Kljub temu, da je država z letošnjim letom zagotovila brezplačne učbenike in delovne zvezke tudi za učence drugega razreda, kar je bilo do sedaj omogočeno le prvošolčkom, pa cene drugih potrebščin pošteno udarijo po denarnici. Finančno breme zmanjšajo vsaj učbeniški skladi, vsako leto pa z raznimi akcijami zbiranja potrebščin pomagajo humanitarna društva in šolski skladi.

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport RS za nakup delovnih zvezkov za šolarje letno nameni povprečno med 600 in 700 tisoč evri, zagotovijo pa tudi sredstva za izposojo učbenikov iz šolskih skladov. Nabor delovnih zvezkov določajo posamezne šole same, izbor morajo nato potrditi še starši osnovnošolcev. Veliko staršev pa se ob koncu šolskega leta jezi, saj delovni zvezki ostajajo prazni in niso vedno nujni za dosego ciljev iz učnega načrta. Zanimivo je namreč, da otroci na šolah, kjer uporabljajo manj delovnih zvezkov, ne dosegajo slabših rezultatov, kot tisti, ki jih imajo obvezne pri skoraj vseh predmetih.

Končna odločitev je na strani staršev

V odločitve glede nabave potrebščin in delovnih zvezkov bi lahko starši bolj posegali, saj mora šola pred izdajo seznama pridobiti soglasje sveta staršev, vendar se tisti iz socialno šibkejših družin velikokrat ne želijo izpostavljati in izbora ne zavrnejo zaradi občutka sramu ali manjvrednosti.

Cene šolskih potrebščin (brez delovnih zvezkov) se za prvošolce na večini mariborskih šol gibljejo med 70 in 80 evri; vsebujejo barvice, flomastre, lepila, čopiče, ravnila, telovadno opremo, različne svinčnike, ovitke, plastelin, zvezke, vrečko za copate in še druge reči – odvisno od posamezne šole. Večji zalogaj predstavlja tudi nakup šolske torbe – prodajalci v mariborskih papirnicah pravijo, da se starši večinoma odločajo za nakup bolj kvalitetnih torb, ki stanejo tudi po 100 evrov in več. Četudi si to težko privoščijo, svojim otrokom želijo najboljše in upajo, da bodo bolj kakovostne torbe služile več let.

Med šolami so velike razlike

Zneske za obvezne šolske potrebščine in delovne zvezke za prvošolce smo preverjali po seznamu podjetja Kopija Nova, kjer šole objavijo svoj program, ki ga starši lahko kupijo po spletu samo z enim klikom. Staršem prvošolčkov na nekaterih šolah za delovne zvezke ni bilo potrebno doplačati nič, medtem ko je bilo doplačilo na eni izmed šol skoraj 90 evrov. Še bolj očitne razlike se pojavljajo pri višjih razredih – ponekod so morali starši devetošolcev za učbenike odšteti 170 evrov, na nekaterih drugih šolah pa okoli 30 evrov.

Če med seboj primerjamo sezname potrebščin, brez delovnih zvezkov in učbenikov, se med najdražje uvršča denimo Osnovna Šola Selnica ob Dravi, kjer izbor potrebščin za prvošolce znaša nekaj več kot 100 evrov. Veliko krajši seznam imajo v Sladkem vrhu, kjer starši prvošolcev za pripomočke odštejejo okoli 30 evrov. Knjižničarka in vodja učbeniškega sklada na OŠ Sladki vrh Darinka Osojnik pravi, da že pri delovnih zvezkih pazijo, da ne presežejo zneska, ki jim ga nameni država: »Zavzeli smo stališče, da kjer ni nujno potrebno, delovnega zvezka nimamo, saj imamo učbeniški sklad in zvezke, zato učenci več pišejo sami.«

