V letošnjih državnozborskih volitvah je bila ena izmed novink na političnem parketu, a s svojimi jasnimi vizijami in cilji, ki so usmerjeni v javno dobro, ne k političnem mreženju in spletanju vezi, Emilija Stojmenova Duh, sicer inženirka elektrotehnike, ki je v Slovenijo pred dvema desetletjema prišla iz rodne Makedonije, uspešno predstavlja svojo vlogo ministrice za digitalno preobrazbo. Z bogatimi izkušnjami na področju tehnologije, obenem pa usmerjenosti k ljudem, si prizadeva, da bi postopoma digitalizacijo, kot enega od ciljev, za katerega si najbolj prizadeva, ponesla med ljudmi, a ne za vsako ceno. Večkrat ostra kritičarka digitalnih bonov, ki so med mladimi pomenili bržkone potrato, med starejšo generacijo pa vnesli kaos, se spoznavanja generacij z internetom in prednostmi digitalne dobe loteva na didaktičen način, a prijazen ljudem, kot tak pa bo imel tudi dolgotrajne in najbolj učinkovite rezultate.

V kakšnem stanju ste prevzeli vodenje ministrstva?

V stanju rahlega kaosa. Bilo mi je rečeno, da je veliko stvari, ki jih je treba nujno rešiti, vsi so čakali na digitalne bone, veliko reči ni bilo urejenih. Prav tako je bila napovedana tožba glede zakona ZEKom-2, tako da je bilo treba nujno ukrepati. Načrt za razvoj gigabitne infrastrukture, ki je pogoj za črpanje sredstev iz Nacionalnega načrta za okrevanje in odpornost, je že potekel, skratka veliko reči je bilo s pretečenim rokom, tako da se je bilo treba nemudoma lotiti dela.

Kaj pa vaša ožja ekipa, kakšna ekipa stoji za vami pri realizaciji projektov?

Človek sam ne more nič, potrebuje najboljšo ekipo. Na svojo ekipo sem zelo ponosna.

Kako vam uspeva reševanje starih zadev in hkrati usklajevanje s tekočimi, aktualnimi?

Kar hitro smo spravili vse pod kontrolo. Vem, da se vedno najdejo stvari, ki zamujajo, a verjamem, da lahko z dobrim načrtom urediš zadeve in nato lažje dihaš. Načrt za razvoj gigabitne infrastrukture je bil že potrjen na vladi, verjamemo, da bo Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom) sredi septembra že tudi sprejet, novela Zakona o spodbujanju digitalne vključenosti je v veliki meri pripravljena, sedaj pa se končno lahko lotimo novih projektov. Septembra bomo pričeli z njihovo realizacijo.

Kateri so ti projekti?

Eden prvih naših projektov je mreža skrbnikov za podatke. Digitalizacija namreč temelji na podatkih, zato pa bomo poskrbeli, da se bo Slovenija strateško odločala na podlagi podatkov. V ta namen potrebujemo usposobljene zaposlene v državni upravi, kar bomo dosegli v sodelovanju z OECD. Zdaj, ko imamo sprejet Načrt za razvoj gigabitne infrastrukture bomo nadaljevali z izvedbo projektov za vzpostavitev širokopasovne povezave vsem gospodinjstvom v Sloveniji. Začeli bomo z izvedbo projektov, ki so predvideni v nacionalni program za umetno inteligenco. V sodelovanju z ostalimi resorji pripravljamo uporabniku prijazne digitalne javne storitve. Da jih bodo prebivalke in prebivalci znali uporabljati načrtujemo ciljno usmerjeno usposabljanje za različne uporabnike, denimo mlade, starejše, učitelje, javne uslužbence in podobno.

Omenili ste projekte, kaj pa vaše vizije, kakšne cilje ste si zadali z realizacijo omenjenih projektov?

