Slovenijo v zadnjih tednih pretresa umor 33-letne mamice štirih otrok. Sabino A. je njen mož sicer konec marca prijavil za pogrešano, a kot se je kasneje izkazalo, je sam 37-letnik s svojo sodelavko, s katero sta se v času pred umorom zbližala, načrtoval njen umor.
Dogovorila sta se, da bo osumljeni svojo ženo 22. marca pripeljal na predhodno dogovorjen kraj v bližini Kidričevega. Na tem mestu je tedaj že čakala osumljenka. Ob izstopu iz vozila je 33-letnica iz okolice Lenarta pristopila do žene osumljenega ter jo z nožem večkrat zabodla. Takoj za tem je truplo odvlekla do mesta, kjer jo je zakopala. Skupaj z osumljenim sta se nato iz kraja dejanja odpeljala.
Je Aleksandra vpletena še v eno izginotje?
Sedaj pa se zdi, da zgodba dobiva nove razsežnosti. Kot je poročal portal Ptujinfo, so se v javnosti razširile govorice, da naj bi bila osumljena Aleksandra vpletena v še eno izginotje. Takrat 43-letno Simono Meglič, ki je pogrešana že več kot tri leta, je njena mama nazadnje videla 10. decembra 2020, isti dan jo je na sprehodu opazil sosed, nato pa se je za njo izgubila vsaka sled. Policisti so o njenem izginotju medije obvestili dva dni kasneje. V iskanje so bili vključeni gasilska društva, lovci, sile za zaščito, reševanje in pomoč, reševalni psi in celo potapljači. A Simone do sedaj še niso našli.
Portal piše, da naj bi se Aleksandra in Simona poznali in da naj bi po njenem izginotju določenim ljudem dejala, da jo bodo morda našli v bližnjem Trojiškem jezeru. Na Policijski upravi Maribor za nas sicer pojasnijo, da trenutno še vedno potekajo aktivnosti za izsleditev pogrešane Simone. »Policisti preverimo vsako pridobljeno informacijo, ki bi lahko pripomogla k izsleditvi osebe, z zbiranjem obvestil in drugimi aktivnostmi pa trenutno nadaljujemo,« pojasnujejo in dodajo, da povezava med osumljeno in pogrešanimi osebami na tem območju za zdaj ni bila ugotovljena.
Ob tem ponovno pozivajo vse, ki bi imeli koristne informacije o izginotju Simone, da to sporočijo na anonimno telefonsko številko 0801200 ali 113.
Mlajši moški leta 1957 odšel iskat službo, za njim se je izgubila vsaka sled
V Sloveniji je letno sicer pogrešanih med 400 in 600 oseb, od tega je manjši delež otrok do 14 leta starosti in vključno mladoletnikov, in sicer letno okoli 30 odstotkov. Kot za Maribor24.si pojasnjuje Drago Menegalija, predstavnik policije za odnose z javnostmi za področje kriminalitete, število sicer letno niha.
Dogaja se tudi, da je ena oseba pogrešana večkrat, vendar predvsem pri pogrešanih osebah iz različnih zdravstvenih ali negovalnih zavodov in drugih zdravstvenih ustanov.
V Evidenci pogrešanih oseb, ki jo vodi slovenska policija, je na dan 15. aprila 2024 vpisano 250 pogrešanih oseb, na Policijski upravi Maribor je na ta dan prijavljenih 15 oseb. »Je pa bilo v letu 2023 skupno evidentiranih 110 razpisanih ukrepov iskanj pogrešanih oseb – iste osebe so bile lahko iskane tudi večkrat, v letu 2022 pa 143. Na podlagi statističnih podatkov je opazen trend naraščanja števila razpisanih ukrepov iskanj pogrešanih oseb v zadnjih letih,« pojasnjuje Menegalija.
Najstarejši primer pogrešanja osebe sega v leto 1957, ko je mlajši moški odšel iskat službo na Zagrebškem velesejmu, vendar se ni nikoli vrnil domov, niti ni o njem bilo nobenih informacij.
