Veliko izdelkov je celo označenih z oznako »organsko«, kar potrjuje proces gojenja in pridelave hrane – to pomeni, da kmetje rastlin ne škropijo s pesticidi, herbicidi in gnojili na osnovi nafte, kovin ali sintetičnih kemikalij, ne vključuje pa okoljskih dejavnikov pridelave. Problematično pri tem je, da organsko certificiranje ne obravnava prostorsko pogojenih virov onesnaženja – pridelovalec lahko uporablja z odplakami onesnaženo namakalno vodo, zaradi tovarniških izpustov pa je močno kontaminiran tudi zrak. Kitajska ima precej drugače urejeno okoljsko zakonodajo, kar pomeni, da je »organska« hrana v večini vse prej kot to.
Poostren nadzor
Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin od 14. januarja letos izvaja poostren nadzor nad določenimi produkti uvoženimi iz Kitajske. Pri živilih rastlinskega izvora so to čaji, ki lahko vsebujejo ostanke fitofarmacevtskih sredstev oziroma kemičnih sredstev za zatiranje škodljivcev. Ti pri akutni izpostavljenosti lahko povzročijo poškodbe različnih organov in so prepoznani kot rakotvorni, učinkujejo pa tudi na plodnost in poškodbe genskega materiala. Večji nadzor se zaradi možne vsebnosti pesticidov izvaja nad goji jagodami in nad papriko (svežo in mleto) zaradi možnosti okužbe s salmonelo. Bolje se je izogniti tudi kitajskim arašidom, saj lahko vsebujejo aflatoksine, ki so prepoznani kot genotoksični in rakotvorni. V analize morajo ob vstopu v Evropo še riž in riževi proizvodi, saj obstaja možnost, da so v njih gensko spremenjeni organizmi.
Nizke cene uvožene hrane povzročajo upad domače pridelave
V Sloveniji smo po stopnji samooskrbe pri repu Evrope, podatki Statističnega urada pa kažejo, da je bila v letu 2017 stopnja samooskrbe z zelenjavo nekaj manj kot 39-odstotna in s sadjem 21-odstotna, kar je glede na ugodne pridelovalne pogoje zelo malo. Takšni situaciji v največji meri botruje politika države, saj so cene uvožene zelenjave velikokrat cenejše od domače, ki je pridelana na manjših kmetijah, z več ročnega dela in z omejenimi dejavniki kmetovanja. Potrošniki se velikokrat ne ozirajo na poreklo kupljenih živilih, pomembnejši se zdi estetski videz hrane in nizka cena. V veliki večini sicer manj denarja pomeni pridelavo na industrijsko obremenjenih območjih in vsebnost težkih kovin, kar je velika težava predvsem pri česnu, uvoženem iz Kitajske.
Kitajski česen
Na Kitajskem pridelan česen je zaradi svoje cenene konkurence ugonobil veliko evropskih gojiteljev, zato je Evropska komisija že leta 2001 uvedla 9,6-odstotno carino za uvoz tujega česna. Posledično je v Evropi v porastu tihotapljenje česna, podatki kažejo da policisti letno zasežejo za približno tri milijone pretihotapljenega kitajskega česna, kar negativno vpliva na ekonomijo. Poleg težav s carino, pa tovrstno blago nima blagodejnih učinkov na zdravje – belino česna na Kitajskem dosežejo z barvanjem s klorom, pogosto je prežet s pesticidi in svincem. Visoki odmerki so nevarni zaradi možnosti okvare dihal in živčnega sistema.
Živila, ki se jim je bolje izogniti
Poleg že omenjenih kitajskih produktov, ni pametno izbrati še jabolčnih sokov, soli, konzerviranih rib in prosa. Veliko teh izdelkov ima celo oznako ekološke pridelave, a v večini primerov to ne zagotavlja kakovosti.