kje je fundacija trenutno, kakšno so načrti z njo? Koliko ima sredstev in iz katerih virov bi še lahko dobili dodatna sredstva zanjo?

Z gotovostjo lahko trdim, da je bila ena izmed najboljših zadev, ki smo jo v novi državi naredili na področju športa, vzpostavitev Fundacije za šport! V vseh letih se je izkazala za najbolj stabilen steber financiranja slovenskega športa in tudi kot generator premnogih investicij v športno infrastrukturo, ki je sicer brez nje ne bi bilo! Ampak to ni bilo samoumevno. V preteklosti so različne politike in vlade prihajale na idejo, kako ta denar prekanalizirati nazaj v proračun. Na srečo se to, po zaslugi izdatnih naporov civilne športne sfere, nikoli ni zgodilo. Je pa prišlo do določenih sprememb, lahko rečem škodljivih, ki še danes niso povsem odpravljene.

Z gotovostjo lahko trdim, da je bila ena izmed najboljših zadev, ki smo jo v novi državi naredili na področju športa, vzpostavitev Fundacije za šport! V vseh letih se je izkazala za najbolj stabilen steber financiranja slovenskega športa in tudi kot generator premnogih investicij v športno infrastrukturo, ki je sicer brez nje ne bi bilo! Ampak to ni bilo samoumevno.

Prav tako je zaskrbljujoče to, da so v zadnjih 5-6 letih sredstva upadla za skoraj tretjino, kar se seveda močno pozna pri financiranju slovenskega športa. Zakaj? Zato, ker je država uvedla davek na srečke, ki vsako leto odnese iz koncesijski dajatev obeh loterij veliko denarja, za katerega je prikrajšan slovenski šport! Zato je eden izmed pomembnih predlogov, ki smo jih naslovili na Vlado, tudi ukinitev Zakona o davku od srečke z namenom zagotavljanja več sredstev Fundaciji za šport ali namenitvi dela proračunskih sredstev zbranih iz naslova davka od srečk neposredno za športne organizacije preko razpisa Fundacije za šport.

V bližnji preteklosti je bila precej živahna razprava o tem, da bi na slovenski trg pripeljali še enega organizatorja iger na srečo, ki bi zagotovil dodaten denar. To se potem ni zgodilo. Novih sistemskih virov nismo zagotovili, potrebe pa so vedno večje.

Sam sem že večkrat predlagal, tudi predstavnikom države, da bi bilo korektno in tudi najbolj pošteno, da bi denar, ki v proračunu ostaja nerazporejen iz naslova 0,5 % dohodnine, ki jo lahko vsak državljan nameni v dobrodelne namene, v ustreznem deležu namenili Fundaciji.

Sam sem že večkrat predlagal, tudi predstavnikom države, da bi bilo korektno in tudi najbolj pošteno, da bi denar, ki v proračunu ostaja nerazporejen iz naslova 0,5 % dohodnine, ki jo lahko vsak državljan nameni v dobrodelne namene, v ustreznem deležu namenili Fundaciji. S tem bi najbolj transparentno in celovito zajeli ves slovenski šport in mu dali svežo pomoč, ki bi mu v teh težkih časih prišla še kako prav. Zaenkrat ne kaže, da bomo v tem uspešni.

Kot tekmovalni šport vse bolj svoje organizirano mesto dobiva tudi rekreativni, množični šport. Z vašo pobudo in prizadevanjem smo postali člani mednarodne organizacije TAFISA, ki je nekakšen mednarodni »olimpijski komite« za netekmovalni, rekreativni šport. Slovenija bo naslednje leto celo gostila kongres te mednarodne organizacije. Hkrati ste tudi že predstavnik te organizacije pri posebnem telesu – EPAS za šport Sveta Evrope. Kaj so oz. še bodo učinki postavljanja Slovenije na mednarodni zemljevid rekreativnega športa?

TAFISA (The association for international sport for all) je osrednja globalna organizacija na področju športa za vse in glavni partner tako evropski komisiji, mednarodnemu olimpijskemu komiteju, kot OZN in drugim pomembnim organizacijam. Njeno ključno vodilo je: »S športom za vse do boljšega sveta!«

Mi smo se kot krovna organizacija v Sloveniji, na mojo pobudo, včlanili spomladi 2015. S svojim delom in angažmajem smo kmalu pokazali, da smo odličen in zanesljiv partner pri izvajanju skupnih projektov. Eden prvih je bil, da smo mesto Ljubljana vključili v pilotski projekt »Active global city«, ki ga izvajamo skupaj z MOK (Mednarodni olimpijski komite). Temeljni namen projekta je vzpostaviti nov pristop pri upravljanju športa na lokalni ravni z vzpostavitvijo medsektorskega sodelovanja. Bili smo zelo uspešni in Ljubljana je lani prejela certifikat v izbrani družbi še petih mest iz vseh celin.