Moja vizija je varna in uporabniku prijazna eUprava, digitalno usposobljeno prebivalstvo ter učinkovito in transparentno odločanje na podlagi podatkov.. Ključno pri digitalni preobrazbi je, da imamo prebivalstvo, ki bo znalo izkoristiti prednosti digitalizacije in bo vedelo, kaj to pomeni.. Če govorimo o javni upravi, pa si želimo bolj učinkovito javno upravo, torej digitalne javne storitve na vseh segmentih, tako na državnem kot tudi lokalnem nivoju..

Večkrat ste omenili, da je aktualen Zakon o elektronskih komunikacijah problematičen. Zakaj, kako bi ga lahko izboljšali?

Smo ga že izboljšali in je skorajda usklajen. Pri omenjenem zakonu gre za prenos evropske direktive. Zato smo dobili tudi kazen, ker evropske direktive nismo pravočasno prenesli. Sodelavci na Ministrstvu za javno upravo so ta zakon v 90 odstotkih pripravili odlično. Prejšnja vlada pa je želela zmanjšati neodvisnost regulatorja na področju komunikacij, želeli so dati prednost določenim operaterjem, vplivali so na tehnološko nevtralnost, zato je bila evropska komisija proti in ni dopustila nadaljnje izvajanje zakona. Zakon, ki je vložila opozicija, na podlagi predlogov strokovnih služb in ministrstva, bomo amandmirali, da bo v celoti neoporečen. Moja strategija ni rušenje stvari, da moraš vse narediti po svoje. Marsikdo je bil presenečen, zakaj sem se strinjala s potrjevanjem zakona, ki ga je vložila opozicija, prav stranka SDS. Moram povedati, da nimam težav s tem, če je nekaj dobro narejeno. Zakone večinoma pripravijo strokovni delavci. Strokovni delavci so svoje delo dobro opravili, problematične politične podtaknjence pa lahko ustrezno uredimo, rešili smo jih z amandmaji. Če bi želeli pripraviti svoj zakon, bi trajalo eno leto, a to bi bilo nesmiselno, saj bi se kazen zaradi tožbe evropske komisije še povečala. Trenutno je kazen v veljavi le nekaj mesecev, kazen pa že znaša čez 800 tisočakov. V ospredju smo postavili odgovorno rabo proračunskih sredstev, ki je v teh kriznih časih še kako pomembna. Ego smo pustili na strani.

Koliko je, po vaši oceni, sploh političnih odločitev, ki so se prikradle v aktualne regulative, koliko pa dela strokovnjakov?

Zelo odvisno, saj so tudi resorji različni. Naš resor je zelo strokoven, pri nas politikantstva ni. Večinoma gre za zelo strokoven kader. Seveda so situacije, ko je treba izbrati, ali je nekdo zagovornik javnega ali zasebnega interesa. Na naši službi vlade se vedno postavimo na stran uporabnikov in javnosti. Če govorimo recimo o podatkovnem aktu (data act), ki ga moramo uvesti, si želijo podjetja dostop do podatkov, da lahko razvijajo svoje poslovne modele. Čeprav mi ne nasprotujemo temu, želimo zagotoviti tudi zaščito uporabnikov. Če lahko tako definiramo je potem, javni interes naša ideologija. Moramo se zavedati, da se morajo pogosto sklepati kompromisi med slabo in manj slabo odločitvijo. V javnosti to izgleda kot afera, a pogosto drugih možnosti ni. Optimalne rešitve zmeraj ne obstajajo.

Vidite kakšen izziv pri krmiljenju med ideologijami, ki ste jih omenili?

Misim, da je koalicija precej trdna, naši pogledi se malenkostno razlikujejo. Na vladi je prijetno, ker se vsi odlično razumemo in se podpiramo. Sodelovanje ni le med ministri ene stranke, ampak nasploh in poteka zelo dobro.

Digitalizacija v zdravstvu ravno poteka. Kaj bo potrebno, da bo digitalen prenos stekel v polnosti? Bo dovolj vaš mandat?

