Ena izmed slovenskih lovskih družin sredi meseca pripravlja med-družinsko strelsko tekmo na glinaste golobe. Ob simbolični startnini najboljšim strelcem obljubljajo bogate nagrade, med njimi tudi odstrel srninega mladiča. Vabilo je med zaščitniki živali naletela na ogorčenje.
Lovstvo naj bi bilo tradicija, pa je res?
V povprečju ima vsak lovec več kot tri kose orožja. Lovski lobi trdi, da je lov v naši kulturni krajini tradicija. Pravijo, da bi brez lovcev srne in jeleni pojedli ves gozd in divji prašiči opustošili vsa polja. Lovci se predstavljajo kot naravovarstveniki in dodajajo, da kdor tega ne razume, je naravi odtujeni meščan, so zapisali v organizaciji Animals Matter. Strelec, ki se bo na tokratni tekmi najbolje odrezal, bo bogatejši za zračno puško.
Po mnenju predstavnikov iste organizacije razlogi za negovanje lovstva niso utemeljeni. “Moč lovskega lobija je tako velika, da uspe v javnosti še vedno uveljavljati svoje bizarne razlage, kako je lov potreben zato, da bi ohranili biotsko raznolikost in naravo. Lovski lobi meni, da je lov v naši kulturni krajini potreben, kajti brez lovcev bi srnjad in jelenjad objedla ves gozd, divji prašiči pa bi opustošili koruzna polja, lisice bi nas okužile s steklino, lisičjo trakuljavostjo (ki se v Sloveniji ne pojavlja več), garjavostjo in kugo. Trdijo, da bi se divje živali brez lova preveč namnožile. Je tu odveč vprašanje, zakaj potem lovci krmijo divje živali? KRMLJENJE prostoživečih živali NE pomeni SKRB za te živali – lovci krmijo živali le za to, da jih lahko kasneje postrelijo kot ponosni nosilci trofej srnjakov in jelenov ali kapitalnih divjih merjascev. Krmljenje prostoživečih živali, prav tako kot lov, bi morali trajno prepovedati, saj se na krmiščih za divje prašiče (ali za srne, medvede…) hranijo tudi druge vrste divjih živali, zato obstaja velika nevarnost, da se na krmiščih prenašajo bolezni med živalskimi vrstami,” so zapisali v facebook objavi.
“]
KRMLJENJE prostoživečih živali NE pomeni SKRB za te živali – lovci krmijo živali le za to, da jih lahko kasneje postrelijo kot ponosni nosilci trofej srnjakov in jelenov ali kapitalnih divjih merjascev. Krmljenje prostoživečih živali, prav tako kot lov, bi morali trajno prepovedati, saj se na krmiščih za divje prašiče (ali za srne, medvede…) hranijo tudi druge vrste divjih živali, zato obstaja velika nevarnost, da se na krmiščih prenašajo bolezni med živalskimi vrstami.
fotografija je simbolična
Med tem, ko lovci streljanje divjadi zagovarjajo kot edini način reguliranja števila divjadi, zagovorniki živali opozarjajo, da temu ni vedno tako in regulacija ni potrebna, kadar človek v število divjadi ne posega z drugimi ukrepi, denimo krmljenjem. “Mnogi lovci ne navajajo točnih števil, tako da je resnica veliko bolj kruta. Kot primer lahko navedemo lov v gibanju, ko lovci živali preplašijo in jih v begu ustrelijo. Število natančnih zadetkov v tem načinu lova je zelo nizko. 70 % živali je le obstreljenih in pobegnejo. Te živali poginejo v mukah šele po nekaj urah ali dneh,” izpostavljajo.
