Namen posveta z naslovom Gradimo mostove k ljudem, ki ga je v prostorih Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Maribor priredilo Slovensko združenje paliativne in hospic oskrbe, je povezovanje strokovne in laične javnosti s ciljem prepoznavanja potreb po ustrezni ureditvi paliativne oskrbe v državi in povezovanja med deležniki.

“Z izjemnim zadovoljstvom spremljamo razvoj mreže nujne medicinske pomoči in se seveda zavedamo, da je reševanje življenj v tem smislu zagotovo prioriteta države. A pogrešamo enako podporo razvoju paliativne mreže, ki je prav tako pomembna,” je povedala Lopuhova.

Nujen je prehod od besed k dejanjem

Na papirju so že nekatere rešitve, a manjka njihovo uresničevanje v praksi. Takšen primer so mobilne paliativne enote, čeprav so predvidene v državnem programu paliativne oskrbe iz leta 2010. Zaenkrat takšna enota deluje le v okviru jeseniške bolnišnice. “Naša bolnišnica ni čakala na sistemske ureditve, ampak smo to potrebo prepoznali in jo, tudi ob veliki politični podpori gorenjskih županov, speljali,” je povedala Lopuhova, ki vodi trenutno edino takšno enoto v Sloveniji. “Lahko se pohvalimo s tem, da lahko tudi nekdo, ki živi popolnoma sam, ostane v domačem okolju, ker zagotavljamo tudi negovalno pomoč.”

Ta enota deluje od leta 2011 in število ljudi, ki si želijo takšne pomoči na domu, se je do leta 2018 povečalo z 80 bolnikov letno na 500. “Naša enota zagotavlja 24-urno pripravljenost vseh sedem dni v tednu. Naši bolniki in njihovi svojci najbolj cenijo to stalno številko, kamor lahko pokličejo. Ob tem bi rada poudarila, da svojci ob zadostni podporo zmorejo neverjetno veliko. To je ena redka lastnost v Sloveniji, na katero moramo biti ponosni, jo spodbujati. Nikakor jih ne smemo pustiti samih, ampak še več naporov vložiti v to, da bodo to oskrbo zmogli,” je dejala.

Mobilna enota bi letno potrebovala okoli 350.000 evrov

Za delovanje ene mobilne enote, ki naj bi po državnem programu pokrila območje s 100.000 prebivalci, bi potrebovali okoli 350.000 evrov letno plus opremo, kot so vozilo, prostori in medicinski aparati. “To niso tako potratne strukture, kot smo jih sicer v zdravstvu navajeni. Majhen vložek lahko torej prinese veliko miru številnim bolnikom in njihovim družinam,” je poudarila Lopuhova.

Večina bolnikov si namreč želi svoje zadnje dni preživeti v domačem okolju. “Na žalost vsi ne zmorejo sami, zato potrebujejo pomoč,” je povedala predstojnica oddelka UKC Maribor za onkologijo Maja Ravnik. Določena mreža že obstaja, a zaenkrat preveč sloni na prostovoljstvu. “Potrebujemo organizacijo različnih služb. Moramo se spoznati in povezati, da omogočimo človeka vredno bivanje,” je dodala.

O evtanaziji še ne premišljajo

Dokler se to ne uredi, je po besedah direktorja UKC Maribor Vojka Flisa “cinično” razpravljati o vprašanjih, kot je evtanazija. Takšna srečanja, kot je današnje, se mu zdijo zelo pomembna, ker je treba širšo družbo opozoriti na nujnost ustrezne skrbi za ljudi do zadnjega dne njihovega življenja, preden bi odločali o možnostih njegovega končanja. “Premiki so nujno potrebni. Treba je to, kar je država na ravni institucij v zadnjih desetih letih že sprejela, spraviti v življenje in resnično pomagati ljudem,” je dodal.

Posveta se je udeležil tudi predsednik DZ Dejan Židan. “Na področju paliativne oskrbe se v Sloveniji od leta 2010 dogajajo koraki v pravo smer. V tem trenutku pa je treba narediti razmislek in korak v smer, da ljudi, ki so neozdravljivo bolni, ne potiskamo v institucije, ampak jim omogočimo, da ostanejo do konca svojega življenja doma,” je povedal.

Poudaril je, da je smrt del življenja, zato ne bi smela biti tabu v družbi. Zato tudi podpira razpravo o evtanaziji. “A mora biti vodena strokovno,” je dodal.