Digitalizacija v zdravstvu je sicer v domeni zdravstvenega ministrstva, s katerim zelo dobro sodelujemo. Na naši službi pripravljamo politike, predloge, kaj bi lahko storili, izvedbeno zadevo prevzame ministrstvo. Potrebno se je zavedati, da ministrstvo ni edini deležnik. Veliko akterjev je, ki se morajo uskladiti in dogovoriti, da zadeva steče. Iz naše strani si seveda vsi prizadevamo, da bi bile spremembe in rezultati vidni čim prej.

Omenili ste ministrstvo za zdravstvo, kaj pa drugi resorji, ministrstva, kakšno je sodelovanje z njimi?

Zelo dobro. Na področju eUprave smo v tesnem stiku i ministrstvom za javno upravo. Z ministrstvom za kmetijstvo odlično sodelujemo, ker vidimo velik potencial digitalizacije tudi pri tradicionalnih področjih, kot je recimo kmetijstvo in za razvoja podeželja. Velike možnosti so na področju učinkovitosti, kot tudi na področju varovanja okolja. Zelo dobro sodelujemo tudi z ministrstvom za pravosodje, imeli smo sestanek za informatizacijo sodišč. Tudi sodelovanje s FURS-om, ki sicer ni resor, a sodi pod ministrstvo za finance, poteka gladko. Lahko potrdim, da komunikacija z večino ministrstev že poteka. Naša služba vlade bo tudi posredni organ pri sredstvih za digitalizacijo, kar je še eden dodaten razlog za sodelovanje.

Digitalizacija na nivoju prebivalstva je pomemben korak, ki se ga je treba sistematično lotiti. Glede na to, da v Sloveniji še vedno obstajajo območja, kjer je pokritost z internetom šibka, kako bi rešili ta problem?

To težavo že naslavljamo, gre za projekte gradnje odprtih širokopasovnih omrežij (GOŠO). Nekateri izmed njih so že v izvedbi, imamo pa predvidena dodatna kohezijska sredstva ter sredstva v načrtu za okrevanje in odpornost. Najprej smo potrebovali načrt gigabitne infrastrukture, ki je pogoj. Ta načrt je bil 25. avgusta potrjen na vladi, zato bomo lahko omrežja gradili še naprej. Z zakonom ZEKOM še naprej nadaljujemo urejanje univerzalnih storitev. V Sloveniji imamo denimo univerzalno storitev, kar pomeni, da je na lokaciji stalnega prebivališča vsako gospodinjstvo upravičeno do dostopa do interneta s prenosno hitrostjo 10 Mbit/s k uporabniku in 1 Mbit/s od uporabnika. V primeru, da je uporabnik ne more pridobiti od ponudnikov storitev na komercialni osnovi, je podjetje, ki mora to storitev zagotavljati kot izvajalec univerzalne storitve Telekom Slovenije, na katerega se lahko uporabniki obrnejo z zahtevo za zagotovitev te storitve.

Internet je eden izmed načinov za optimalno doseganje visoke digitalizacije med ljudmi. Kaj pa drugi? Med njimi so bili tudi digitalni boni, kaj še?

Digitalni boni niso najbolj posrečen ukrep. Načrtujemo dodatnausposabljanja za starejše, ki bi jih pričeli izvajati še letos, kasneje bo tega še več. Ko govorimo o starejših, pa seveda ne smemo biti stereotipni, saj vsi starejši nimajo slabših digitalnih kompetenc, še posebej, ko govorimo o starejših od 55 let. Med njimi so številni še vedno v službah, nekateri imajo napredne digitalne kompetence. Naša ideja je, da v vseh segmentih in starostnih skupinah prebivalstva določimo tiste, ki nimajo ali imajo nizke digitalne kompetence, nato pa jih usposobimo za osnovne, srednje ali napredne kompetence, odvisno od potrebe. V primeru starejših ne moremo vsakega vključiti sistemsko, kot bi to lahko naredili pri mlajših preko šolskega sistema, ampak bomo ravnali po principu, da bomo usposobili ljudi, ki so najpogosteje v stiku s starejšimi, recimo v knjižnicah, v domovih za starejše, društvih upokojencev, saj bodo lahko oni usposabljali. V načrtu imamo tudi mobilno enoto, ki bi se pomagala pri približevanju tem, ki se sami ne morejo odločiti. Precej projektov imamo načrtovanih.

