Aljaž Pevec: “Priznam, da se mi je vse skupaj malo zamerilo”

Veliko zaslug za njihovo zmago je imel tudi povratnik v ekipo, Aljaž Pevec, ki se je dvakrat vpisal med strelce. V Maribor se je vrnil po osmih letih, skupaj z Matejem Rajšpom, s katerim sta zadnjih nekaj sezon igrala v Gradcu, pred njegovim odhodom v Francijo, kjer je igral tri leta, pa sta oba sodelovala pri do zdaj edinem mariborskem vaterpolskem naslovu državnih prvakov.

Po Franciji se je vrnil domov in se posvetil službeni karieri, ob tem pa je igral še za Gradec, kjer je bil v začetku trener Uroš Štuhec. V Gradcu je dobil tudi službo, dela na avstrijski pošti v marketingu. Po izobrazbi je komercialist.

Z Aljažem Pevcem se je za vaterpolo.info pogovarjal Miha Štamcar. V nadaljevanju si preberite intervju s 30-letnim Mariborčanom.

Kako to, da se ste po osmih letih vrnili v slovenski klubski vaterpolo?

Eden od razlogov je zagotovo bila želja po bolj rednem treniranju, drugi pa seveda bližina doma. Do kopališča Pristan imam namreč kakšnih sto metrov. Moj načrt sicer ni bil, da bi se že to sezono vrnil v Maribor, pač pa prihodnje leto, toda v Gradcu smo se razšli z vodstvom kluba, v Maribor pa je prišlo novo, ki me je takoj poklicalo. Ko sem videl, da mislijo resno, prišel je tudi trener Tomislav Gradski in še trije hrvaški vaterpolisti, sva se z Rajšpom odločila, da se vrneva.

Žal ste ostali brez uvodnih tekem v Alpe Waterpolo ligi?

V Gradcu so zavlačevali z izpisnico, zato smo zamudili rok za registracijo, do katere je potem lahko prišlo šele januarja.

Tako boste prve tekme v ligi AWL igrali šele prihodnji konec tedna v Kranju?

Da, res je, vendar sem jo vseeno zelo podrobno spremljal. Računal sem, da bom lahko igral že na prvem turnirju, a kot rečeno, se žal ni izšlo. Tako da poznam ekipe, vem, kako je bilo in kaj nas še čaka. Veseli me, da je prišlo do te lige. Več kot je tekem, boljše je, dobro je, da so tu tudi tuji klubi, da si razširimo igralska obzorja, kajti če bi ves čas igrali le med sabo, bi bilo dolgočasno. Želel bi si še kakšnega hrvaškega kluba, da bi bila liga še močnejša. Predvsem za mlade igralce je dobro, da imajo čim več tekem.

Dotakniti se moramo začetka državnega prvenstva. V svoji prvi tekmi ste premagali Calcit Water Polo, kar morda glede na okrepitve vaše ekipe, niti ni bilo takšno presenečenje, bolj je bilo vprašanje, kako uigrani boste?

Vedeli smo, da smo močni, ker smo zadnje dva meseca veliko hodili v Zagreb, kjer smo igrali tekme z mladinsko ekipo Mladosti, tako da smo imeli dobre preizkušnje. Malo je bilo še treme, ker je bilo tudi kar veliko gledalcev. Po tekmi smo se veliko pogovarjali in spoznali, da bomo lahko samo še bolšji. Treniramo kakovostno, tudi veliko in vse to se mora poznati tudi v bazenu.

Glede na izenačenost ekip v letošnjem DP, ali se morda spogledujete tudi z naslovom državnih prvakov?

Na glas o tem ne govorimo, kajti najprej moramo sestaviti ekipo, da vidimo, kje in kakšni smo. Prvi cilj je, da se uvrstimo v polfinale končnice, in če se nam vse poklopi, kdo ve? Toda bolj realno je, da bi se v boj za naslov državnih prvakov podali v prihodnji sezoni, še zlasti, če dobimo še kakšno okrepitev.

Osem let vas ni bilo v slovenskem vaterpolu. Ali se je v tem obdobju kaj spremenilo v njem?

V bistvu me je presenetila močna Ljubljana Slovan, v Kranju tako ali tako vedno dobro delajo, potem je tu Kamnik, ki ima dobro ekipo, sploh glede na to, da nimajo svojega bazena in jim vsa čast. Veseli pa me, da je veliko novih, mladih igralcev, ki jih niti nisem poznal. Drugače pa, jaz sem šel na tuje, ko so se na zvezi pojavili dolgovi in ni bilo več reprezentance, tako da se ta ‘luknja’ zdaj pozna. Vendar, kolikor spremljam, gredo zadeve na boljše.

Aljaž je tudi trener ekipe U15 AVK Branik Maribor.

Vi ste eden tistih vaterpolistov, ki so v letih, ko bi se morali igralsko razvijati, ostali brez članske reprezentance?

Dejansko bi takrat moral postati eden od nosilcev v reprezentanci, ki je čez noč ni bilo več. Tudi to je bil eden od razlogov, da sem zapustil Francijo, drugače bi lahko še ostal. Vaterpolo se mi je takrat malo zameril, ker ni bilo več reprezentance, ni bilo več kvalifikacij, velikih tekmovanj. Vrnil sem se domov in se bolj posvetil službeni karieri.

Bili ste med izbranci prve tekme slovenske reprezentance, ki je predlani oktobra v Kranju začela novo poglavje. Prav tako ste lani igrali v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo, vendar na evropskem prvenstvu v Splitu niste igrali. Ali še imate motiv, da bi se vrnili v izbrano vrsto?

Ko sem prišel na reprezentančni zbor, nisem bil v takšnem procesu treninga, kot sem zdaj. To sem tudi povedal selektorju Štromajerju in mu tudi povedal, da manj treniram, zato potem name ni več računal. Priznam, da se mi je vse skupaj malo zamerilo, sploh, ko sem videl, kdo vse je šel nato v Split, toda realno gledano je prav, da so šli tisti, ki so bili bolje pripravljeni od mene. Je pa še vedno želja, da bi igral za reprezentanco.

Se pravi, da je igrati za reprezentanco ne glede na vse, največja čast za vsakega igralca?

Zagotovo. Meni je bila ena od motivacij, da se vrnem v slovensko ligo, da igram proti igralcem, ki so prav tako kandidati za reprezentanco in da dokažem, da sem še sposoben igrati na visoki ravni.

Reprezentanca zagotovo potrebuje tudi izkušene igralce, kar se je videlo tudi na EP, ko se je do polovice tekme še držalo nasprotnika, potem pa nas je zmanjkalo.

Dokler smo imeli moč, smo lahko ohranili stik z nasprotnimi ekipami, podobno je bilo recimo tudi pri Triglavu v obeh evropskih pokalih, ki jih je v letošnji sezoni igral, ampak to je potem pa fizika in tisti manko, ki ga bomo imeli, dokler se ne bo treniralo dvakrat dnevno. Upam, da si bodo slovenski klubi to lahko privoščili.