Mi smo se kot krovna organizacija v Sloveniji, na mojo pobudo, včlanili spomladi 2015. S svojim delom in angažmajem smo kmalu pokazali, da smo odličen in zanesljiv partner pri izvajanju skupnih projektov. Eden prvih je bil, da smo mesto Ljubljana vključili v pilotski projekt »Active global city«, ki ga izvajamo skupaj z MOK

Dobro delo je obrodilo sadove in tako smo bili, skupaj s Športno unijo Slovenije, na generalni skupščini v Seulu izbrani za organizatorja 27. kongresa TAFISA naslednje leto. Sam pa sem bil tudi izvoljen v 9-članski Izvršni organ, kar pomeni res veliko priznanje vsem, ki delamo na tem področju v Sloveniji! Na kongresu, ki ga gostimo v začetku oktobra 2021, pričakujemo okoli 700 ljudi s celega sveta. Bo tudi poseben, saj bomo ob tem praznovali 30-letnico te organizacije, tako upravičeno pričakujemo tudi veliko uglednih gostov. Ob obisku predsednika MOK-a sem g. Bacha tudi povabil na ta dogodek, in če mu bo čas dopuščal, pride.

Zelo smo veseli in počaščeni, da je predsednik Republike Slovenije, Borut Pahor, prevzel častno pokroviteljstvo nad kongresom. 1. oktobra imamo pri njem prvi sestanek častnega organizacijskega odbora, ki se ga bo udeležil tudi generalni sekretar TAFISA, g. Wolfgang Bauman. Seznanili se bomo z vsemi aktivnostmi in tudi s programom, ki je v glavnem že oblikovan. To pa zato, ker smo letošnjo Covid 19 situacijo res maksimalno izkoristili za priprave in kar se nas tiče, bi lahko kongres organizirali že jutri.

Zelo smo veseli in počaščeni, da je predsednik Republike Slovenije, Borut Pahor, prevzel častno pokroviteljstvo nad kongresom. 1. oktobra imamo pri njem prvi sestanek častnega organizacijskega odbora, ki se ga bo udeležil tudi generalni sekretar TAFISA, g. Wolfgang Bauman. Seznanili se bomo z vsemi aktivnostmi in tudi s programom, ki je v glavnem že oblikovan. To pa zato, ker smo letošnjo Covid 19 situacijo res maksimalno izkoristili za priprave in kar se nas tiče, bi lahko kongres organizirali že jutri.

TAFISA me je tudi predlagala v Svetovalni biro EPAS-a, organa pri Svetu Evrope, nekako pooblaščenega za pripravo dokumentov s področja športa. Že to, da sem bil tudi izvoljen, dokazuje res visok ugled organizacije, ki stoji za menoj!

Vse to, kar sem povedal, seveda dokazuje, da smo v stebru športa za vse res odlična ekipa in je to pravzaprav priznanje vsem nam za naše delo! Omogoča pa seveda tudi lažji dostop do informacij, partnerjev, projektov, ki ne nazadnje prinašajo svež denar za njihovo izvajanje.

Z dnevom športa so sovpadali tudi izsledki raziskave Fakultete za šport o zakrnelosti, debelosti otrok v času korone. S fakulteto dobro strokovno sodelujete, vaš komentar izsledkov? Kako bolje delovati vnaprej, da do takšnih rezultatov več ne pride?

Res je dan prej imela Fakulteta za šport novinarsko konferenco, na kateri so predstavili alarmantne rezultate raziskave gibalne učinkovitosti in naraščanja debelosti slovenskih otrok. Fakulteta je naš strokovni partner in, sploh v zadnjem obdobju z novim vodstvom, odlično sodelujemo. Prodekanja za znanost, dr. Maja Pajek, je tako tudi članica Strokovnega sveta za šport za vse, ki ga vodim, in predsednica programskega sveta že prej omenjenega kongresa TAFISA 2021!

V uvodu je posebej izpostavila dejstvo, da že 33 let izvajamo sistem športnovzgojnega kartona, danes imenovan SLOfit, kar je izjemno ne samo v evropskem, temveč tudi v svetovnem merilu. S pomočjo šol je Slovenija, kot verjetno edina država na svetu, tako dobila vpogled v to, kakšne posledice je povzročilo omejevanje telesne dejavnosti med razglasitvijo epidemije na otrocih. Zato so podatki popolnoma relevantni in številke pač ne lažejo.

V uvodu je posebej izpostavila dejstvo, da že 33 let izvajamo sistem športnovzgojnega kartona, danes imenovan SLOfit, kar je izjemno ne samo v evropskem, temveč tudi v svetovnem merilu. S pomočjo šol je Slovenija, kot verjetno edina država na svetu, tako dobila vpogled v to, kakšne posledice je povzročilo omejevanje telesne dejavnosti med razglasitvijo epidemije na otrocih. Zato so podatki popolnoma relevantni in številke pač ne lažejo.