Zagotovo je za uresničitev teh projektov potreben prav določen kader, sredstva …

Res je, nekaj sredstev smo priskrbeli sami, tako da smo preklicali določene projekte, ki se nam niso zdeli smiselni. Podobno je tudi z digitalnimi boni za mlade, ki jih denimo v obliki, kot so trenutno v prihodnjem letu ne bo. Namesto torej, da bi porabili 30 milijonov za slušalke in podobno opremo, bomo namenili za ciljna usposabljanja. Mi sicer nismo tisti, ki bomo izvajali usposabljanja, v tem primeru bomo sodelovali z nevladnimi ter ostalimi organizacijami, ki že uspešno izvajajo usposabljanja in imajo odlično vzpostavljene mreže in povezave do končnih uporabnikov.

Večkrat ste izpostavili dvom glede smotrnosti digitalnih bonov. Zakaj je ta rešitev ustrezna, zakaj ne, kaj bi bila ustreznejša rešitev?

Digitalne bone za mlade je prejel vsak učenec od 7. do 9. razreda osnovne šole, dijak in študent, tudi takšni študentje, ki so morda na podiplomskem študiju in obenem že delajo, torej nihče ni preverjal, ali bon posameznik res potrebuje. Torej tudi takšni, ki že imajo vso opremo, ki jo potrebujejo, pa tudi takšni, ki opreme sploh nimajo. Tistim, ki nimajo nobene opreme, jim tudi 150 evrov, kolikor je bila vrednost bona, v večini primerov ne bo pomagalo pri rešitvi situacije, tisti, ki pa imajo ustrezna sredstva in opremo, pa so bone porabili za dodatke, kot so slušalke in podobno. Cilj ukrepa je dvig digitalnih kompetenc in zgolj oprema k temu zagotovo ne pripomore. Najbolj me skrbi tudi dodaten socialni razkorak med mladimi, ki se je z boni še povečal, saj so nekateri še nadgradili svoj položaj, drugi pa si tudi z bonom niso mogli veliko pomagati. Kar se tiče digitalnih bonov za starejše, pa mi je resnično žal, da prejšnja vlada ni javnosti sporočila, da je na voljo le 5000 digitalnih bonov. Jaz sem to izvedela na dan primopredaje. Tudi sam princip »kdor prej pride, prej melje«, je popolnoma neprimeren. Logično je namreč, da se bodo denimo preko e-maila prej prijavili tisti, ki že imajo digitalne kompetence, ne pa tisti, ki bi tečaj res potrebovali. Sporno pa je tudi samo določanje prejemnikov digitalnih bonov, ki so bili določeni le glede na število starejših prebivalcev, ne pa tudi po sami strukturi starejših. Če pogledamo urbana središča, je tam več starejših oseb z digitalnimi kompetencami, kot pa na podeželju. Potemtakem ni smiselno določati števila ljudi s slabšimi digitalnimi kompetencami le glede na število starejših v določeni regiji, ampak je treba preveriti, kdo bon zares potrebuje. Ta ukrep se je tako izkazal kot nek socialni transfer, starejši pa so ga tako tudi zaznali. Veliko več je bilo zavedanja, da lahko s tem ukrepom dobijo 150 evrov, ne pa digitalne kompetence, kar je bil osrednji cilj. Dobivamo veliko sporočil, pošte, zakaj, mora nekdo na usposabljanje, da pridobi bon, če recimo vse življenje dela za računalnikom, a dejstvo je, da takšni osebi bon sploh ni namenjen, ker digitalne kompetence že ima. Prejšnja vlada je obljubljala, da bo vsem omogočila usposabljanja in bon, na koncu pa se je izkazalo, da gre za zelo majhen delež, zato so bili dejansko zavedeni.