Veliko stanejo pripomočki za likovni pouk

Za likovni pouk prvošolci potrebujejo veliko potrebščin – na primer na OŠ Ludvika Pliberška otroci potrebujejo kolaž papir, risalni blok, škatlo za likovne potrebščine, voščene barvice, vodene barvice, navadne barvice, plastelin, lepilo in škarje ter štiri različne vrste čopičev, ponekod drugod še risalno oglje, tempere, pribor za grafiko in modelirno maso. Starši, ki si vsega tega ne morejo privoščiti pri najbolj kvalitetnih dobaviteljih, otrokom vse potrebno priskrbijo v cenejših trgovinah – zaradi medsebojnega primerjanja med otroki, to večkrat privede do norčevanja ali zaničevanja in na mnogih šolah so se odločili likovni pouk organizirati drugače.

Na Osnovni šoli Angela Besednjaka od staršev v začetku leta zberejo denar, nato pa učitelji sami nabavijo potrebščine za likovni pouk, ki si jih otroci nato delijo. Enak sistem imajo tudi na OŠ Sladki vrh – vsak starš prispeva 10 evrov, kar je precej manj, kot bi za vse zgoraj našteto odšteli v papirnicah. Tako vsi šolarji izdelujejo z enakimi kvalitetnimi pripomočki in med njimi ni razlik.

Naročilo le z enim klikom ali družinski nakup v trgovini?

Pri največjem prodajalcu šolskih potrebščin Kopija Nova imajo pripravljene sezname za vse osnovne šole v Sloveniji. Naročiti jih je mogoče s poslanim obrazcem po pošti ali pa zgolj z enim klikom na njihovi spletni strani. Dominik Buser, ki pri podjetju vodi področje marketinga pravi, da se še vedno največ staršev odloča za naročilo po pošti: »Vse bolj pa je, v skladu s časom, v porastu spletno naročanje.« Trenutno zaključujejo s pošiljkami, dela imajo po besedah Buserja toliko, da delo opravlja več kot 100 študentov v dveh izmenah. Visoke cene potrebščin, ki jih izberejo šole same, pri podjetju omilijo z možnostjo plačila na tri obroke.

Pakiranje paketov v Kopija Nova.

Veliko družin se sicer za nakup potrebščin še vedno odloča v lastni režiji, saj si na ta način stroške razporedijo čez vse leto, upoštevajo akcije različnih trgovcev, prav tako pa v izbor vključijo otroka, ki hkrati razvija občutek odgovornosti do šole. Govorili smo z mamico bodoče prvošolke, ki si je nakupe pametno razporedila čez vse leto. Že v februarju je kupila kakovostno šolsko torbo, ki je bila znižana za 70 odstotkov in je stala 22 evrov, po šolske potrebščine pa sta se s hčerjo odpravili v Spar, ko so imeli 30 odstotne popuste. Pravi, da je na ta način porabila približno 30 evrov manj, kot če bi jih naročila po seznamu, ki ga prodajalcem pripravijo šole.

Zgledi iz tujine

Zneski, ki jih morajo plačati starši so zelo različni in variirajo med 30 in 200 evri na enega otroka. To predstavlja izjemen finančni zalogaj za starše z več otroki, potrebne je tudi veliko organizacije in lepega ravnanja s potrebščinami, da jih lahko naslednje leto uporabijo še bratje ali sestre.

V naših sosednjih državah zagato staršev poskušajo omiliti še z dodatno finančno pomočjo. Na primer v Avstriji vsaka družina v septembru prejme dodatnih 100 evrov otroškega dodatka za nakup potrebščin. Tudi na Hrvaškem vse knjige in delovne zvezke financira država. Slovenski starši si želijo predvsem bolj enotnih seznamov med različnimi šolami. Stiska, ki jo doživljajo nekatere družine zaradi vstopa v šolo, bi lahko bila na ta način veliko manjša, saj stroškom tudi po začetku leta ni videti konca – plačati je potrebno ekskurzije, izlete, malico in podobno. K sreči obstaja veliko humanitarnih akcij, ki tudi na območju Maribora otrokom omogočijo, da šolsko leto pričnejo z enakimi možnostmi in nasmehom na obrazu.