Povedali so, da je prišlo do upada prav vseh gibalnih sposobnosti, tako pri fantih kot pri dekletih. Splošna gibalna učinkovitost je pri povprečnem slovenskem otroku po dvomesečnem omejevanju gibanja upadla za več kot 13 %. Najbolj je upadla splošna vzdržljivost, zelo velik upad pa se je zgodil tudi v koordinaciji gibanja celotnega telesa. To sta ključni gibalni sposobnosti, ki ju pri urah športa v šoli in pri vadbi v društvih načrtno razvijajo in pri katerih so se učinki omejevanja gibanja izkazali za najbolj uničujoče.

Do upada gibalne učinkovitosti je prišlo pri skoraj 2/3 otrok. Pomanjkanje gibanja seveda povzroča tudi povečanje maščobnega tkiva. Med razglašeno epidemijo COVID-19 je zaradi zmanjšane telesne dejavnosti prišlo do povečanja podkožnega maščevja pri več kot polovici otrok. Najbolj je bil ta porast opazen pri najmlajših, med fanti in dekleti pa ni bilo velikih razlik. Takšen delež populacije s povečanim podkožnim maščevjem resno poveča zdravstvena tveganja.

Vsekakor pa toplo priporočam vsem, da se s to raziskavo seznanijo, saj je zajela več 20.000 otrok in je zelo pomembna za našo prihodnost. Predvsem v smislu, ali se zavedamo položaja in ali bomo ustrezno ukrepali. Predlogi so na mizi, na vrsti so odločevalci!

Pričakujemo lahko tudi znižanje učne zmožnosti otrok, s čimer lahko resno ogrozimo potenciale trenutnih generacij otrok, ki jih lahko že danes označimo za “korona generacije”.

In še bi lahko našteval, ampak je tule premalo prostora. Vsekakor pa toplo priporočam vsem, da se s to raziskavo seznanijo, saj je zajela več 20.000 otrok in je zelo pomembna za našo prihodnost. Predvsem v smislu, ali se zavedamo položaja in ali bomo ustrezno ukrepali. Predlogi so na mizi, na vrsti so odločevalci!

Se ob novem koronavirusu premalo zavedamo pomena športa? 

Pomena športa in njegovega potenciala se premalo zavedamo. Šport ima moč združiti ljudi in ustvariti upanje.

Informacije, ki jih epidemiološka stroka v aktualnem trenutku daje v javnost, so ciljno usmerjene v preprečevanje nadaljnjega širjenja pandemije, kar je razumljivo. Njeni predlogi in iz njih izhajajoči ukrepi se manifestirajo z zapiranjem in ustavljanjem dejavnosti, kar pa je dolgoročno tako za posameznika kot družbo pogubno. V začetku je bilo to sprejemljivo, ker se je bilo potrebno hitro in učinkovito odzvati na grožnjo. Po toliko mesecih, ko je jasno, da bomo z novo realnostjo prisiljeni živeti in ustvarjati ter bo latentna grožnja prisotna kar še nekaj časa, pa pogrešam interdisciplinarni pristop tudi na tem področju.

Medicinska stroka nas opozarja, da virus predstavlja največjo grožnjo za rizične skupine, v katere spadajo tisti, ki imajo oslabljen imunski sistem. Starejši, zaradi naravnih procesov po večji verjetnosti spadajo v to skupino. Tudi pri teh je pomembna predvsem biološka starost in ne kronološka. Z zdravim življenjskim slogom, katerega nepogrešljiva sestavina je ustrezno intenzivna in redna telesna dejavnost, namreč bistveno vplivamo na procese staranja.

Raziskava Fakultete za šport, ki sem jo prej omenil, o drastičnem upadu gibalne učinkovitosti in porastu incidence debelosti pri slovenskih otrocih v času ukrepa zapiranja šol v prvem valu epidemije, je pokazala ravno na ta problem.

Medicinska stroka nas opozarja, da virus predstavlja največjo grožnjo za rizične skupine, v katere spadajo tisti, ki imajo oslabljen imunski sistem. Starejši, zaradi naravnih procesov po večji verjetnosti spadajo v to skupino. Tudi pri teh je pomembna predvsem biološka starost in ne kronološka. Z zdravim življenjskim slogom, katerega nepogrešljiva sestavina je ustrezno intenzivna in redna telesna dejavnost, namreč bistveno vplivamo na procese staranja.

Tako je očitno, da s poenostavljenimi ukrepi ustvarjamo večje število ljudi, ki bodo v rizičnih skupinah.

Spodbujajmo in omogočimo ljudem vadbo in ukvarjanje s športom. Ob ustreznih protokolih, ki naj jih pripravijo športni strokovnjaki v sodelovanju z medicinskimi, jim omogočimo tudi uporabo športnih objektov in izvajanje organiziranih športnih programov.

Najboljša zaščita in zdravilo pred katerimkoli virusom je redna telesna dejavnost, saj dokazano krepi imunski sistem ter nam daje psiho-fizično in mentalno zdravje!