V kolikšni meri je torej ta ukrep sploh dosegel tiste, ki jim je bil v osnovi namenjen?

Bojim se, da jih sploh ni oz. jih je zelo malo.

Kaj pa drugi načini za dvig digitalnih kompetenc, poleg digitalnih bonov, kaj je še v načrtu?

Izobraževanja za osebe, stare 55 let in več, ter digitalni boni zanje so trenutno zamrznjeni. Še letos pripravljamo novelo zakona, s katerim bomo ukinili digitalne bone, kot so trenutno. Novih bonov v takšni obliki torej ne bo. V načrtu imamo računalniški sklad, podobno kot učbeniški sklad, s katerim bi omogočili dostop do opreme tistim otrokom iz socialno šibkih družin, ki jo dejansko potrebujejo in si je ne morejo privoščiti. Torej poskrbeli bomo, da dobijo vse potrebno, kar potrebujejo, da lahko opravijo šolske obveznosti. Za starejše pa bomo poskušali poskrbeti znotraj določenih društev, kjer jim bo omogočen dostop do opreme.

Kako nameravate sploh naslavljati starejše, da bi se izpopolnjevali in izobraževali na področju digitalizacije?

Najprej jim moramo pokazati, kaj jim digitalizacija sploh prinaša in zakaj bo njihovo življenje zaradi tega lažje. Spomnim se primera, s katerim sem se v preteklosti srečala v Franciji. Tamkajšnji gospod nam je zelo pohvalil župana, ki je poskrbel, da imajo internet na vasi. Nenavadno se mi je zdelo, zakaj ga je pohvalil. Pojasnil mi je, da potem ko je dobil internet, ga je bolj pogosto začel obiskovati njegov vnuk. Ta razlaga se mi je zdela zelo zanimiva. Gospod je odkril uporabno vrednost interneta. Pri prejšnjih projektih na fakulteti smo ravno zaradi tega uvedli model lokalni heroj, saj so tako različni ljudje pokazali recimo svojim sosedom, prijateljem in sorodnikom, za kakšne namene lahko uporabljajo internet. V naslednjih tednih bomo sprožili aktivno kampanjo, da ljudem sporočimo, katere digitalne javne storitve so že na voljo. Ko bodo starejši vedeli, da se lahko naročijo na zdravniški pregled tako, da naredijo le nekaj klikov, bodo tudi sami ugotovili, kako jim lahko to pomaga. Na tak način lahko res pokažemo, kaj jim lahko prinese digitalizacija.

Kje smo v Sloveniji na nivoju digitalne pismenosti?

Gre za zelo kompleksno in pogosto vprašanje, ki ga dobivam na pogovorih. Nikakor ne moremo govoriti generalno, hkrati pa nimamo vseh teh podatkov. DESI indeks, ki meri digitalizacijo, meri tudi kompetence, ampak jih meri na ravni države, a zame to ni zadosten podatek. Kot rečeno, je razlog ta, da nimamo dovolj dobrega vpogleda, kje so torej prebivalci s slabšimi digitalnimi kompetencami, so torej v mestih, na podeželju, kakšna je struktura izobrazbe in podobno. Če pogledamo generalno, ima 55 odstotkov prebivalcev Slovenije osnovne digitalne kompetence, kar je slabo. Imamo veliko število ljudi, ki še nikoli niso uporabljali interneta. Na tej točki smo zelo slabi, če primerjamo z ostalimi državami. Po številu strokovnjakov, ki imajo napredne digitalne kompetence, pa smo nad evropskim povprečjem. Tudi če gledamo po spolih, opažamo razlike. Odvisno je od gospodarstva v določeni regiji. Na to vprašanje ni enoznačnega odgovora, a nasploh imamo veliko izzivov na področju digitalne pismenosti. Če pogledamo vse nivoje DESI indeksa, ki merijo uspešnost na področju gospodarstva, povezljivosti, integracije, smo povsod nad evropskim povprečjem, samo na nivoju digitalnih kompetenc ne.

