Po podatkih statističnega urada RS se število enostarševskih družin v primerjavi s stanjem 1. 1. 2011, ko so podatke o družinah prvič pripravili po novi metodologiji, ni bistveno spremenilo in tako še naprej predstavljajo četrtino vseh družin v Sloveniji. Se je pa spremenilo številčno razmerje med obema tipoma enostarševske družine, saj narašča število očetov z otroki.

Družina očeta z otroki je v Sloveniji tako že vsaka peta enostarševska družina. V povprečju gre pri tem za očete, stare 55 let, z njimi živeči otroci pa jih povprečno štejejo 25. Matere v enostarševskih družinah z enim otrokom so stare povprečno 56 let, z njimi živeči otroci pa 26. Tako tukaj ne moremo govoriti zgolj o trendu naraščanja mladih družin z majhnimi otroci. Je mar mogoče govoriti o obratnem trendu iz preteklosti, ko “novo puberteto” oziroma krizo srednjih let doživi tudi vse več žensk, ki posledično zapustijo svojo družino?

V Podravju vse več očetov, ki živijo sami z otroki

Leta 2018 je v Sloveniji živelo 117.775 mamic z otroki, kar pomeni glede na leto 2015 1,3-odstoten porast. Še večji porast beležijo pri očetih, ki živijo sami z otroki; v letu 2018 jih je bilo 28.418 (5,9-odstoten porast glede na leto 2015).

Za Mestno občino Maribor statistike praktično ne obstajajo, jih pa beležijo za Podravsko regijo, kjer je leta 2018 živelo 19.964 mamic z otroki in 4261 očetov z otroki. Za primerjavo: leta 2011 so v Podravski regiji zabeležili 3688 očetov z otroki, kar pomeni 15-odstotni porast v sedmih letih, ter 21.156 mater z otroki, kar pomeni 9-odstotni upad v sedmih letih.

Starši samohranilci so tisti, ki sami skrbijo za otroka, potem ko njihov drugi starš umre, dalj časa živi na neznanem bivališču ali pa očetovstvo ni ugotovljeno.

Ločenih skoraj toliko kot poročenih

Tudi število ločitev je precej visoko, vsaj če primerjamo z istočasnim številom porok. V prvem četrtletju 2019 je zakonsko zvezo sklenilo 697 parov ali 61 manj kot v istem obdobju leta 2018, razvezalo pa se je 587 parov ali 3 manj kot v prvem četrtletju 2018.

Nekateri obupajo prehitro

V teku svetovalnih razgovorov pred razpadom družinske skupnosti v Družinskem centru Mir v Mariboru opažajo, da so razlogi za razpad le-te zelo različni, odvisni so tudi od zgodovine odnosov posameznikov, torej vsega tistega, kar prinese partner v odnos. Po besedah zakonske in družinske terapevtke in magistre antropologije Anje Mesarič iz imenovanega centra so zadnje čase priča zaskrbljujoče velikemu številu razhodov, ki za sabo puščajo veliko ran in bolečin.

“S težavami v partnerstvu se ljudje spopadajo na različne načine, nekateri tudi hitro ali morda prehitro obupajo. To je v veliki meri odvisno tudi od tega, kakšno zavezo za odnos sta partnerja sklenila, ko sta odnos začela, na kakšnih temeljih sta odnos gradila in kako sta se lotevala izzivov in konfliktov, ki so v odnosih neizogibni. Sistemski družinski terapevti tukaj govorimo o součinkovanju sistema (družine), odnosa (partnerstva) in posameznikovega notranjega (intrapsihičnega) sveta,” je za Maribor24 povedala Mesaričeva.

“Še to poskusiva, potem pa greva narazen”

Družinska terapija vsekakor ni čudežna tabletka, še poudarja, lahko pa zelo pomaga pri pri delu na odnosu, a vitalnega pomena je, da partnerja ne prideta prepozno. “Žal se veliko parov za partnersko terapijo odloča (pre)pozno, v smislu še to poskusiva, potem pa greva narazen.” Včasih je terapija tudi dobra pomoč za čim mirnejšo razvezo.

Najslabše jo odnesejo otroci – tukaj ni prostora za tekmovanje med starši

Terapevtka poudarja tudi bolečino, ki jo ob razhodih doživljajo otroci. Otrok pač ne razume, zakaj se starša kregata, zakaj očeta več ni domov, zakaj toliko negativnih čustev. Starša se morata kot dve odgovorni, odrasli osebi, karseda potruditi, da ostaneta najboljša starša svojim otrokom, četudi med seboj ne bosta ravno najboljša prijatelja. Starša morata otroku tako jasno povedati, kaj se dogaja in mu razložiti, da on ni nič kriv, da ga imata rada in bosta zanj še naprej lepo skrbela.

“Prepogosto se dogaja, da postanejo otroci žrtve njunega medsebojnega obračunavanja in to se kaj kmalu zrcali v otrokovem razvoju in vedenju. Ob razhodu je pomembno, da se starša zavedata, da je njuna starševska dolžnost in odgovornost, da oblikujeta okolje, v katerem medsebojno sodelujeta in v katerem ni prostora za tekmovanje, kdo bo boljši.”