Nadaljuje, da je v Sloveniji največ pogrešanih odraslih in starejših oseb, predvsem gre za osebe z demenco ali drugimi starostnimi boleznimi, ali pa za izgubljene osebe v gorah in podobno.
»Pogrešanih otrok in mladostnikov je nekje okoli 30 odstotkov na celotno število vseh pogrešanih oseb. Slovenija se v tem razlikuje od nekaterih evropskih držav - npr. Nizozemska, Velika Britanija, kjer znaša delež pogrešanih otrok in mladostnikov lahko tudi do 70 odstotkov vseh pogrešanih oseb,« doda.
Slovenci smo v primeru, ko je treba pomagati sočloveku, izjemno odzivni
K uspešni preiskavi pogrešanja osebe pripomore vsaka stvar, četudi se zdi malenkostna ali nepotrebna. Policija bo preverila vsako koristno informacijo, ki bi lahko pripomogla k izsleditvi pogrešane osebe.
»Prve naše aktivnosti so predvsem pogovori s prijavitelji – stremimo k čimprejšnjem osebnem srečanju, poizvedbe pri prijateljih, znancih, v šolah, službah, pri drugih osebah, ki bi lahko dale koristne podatke. Sočasno se vsa zbrana obvestila in informacije preverjajo in analizirajo ter se na podlagi tega izvajajo nove poizvedbe,« postopke opiše Menegalija.
Vse prijave pogrešanih se čimprej vnesejo v različne policijske evidence in v druge sisteme medsebojnega policijskega informiranja – tako po Sloveniji kot tudi sosednje države ali celo druge tuje države, če je pogrešanje v tujini.
Iskalne akcije se izvajajo v približno 20 odstotkih primerov pogrešanj oseb. Od teh jih polovico iskalnih akcij opravi policija sama s svojimi enotami. V primeru, da je potrebna obsežna iskalna akcija na večjem območju ali da policija potrebuje večje število specialistov, zaprosijo za pomoč civilno zaščito, vodnike reševalnih psov, potapljače ali jamarje, gasilce, vojsko ter tudi sorodnike, sosede, lokalna društva in prijatelje.
»Ugotavljamo, da so ljudje v Sloveniji v primeru, ko je treba pomagati sočloveku, izjemno odzivni. Občasno se dogaja, da svojci ali sorodniki sami organizirajo iskalne akcije,« pravi naš sogovornik, vendar opozori, da je policiji v interesu, da iskalne akcije vodi sama oziroma da je o teh dejavnostih svojcev vsaj obveščena. »To pa iz razloga, da se ohrani neka kontrola nad pregledanim terenom, saj lahko v teh iskalnih akcijah pride do morebitnih poškodb ljudi ali celo morebitnega novega pogrešanja.«
Izkušnje kažejo, da mladoletniki pobegnejo od doma zaradi večje potrebe po svobodi
Pri odraslih osebah je največkrat motiv za odhod od doma spor z bližnjimi oziroma oseba odide od doma in se kasneje iz različnih vzrokov ne javlja svojcem – užaljenost, jeza, izpraznjena baterija telefona. »Kar nekaj prijav obravnavamo zaradi nepričakovane zapustitve zdravstvenih ustanov, predvsem psihiatričnih.«
Vzroki za izginotje otrok ali mladostnikov pa so različni. Lahko gre za druženje s sovrstniki, uporništvo, neuspeh v šoli, zaljubljenost, velikokrat odidejo zaradi nerazumevanja, nesoglasij ali celo sporov v svoji domači okolici ali med sovrstniki. »Nekatere izkušnje kažejo, da starejši mladoletniki pobegnejo od doma zaradi večje potrebe po svobodi, želji po dogodivščinah ali se odpravijo (po navadi v skupini dveh do štirih) na morje ali druge turistične kraje,« pojasnjuje naš sogovornik.
Za mlajše otroke pa je značilno, da se zaigrajo ali med svojo igro izgubijo, lahko pa celo kje zaspijo. V primerih pogrešanja manjših otrok je treba najprej preiskati dom, tudi podstrešje, kleti, omare, pogledati pri sosedih in bližnjo okolico. Preveriti je treba tudi v bližini kraja izginotja, predvsem lokacije, ki bi lahko bile za njih nevarne, to so ribniki, jame, gradbišča in podobno, svetuje Menegalija.