Z digitalizacijo pride tudi velika odgovornost samih uporabnikov. Pojavlja se vedno več sovražnega govora, predvsem preko družbenih omrežij. Načrtujete kakšno regulacijo na tem področju?

Nekdo, ki zna uporabljati družbena omrežja, seveda še ni digitalno pismen. Obstaja t.i. digitalni kompetenčni okvir, ki točno določi, kaj pomeni biti digitalno pismen, kar pomeni ravnanje z informacijami, varnost na spletu, ustvarjanje novih vsebin. Družbena omrežja spadajo med povezovanje in komunikacijo, to pa je le določen segment digitalizacije nasploh. Zelo pa prispevajo prav družbena omrežja k razmahu sovražnega govora in širjenju lažnih informacij. O tej temi smo spregovorili na Blejskem strateškem forumu s predstavniki največjih družbenih omrežij. Evropa je poskušala nekaj narediti, prav o tej temi sem evropsko komisijo že zaprosila za sestanek. Želim si, da bi na tem področju bolj odločno poskušali preprečiti sam nastanek sovražnega govora. Podjetja, kot je denimo Twitter, naredijo premalo. Sama si bom zares prizadevala, da, kot država v okviru pooblastil, ki jih imamo, naredimo več za to, da zmanjšamo sovražni govor.

Kje je največja odgovornost? Na podjetjih, uporabnikih?

Podjetja se pogosto spretno izognejo odgovornosti z drobnim tiskom, ki pa ga pravzaprav nihče ne prebere. Težava je iskanje odgovornosti, če sovražni govor ali lažne informacije širijo osebe z lažnih profilov, ker pravzaprav ne vemo, kdo se skriva v ozadju. Če bi bilo res poskrbljeno, da lažnih profilov ne bi bilo, bi lažje od nekoga zahtevali odgovornost. Žalitve in diskreditacije so sicer sporne, a niso kaznivo dejanje. Spodbujanje sovraštva, grožnje in podobno so seveda hujše, a težava nastane, če je v ozadju lažni profil.

Koliko je v Sloveniji zavedanja in ukrepanja proti sovražnemu govoru?

Ne veliko. Začeli bomo s kampanjo, v katero bomo vključili otroke. Razlog je ta, da bomo z ozaveščanjem otrok vplivali na starše, ker bodo znanja prenesli domov. Težava, ki jo vidim, je, da smo postali apatični. Zavedamo se, da pogosto sovražni govor prihaja z lažnih profilov ali pa s strani tistih oseb, za katere že tako vemo, da spodbujajo k tovrstni komunikaciji, kar pa zagotovo ni prav. Ne smemo dovoliti, da to postane nekaj normalnega. Ne strinjajo se vsi z menoj. Nekateri so mnenja, da je treba sovražni govor ignorirati, spet drugi, da je treba ozaveščati, da ga je treba poskusiti ustaviti.

Dotakniva se še vaše politične kariere. Iz stranke Socialnih demokratov (SD) ste izstopili. Zakaj?

Iz stranke SD sem izstopila, ker smo v določenem trenutku ugotovili, da se pri nekaterih vprašanjih ne strinjamo in imamo različne poglede. V takšnem primeru se mi zdi bolje, da so se naše poti razšle, med nami pa ni zamer. Z ministricami in ministri SD sodelujemo še naprej. Lahko povem, da so bili odnosi z obeh strani iskreni in korektni, kar se mi zdi vedno najboljša rešitev.

Kako je potekala vaša karierna pot, kjer ste pridobivali izkušnje?

