V majhni slovenski vasici Gančani, kjer se zdi, da čas nekoliko počasneje teče, živi Marija Križanič, nadarjena ustvarjalka rož iz krep paprija. Marija tako že 10 let neguje tradicijo, ki ji jo je s ponosom predala njena 95-letna tašča Hedvika.

Hedvika je Marijin vir navdiha

Začetki Hedvikinega ustvarjanja segajo daleč v preteklost, ko je, kot le sedemletno dekle, prvič stopila v svet ustvarjanja iz krep papirja. Skupaj z materjo je takrat izdelovala vence, ki so krasili pokopališča, kipe Marije in razne križe. Danes, skoraj 90 let pozneje, se tehnika in strast do ustvarjanja nadaljujeta skozi roke Marije, ki je vso znanje z velikim spoštovanjem prevzela. "Jaz sem z ustvarjanjem rož začela pred približno desetimi leti, saj prej zaradi službe nisem imela dovolj časa. Tašča me je naučila osnov, sama pa zdaj vse, kar sem se naučila nadgrajujem in izboljšujem. Počasi lahko rečem, da je (iz vidika rož) učenka prehitela učiteljico," se pošali Marija. Pove tudi, da je prvo rožo in, iz te rože prvi šopek, naredila, ko je bila njena mama v bolnišnici in ji je hotela s to pozornostjo polepšati bivanje.

Taščina modrost in že sama prisotnost sta bili za Marijo vedno vir navdiha. "Sem pa seveda prej, ko še sama nisem delala, vedno opazovala in spremljala taščo. Ker me je stvar veselila sem se kasneje tudi zelo hitro naučila," pravi, ko opisuje svoje začetke. Doda tudi, da je bilo za njo predvsem pomembno, da razvije svoj slog in tehniko. V današnjem času obstajajo namreč vse mogoče barve, teksture in debeline krep papirja, potrebno je le vedeti, za kaj so primerne.

[[image_7_article_64765]]

Gospodinje v teh koncih že od nekdaj delajo vence, ki jih potem obesijo okrog kipov Marije ali križev. Hedvika se spominja, da so vence pletli tudi, ko je kdo umrl in so te rože na pokopališču preživele celo zimo. Zanimivo je predvsem to, da so v tem koncu Slovenije že "v starih časih" imeli ogromno krep papirja, ko se ga drugod po Sloveniji sploh ni dalo dobiti. Uporabljala ga je namreč že Hedvikina mama. "Sicer je bilo samo par različnih barv in tekstur, ampak je bilo dovolj za takratne potrebe," pojasni Marija. Kasneje pa se je po papir hodilo v Avstrijo, ker je bil tam bolj kvaliteten.

Najraje izdeluje vrtnice

[[image_5_article_64765]]

Marija pove, da se iz krep paprija da narediti res vsako rožo, ki si jo srce poželi. Sama pa trenutno najraje izdeluje vrtnice, ki so hitro narejene in kljub temu čudovito izgledajo. Pojasni tudi, da se lahko ena preprosta vrtnica naredi v nekaj minutah, obstajajo pa tudi vrste rož, ki jih dela od 3 do 4 ure. V prihodnosti seveda načrtuje, da bo z ustvarjanjem nadaljevala, se pa vedno tudi kaj novega nauči, saj trdi, da vedno obstaja prostor za napredek. 

"Idej imam milijon, ampak mi žal časovno ne gre vse skozi."

[[image_1_article_64765]]

Poleg svojega osebnega izraza pa je Marija vedno cenila povezavo z zgodovino in kulturnim izročilom svojega kraja. Pravi, da jo najbolj veseli izdelovanje koron, ki krasijo njihov Gančki majoš. Gre za tradicionalno šego, ki se v Gančanih vsako leto odvija 30. aprila. Mladi fantje in dekleta, imenovani "lejtniki", ki so v tekočem letu dopolnili 18 let nosijo na ta dan, skupaj s pomočjo vaščanov, skozi vas smrekov vrh, okrašen s papirnatimi rožami (korona) in ga pritrdijo na majoš, ki ga postavijo v središču vasi. Ta tradicija sega v leto 1919, ko so ga prvič postavili kot zahvalo Mariji za vrnitev živih vojakov iz prve svetovne vojne. Majoši so se skozi čas razvijali, postajali vedno višji in bogatejši v okraskih, najprej s kitami in šopki pravega cvetja, nato pa iz raznobarvnega krep papirja. 

Ponosna je na sodelovanje v številnih razstavah

[[image_2_article_64765]]

"V zadnjem času me res vabijo na vse mogoče razstave, na predstavitve po šolah in podobno," pove in doda, da jo je prav to popeljalo v najrazličnejše kraje po Sloveniji – Vransko, Pragersko, Snovik, Kamnik, ...

Dejstvo pa je, da Marija in Hedvika vse to delata zgolj za zadovoljstvo, ne za zaslužek. "Je res, da se včasih kaj proda, ni pa to moj primarni cilj. Ko gremo na razstave včasih opazim, da nekateri naredijo ogromno podobnih stvari, predvsem za to, da jih lahko prodajo. Jaz pa delam ravno obratno. Ogromno različnih stvari, s katerimi se lahko predstavim," pojasni Marija.

Hedvika v zadnjem času dela predvsem stvari iz slame, ker za ostalo žal nima več dovolj moči v rokah. "Slamo ima že tako “v grifu”, da jo lahko oblikuje res dan za dnem. Dela pa razne korone, lestence, križe in še marsikaj drugega," nam zaupa Marija. Kljub temu pa pri svojih 95. letih še zelo dobro vidi in za izdelovanje prefinjenih izdelkov ne potrebuje niti očal. 

[[image_3_article_64765]]