Razmere v živinoreji v Sloveniji so na dolgi rok zelo neugodne. Prireja mesa se je v Sloveniji v desetih letih skupno zmanjšala za 10 odstotkov. Največji padec je pri prašičih in sicer za 50 odstotkov, perutnina se je povečala za tretjino, prireja mesa govedi pa je večja za dva odstotka. Po podatkih Statističnega urada RS se je z rejo prašičev decembra 2020 ukvarjalo 21.000 kmetijskih gospodarstev, ki so redila skupaj približno 229.000 prašičev. V Sloveniji 90 % kmetij redi manj kot 9 prašičev na kmetijsko gospodarstvo. Uradni zakol v registru Volos za leto 2020 poroča, da je bilo zaklanih nekaj več kot 249.800 prašičev. Okoli petina porabe mesa prašičev izvira iz zakola izven klavnic. Po oceni dr. Aleša Kuharja je »letečih prašičev«, ki se pojavljajo na sivem trgu, kar 71.000. Razhajanja glede pravega števila vzrejenih prašičev so zelo velika, zato je nujno čim prej vzpostaviti natančne evidence reje in zakola prašičev. Delež domačega porekla mesa na evidentiranem trgu je pod 20 odstotki, krepi se izvoz mesa in izdelkov. Cene svinjskega mesa so bile v letu 2020 na letni ravni za tretjino nižje in za desetino pod dolgoletnim povprečjem. V Sloveniji se srečujemo z velikim uvozom svinjskega mesa.
Dvojnost slovenskega kmetijstva
Dr. Aleš Kuhar je spregovoril tudi o mednarodni trgovini in cenah: »Maloprodajne cene hrane v SLO v zadnjih dveh letih naraščajo hitreje, kot v EU 27. To spodbuja tuje proizvajalce hrane, da s svojimi izdelki pritiskajo na slovenski trg. V Sloveniji imamo veliko vrzel med cenami živali za zakol, cenami v mesni predelavi in cenami na trgovskih policah. Rejci, ki delujejo v rizičnih poslovnih modelih, ki so nepovezani in nimajo dolgoročnih pogodb, so v tem trenutku najbolj izpostavljeni cenovnim pritiskom. Primarni sektor mora imeti interes biti del konkurenčnih strateških vertikalnih povezav.« Opozoril je tudi na dvojnost slovenskega kmetijstva. Imamo 13,8 % kmetij, ki ustvari 64,4 % prihodkov v kmetijstvu in so tako imenovane razvojne kmetije. Več kot dve tretjini je malih kmetij, ki so pomembne za obdelanost in poseljenost podeželja, vendar nimajo večjih možnosti za razvoj tržnih potencialov, tako imenovane socialne kmetije.
Mesno predelovalna industrija raste nad povprečjem živilsko predelovalne industrije, vendar ima manjšo donosnost. Želi si stabilnih in zmernih donosov v mesno predelovalni panogi. Opazen je razvojni zagon v nekaterih mesno-predelovalnih obratih, investicije, trženjske aktivnosti in razvoj novih proizvodov. Razmere v posameznih vertikalnih verigah so zelo različne, vendar se v vseh verigah občuti upad tržnih deležev domačega porekla na slovenskem trgu, tudi goveda in perutnine, ki ga imamo dovolj. Opazna je dezintegracija mesnih verig, zato mora razvoj temeljiti na nadaljnji krepitvi konkurenčnosti, odpravi sistemskih deficitov, anomalij in izenačitvi pogojev s konkurenti. Razvojni zaostanek lahko zmanjšamo s profesionalizacijo, specializacijo, vlaganji v raziskave in razvoj, v izobraževanje, večjo stroškovno učinkovitost in kakovost. Tudi potrošnike bo treba bolj senzibilizirati, da bodo pozorni na poreklo mesa. Shema izbrana kakovost je dober korak na tej poti, vendar rezultati potrošniških raziskav kažejo, da je še vedno skoraj 50 odstotkov odločitve potrošnika za nakup mesa cena mesa. Kmetijstvo postaja absolutno globalno, saj odstotek velikih kmetij obdeluje 65 odstotkov globalnih kmetijskih površin. Strošek kmetijske surovine v proizvodnji hrane je le 16 odstoten, so ugotovitve iz Mesne konference.