Že v času študija in takoj po diplomi sem delala v podjetju Iskratel, največjem telekomunikacijskem podjetju v Sloveniji. Bila sem njihova kadrovska štipendistka, dobila sem tudi štipendijo za mlado raziskovalko iz gospodarstva, doktorat sem naredila v času dela v podjetju. Vse delo je potekalo zelo praktično, kar mi je zelo koristilo. Spoznala sem, kako je biti del velikega sistema, kakšna je struktura, organizacija, kako deluje mednarodno podjetje s številnimi podružnicami. Mednarodna komponenta mi je postala blizu. Po doktoratu sem se zaposlila na fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani, takrat pa sem pričela delati na evropskih projektih. Bilo mi je rečeno, da si bom z dovolj projekti zagotovila delovno mesto, kar mi je uspelo. Hkrati sem oblikovala svojo ekipo dvajsetih ljudi, ki so bili vsi zaposleni na teh projektih. Vsi projekti so bili mednarodni, med seboj pa zelo različni in tudi financirani iz različnih struktur. Takrat sem spoznala najboljše strokovnjake, ki se ukvarjajo z digitalizacijo, ker sem skupaj sodelovali pri projektih, ki jih je financirala evropska komisija. Tudi z evropsko komisijo sem veliko sodelovala, tako kot ocenjevalka razpisov, tečajev, pomagala sem pri pripravi drugih razpisov in podobno.

Kaj si želite v prihodnosti? Se vaše poslanstvo konča na mestu ministrice?

Mislim, da sem še premlada, da bi končala na mestu ministrice. Imam 36 let, tako da je do konca moje kariere še kar nekaj časa. Sem izredna profesorica na fakulteti za elektrotehniko, zato imam službo, ki me po koncu mandata čaka. Rada delam s študenti, hkrati pa lahko delam tudi na projektih. Politika zame ni politikantstvo, ampak mi je blizu prav zato, ker lahko rešitve, kot jih razvijemo inženirji, delimo z ljudmi in vključimo v politike države, Evrope in podobno. Vsekakor nameravam aktivno delovati na mednarodnem nivoju.

Kje vidite potencial Maribora, kako bi ga lahko bolje izkoristili? Čuti se centralistični pritisk med obema kohezijskima regijama…

Za začetek, da Maribor neha tako razmišljati, ker ni povsem tako. Z univerzo v Mariboru sem imela nazadnje stik, ko sem doktorirala, torej devet let nazaj. Vedno je prevladovalo prepričanje, da Ljubljana prevzame dober kader iz Maribora. Že nekaj časa delam v Ljubljani in iskreno vam povem, da se Ljubljana z Mariborom sploh ne ukvarja, ampak sama s seboj. Ljubljana išče projekte zase. Sami moramo poskrbeti, da tudi tukaj najdemo svoje projekte. Odkar sem v Sloveniji, torej dvajset let, Maribor še nikoli ni imel tako močnih predstavnikov tudi v vladi. Imamo generalno sekretarko vlade iz Maribora, imamo ministrico iz Maribora, veliko poslancev, ki so trenutno v državnem zboru. To se vsekakor pozna. Maribor mora podpreti svoje ljudi, ker ti ljudje nato delajo za mesto. Moja osebna vizija za Maribor je, da ponovno dvignemo industrijo, seveda na področju digitalizacije, ker je to tudi moje področje. Želim si več sodelovanja med vsemi akterji, torej med občino, razvojno agencijo, univerzo, podjetji, da torej vzpostavimo okolje, kjer bodo mladi našli priložnosti zase. Nadvse pomembna so tudi stanovanja, namenjena mladim. Treba pa se je zavedati, da je kvaliteta življenja v Mariboru, če odmislimo pomanjkanje delovnih mest, odlična. Kakovost življenja je zelo visoka, moramo pa poskrbeti, da imajo mladi tudi delo, da bodo tukaj ostali. V septembru načrtujemo zagon več projektov s področja digitalizacije, med njimi bodo nekateri usmerjeni prav v Maribor.