Čas je odločilni dejavnik v iskanju pogrešanih oseb
Pri obravnavi pogrešanja osebe gre za eno najzahtevnejših oblik kriminalističnega preiskovanja. Preiskovanje primerov pogrešanih oseb je namreč izjemno težavno, ker je na začetku, ob prijavi pogrešanja, veliko neznanega in je zaradi tega izjemno težko pravilno odreagirati ob prijavi. Čas je odločilen dejavnik in z zmanjševanjem časa med izginotjem in prijavo se poveča verjetnost, da se pogrešano osebo čimprej najde živo in nepoškodovano.
»V policiji že vrsto leto opozarjajo na mit, da naj bi obstajal nek 24 urni ali celo 48 urni rok za prijavo pogrešanja osebe. To nikakor ne drži in tak rok ni nikoli obstajal. Policija svetuje, da je potrebno prijaviti pogrešanje čimprej, še posebej to velja pri otrocih in ranljivih osebah.«
Naš sogovornik nadaljuje, da so najtežji primeri, ko pri obravnavi pogrešanja ugotovijo, da je šlo za kaznivo dejanje prikritega umora. V tovrstnih primerih storilec dejanje prikrije tako, da zabriše ali uniči sledove kaznivega dejanja, skrije truplo, izbere način umora, ki ne pušča vidnih posledic ali izbere način, ko skuša prikazati, da je šlo za naravno ali nezgodno smrt, nesrečni dogodek ali samomor. »In seveda je najtežje v primerih, ko morilec truplo skrije in samo on ve, kje se truplo nahaja.«
Eden izmed mitov je tudi, da se vsaka pogrešana oseba sama vrne domov. Iz tega razloga naj tudi ne bi bilo smiselno takojšnje ukrepanje policije. Vendar tudi ta mit ne drži. »Pogrešane osebe se same vrnejo domov nekje v 30 odstotkih, policija najde približno 30 odstotkov pogrešenih, nekje okoli 30 odstotkov pa jih najdejo starši, svojci, prijatelji ali sosedje. Seveda pa je nekaj odstotkov takih, ki se najdejo hospitalizirani v bolnišnicah, ali zaradi poškodbe ali kakšnega drugega stanja. Preostali pogrešani so najdeni mrtvi kot posledica nezgode ali samomora, v posamičnih primerih lahko postanejo tudi žrtev kaznivega dejanja umora,« pojasnjuje Menegalija.
Časovne omejitve ni, pogrešana oseba je pogrešana, dokler ni najdena živa ali mrtva
Na koncu je potrebno poudariti, da v Sloveniji nimamo časovne omejitve ter da pogrešana oseba ostane pogrešana, dokler ni najdena živa ali mrtva. Enako ohranjajo v evidencah podatke o najdenem neidentificiranem truplu do ugotovitve njegove identitete.
V slovenski policiji se zavedajo stiske svojcev, ki jo lahko povzroči nenadno in nepričakovano izginotje njihovega bližnjega: »Najhujše je, ker ne vedo, kaj se je zgodilo z njegovim bližnjim. In dokler jim to ni razjasnjeno, ne morejo ''potegniti črto'' pod tem dogodkom in nadaljevati naprej s svojim življenjem. Sam pogovor o njihovi pogrešani osebi služi tudi kot njihova psihološka razbremenitev. Na ta način se svojci lahko soočijo in potem kasneje tudi sprejmejo izgubo bližnjega kot neko novo dejstvo v svojem življenju,« pravi sogovornik.
Tudi iz teh razlogov v slovenski policiji posvečajo področju pogrešanih oseb zelo veliko pozornosti. Da bi čim bolj optimizirali njihovo delo in da bi bili čim bolj uspešni, nenehno skrbijo za dodatna usposabljanja policistov in kriminalistov. Sodelujejo tudi v evropskih in svetovnih policijskih organizacijah in za medsebojno obveščanje uporabljajo najsodobnejše sisteme kot sta Schengenski informacijski sistem in Interpolov sistem iskanja pogrešanih oseb Yellow notices.
