V zadnjih letih je koncept štiridnevnega delovnega tedna vzbudil veliko zanimanja in razprav tako med delodajalci kot delavci. Številna podjetja po vsem svetu že izvajajo eksperimente s štiridnevnim delovnim tednom in poročajo o pozitivnih rezultatih. Primeri uspešne implementacije vključujejo podjetja v tehnoloških sektorjih, kjer je kreativnost in inovativnost ključnega pomena. 

Kar 89 odstotkov podjetij vključenih v eksperiment še vedno deluje s štiridnevnim delovnikom

Pred dobrim letom dni se je v Veliki Britaniji končal šestmesečni preizkus, v katerem je sodelovalo 61 podjetij, ki so začasno uvedla štiridnevni delovnik. Več kot leto dni pozneje jih je polovica spremembo trajno uveljavila, kar 89 odstotkov pa jih trenutno še deluje s štiridnevnim delovnikom.

Kot so poročali tuji mediji, so skoraj vsi zaposleni menili, da se je izboljšalo njihovo osebno življenje, 86 odstotkov jih je menilo, da so bolje delali v službi. 38 odstotkov jih je menilo, da je njihova organizacija postala učinkovitejša, četrtina pa, da jim je to pomagalo pri opravljanju skrbstvenih obveznosti.

Več kot polovica menedžerjev in direktorjev je dejala, da je uvedba krajšega delovnika pozitivno vplivala na podjetje. 82 odstotkov jih je menilo, da je imel eksperiment pozitivne učinke na dobro počutje zaposlenih, 50 odstotkov direktorjev pa je opazilo, da se je zmanjšala fluktuacija. Ob tem jih je tretjina dejala, da so lažje našli nove sodelavce, skoraj polovica pa je ocenila, da sta se izboljšala delo in produktivnost, je ugotovitve povzemal The Guardian.

Uspešni eksperimenti tudi v Sloveniji

Za štiridnevni delovnik se odločajo tudi slovenska podjetja, med drugimi se je sredi leta 2022 za to v svojem podjetju Boscarol odločil tudi podjetnik Ivo Boscarol. Poskus uvedbe štiridnevnega delovnika pa so lani izvedli tudi v visoko tehnološkem podjetju Visionect, ki razvija naprave na temelju tehnologije elektronskega papirja in rešitve za upravljanje delovnega okolja. Aprila lani so v oddelku inženirjev začeli trimesečni eksperiment štiridnevnega delovnega tedna. 

Kot so dejali na okrogli mizi po zaključku eksperimetna, je bil ta izjemno uspešen. »V ekipi, ki je bila del eksperimenta, smo se dogovorili, da en dan v tednu ne smejo delati, in to je to,« je povedal soustanovitelj Visionecta in tehnični direktor Luka Birsa.

Zaposleni so v manj časa naredili več, celo več, kot so prej naredili v petih dneh, je opažal Birsa. Kljub skrajšanemu delovniku se je produktivnost povečala za 30 odstotkov, zadovoljstvo zaposlenih celo za 50 odstotkov. Zmanjšal se je absentizem, zaposleni so dobili prostor za osebno rast in razvoj, podjetje pa si je s petim dnem zagotovilo rezervo za primer, da bi šlo kaj narobe, je ugotovitve Birse povzemal STA.

Ministrstvo tovrstno ureditev že predlagalo

Pri prenovi Zakona o delovnih razmerjih v lanskem letu je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti sicer že predlagalo, da bi delodajalci sami imeli možnost se odločiti, da kot polni delovni čas opredelijo najmanj 30 ur namesto trenutno veljavne omejitve 36 ur. »To bi delodajalcem omogočilo skrajšanje polnega delovnega časa, zaposlenim pa polne pravice iz naslova delovnega razmerja za polni delovni čas,« nam pojasnijo na ministrstvu. S takšno ureditvijo se socialni partnerji (delodajalci) takrat niso strinjali, zato na koncu ni bila sprejeta.

Kot pa poudarjajo, je zadeva še vedno aktualna. »Zadeva je še vedno aktualna in bo zagotovo predmet pogajanj tudi v drugem krogu za spremembe in dopolnitve Zakona o delovnih razmerjih. Prepričani smo, da je skrajšanje delovnega časa smiselna in potrebna usmeritev. Paradoksalno je, da je od uvedbe osemurnega delovnika prišlo do izjemnega tehnološkega napredka, zaradi česar bi morali delati manj, vendar smo postali celo bolj obremenjeni kot prej,« so prepričani na ministrstvu.

V Sloveniji kot polni delovni čas šteje tudi manj kot 40 ur na teden

Ureditev v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1) kot splošnem predpisu na področju delovnih razmerij sledi izpostavljenim zahtevam iz evropske direktive, ki državam članicam nalaga sprejem ukrepov, s katerimi se izpolnijo minimalne zahteve glede varnosti in zdravja pri organizaciji delovnega časa v zvezi s trajanjem dnevnega počitka, odmorov, tedenskega počitka, najdaljšega delovnega časa, letnega dopusta ter vidiki nočnega, izmenskega dela in vzorcev dela.

Zakon tako omejuje maksimalno trajanje polnega delovnega časa na 40 ur na teden. Če polni delovni čas ni določen z zakonom ali kolektivno pogodbo, se v skladu z ZDR-1 kot polni delovni čas šteje delovni čas 40 ur na teden.

Dalje ZDR-1 dopušča možnost, da se z zakonom oz. kolektivno pogodbo (na katerikoli ravni) lahko določi kot polni delovni čas delovni čas, ki je krajši od 40 ur na teden, vendar ne manj kot 36 ur na teden. To pomeni, da lahko zakonodajalec ali socialni partnerji (tudi na ravni panoge ali delodajalca) določijo dolžino polnega delovnega časa v tako določenem časovnem okviru.

Zakon sicer ureja tudi primere, ko je kot polni delovni čas lahko določen tudi delovni čas krajši kot 36 ur, in sicer se lahko z zakonom ali drugim predpisom v skladu z zakonom ali kolektivno takšen delovni čas določi za mesta, pri katerih obstajajo večje nevarnosti za poškodbe ali zdravstvene okvare. V tem primeru obseg polnega delovnega časa ni navzdol omejen.

Organizacija delovnega procesa je organizacijska in poslovna odločitev delodajalca. Od organizacije delovnega procesa pa je odvisna dejanska razporeditev delovnega časa. Upoštevaje zgoraj navedeno zakonsko ureditev lahko delodajalec delovni proces organizira tudi na način, da je delovni čas pri enakomerni razporeditvi razporejen na najmanj štiri dni v tednu. Ta omejitev pa se ne nanaša na delo delavcev, ki delajo krajši delovni čas.

Krajši delovni čas delavcem omogoča lažje usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja

Zakon ureja tudi pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom. »Takšna oblika zaposlitve na eni strani delavcem zagotavlja boljše in lažje usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja, na drugi strani pa omogoča fleksibilnost zaposlovanja delodajalcem v skladu s potrebami delovnega ali proizvodnega procesa. Delavec lahko sklene pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas z več delodajalci, in lahko na tak način doseže polni delovni čas,« pojasnjujejo na Ministrstvu za delo.

Zakon ureja tudi delovno pravni položaj delavcev, ki delajo krajši delovni čas od polnega v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem varstvu. V teh primerih gre za pravico delavca, ki je zaposlen s polnim delovnim časom, da trajno ali začasno začne delati s krajšim delovnim časom na podlagi posebnih predpisov, delodajalec pa je delavcu dolžan omogočiti takšno obliko dela.