Multipla skleroza je imunsko pogojena, kronična in vnetna bolezen centralnega živčnega sistema. Kot pravi asist. dr. Gregor Brecl Jakob, dr. med. in vodja Centra za multiplo sklerozo na Kliničnem oddelku za bolezni živčevja Nevrološke klinike UKC Ljubljana, natančnega vzroka bolezni ne poznamo, vemo pa, da je pomembna genetska nagnjenost. A tukaj ne govorimo o klasičnem dedovanju. Kot pravi asist. dr. Brecl Jakob, »gre za vrsto različnih oblik genov, ki v določeni kombinaciji nekoliko povečajo možnost, da bo oseba zbolela z MS. Temu se pridružijo še drugi dejavniki, kot so okužbe z virusi, pomanjkanje vitamina D, kajenje in drugi, kar v danem trenutku povzroči aktivacijo imunskega sistema na način, da lastne molekule na površini mielinskih ovojnic prepozna kot tuje in jih prične napadati.« 

Kljub vplivu, ki ga ima bolezen na telesno zdravje, je pomembno obravnavati tudi njen vpliv na čustveno oziroma duševno zdravje obolelih. Kot pove Anita Pirečnik Noč, mag. zdr. nege, prejetje diagnoze MS od osebe zahteva velike čustvene prilagoditve: »Bolnik gre čez različne faze, da lahko bolezen sprejme in z njo živi.« Navaja fazo šoka, fazo zanikanja in fazo jeze. Slednja je lahko zelo neprijetna tako za bolnika kot okolico, saj je »bolnik jezen nase, na svoje življenje, tudi na zdravstvene delavce.« Nato sledi faza pogajanja, kot obrambni mehanizem pred čustvi žalosti, in nazadnje faza sprejetja. Kot še doda Pirečnih Noč, je proces sprejemanja bolezni lahko različno dolg – nekateri bolniki se bodo relativno hitro prilagodili na spremenjeno življenje z boleznijo, medtem ko se drugi mogoče ne bodo nikoli v celoti sprijaznili z diagnozo. Takšni bodo lahko prej zapadli v depresijo ali se bodo pri njih pogosteje pojavljale anksiozne motnje.

Renata Žohar, ki se je z diagnozo srečala pred 18. leti, pravi, da se še posebej spomni faze žalovanja, a je zdaj v fazi, ko je hvaležna za svojo družino in za tiste, ki so kljub bolezni ostali ob njej: »V življenju se moramo sprejeti in biti hvaležni zase takšni, kot smo. Vse te nepravilnosti in nepopolnosti ki jih imamo, so naše in so lahko naši darovi, če jih sprejmemo.« Dodaja pa še, da si morajo vsi bolniki z MS dovoliti spregovoriti, ko jim je hudo in tudi prositi za pomoč. »Načeloma želimo do konca vse početi sami, pa ne gre. In to je zelo pomembno za duševno zdravje – si priznati, da ne morem in da potrebujem pomoč,« še doda Žohar.