Doseganje podnebno-energetskih ciljev predstavlja v naslednjih letih enega največjih izzivov tudi za fiskalno politiko. In medtem ko so se investicije za te namene v obdobju 2016-2020 gibale v povprečju okoli ene milijarde evrov na leto, fiskalni svet ocenjuje, da se bodo morale v desetletju do leta 2030 za skoraj trikrat povečati.
Investicije v obdobju 2016 – 2020 okoli pet milijard evrov
Obseg investicij, ki prispevajo k doseganju podnebno-energetskih ciljev, je v obdobju 2016-2020 po oceni fiskalnega sveta na ravni nacionalnega gospodarstva znašal skupaj okoli pet milijard evrov oz. v povprečju okoli dva odstotka BDP letno. V nacionalnem energetsko podnebnem načrtu pa so potrebe za doseganje ciljev ocenjene na 28,4 milijarde evrov oz. v povprečju okoli šest odstotkov BDP letno.
Fiskalni svet ocenjuje, da je v obdobju 2021-2030 iz identificiranih namenskih sredstev za investicije skupaj razpoložljivih med 11,6 in 12,3 milijarde evrov. Na tej podlagi je pripravil tri scenarije investicijskega potenciala.
Po najbolj verjetnem scenariju, ki predpostavlja podoben letni obseg nepovratnih spodbud Eko sklada kot trenutno, bi vrzel do potrebnega obsega investicij v naslednjih 10 letih skupaj znašala med osem in 8,7 milijarde evrov.
Po drugem scenariju, po katerem bi takse na obremenjevanje okolja z ogljikovim dioksidom dejansko postale namenski vir in bi se hkrati povečale za pet odstotkov, kot je navedeno v nacionalnem energetsko podnebnem načrtu, bi se investicijski potencial lahko povečal za 1,8 milijarde evrov.
Po tretjem, najbolj ambicioznem scenariju, ko bi Eko sklad nepovratne spodbude financiral tudi z vsemi predvidenimi prihodki sklada za podnebne spremembe, pa bi se vrzel do potrebnih investicij po nacionalnem energetsko podnebnem načrtu zmanjšala na 2,1 do pet milijard evrov, je izračunal fiskalni svet.
Izkoristek razpoložljivih sredstev bi bil boljši
Ob tem fiskalni svet opozarja, da bi ustrezno naslavljanje podnebno-energetskih izzivov zahtevalo boljši izkoristek razpoložljivih namenskih sredstev kot v preteklosti. To bi moralo vključevati precejšnje izboljšanje učinkovitosti in sposobnosti njihove porabe, sprejetje in dejansko izvajanje številnih novih ukrepov ter občutno krepitev institucionalnega okvira in zmogljivosti.
Glede na naravo potrebnih ukrepov in pretekle izkušnje pa avtorji analize sklepajo, da bi morala biti vrzel ne glede na izbrani scenarij investicijskega potenciala v veliki meri verjetno zapolnjena z javnimi sredstvi. Zasebni sektor namreč vsaj do sedaj ni kazal zanimanja za vlaganja v pretežno infrastrukturne projekte oziroma se vsaj na področju elektrogospodarstva sooča z omejenimi finančnimi viri glede na identificirane investicijske potrebe.
STA
