Slovenci smo narod, ki pomembnejšim življenjskim dogodkom, kot so rojstvo otroka, praznovanje okroglih obletnic, odhod v pokoj, …, rad da vizualno podobo. Povedano drugače, 18. rojstni dan in nato vse ostale okrogle, poudarek je seveda na abrahamu, marsikje praznujemo z lutkami in ostalim okrasjem, kar najraje postavimo tik ob cestah. Tam naletimo tudi na štorklje, ki nam sporočajo, da se je v bližnji hiši rodil otrok, nekateri pa so tako ustvarjalni, da slavljencu v čast ob poteh postavijo prave “umetnine”, po katerih lahko vsak, ki se pelje mimo, razbere, s čim se gospod ali gospa, ki v teh dneh praznujeta, ukvarjata, kaj je zanju značilno in podobno. Do sem vse lepo in prav, težava pa se pojavi, ko gredo nekateri celo tako daleč, da za Franca, ki praznuje 60. rojstni dan, preprosto ukradejo prometni znak, ki sporoča, da je na določenem odseku omejitev hitrosti 60 kilometrov na uro. Če takšno početje za nekatere ni nelegitimno, je pa zagotovo nelegalno. Tudi na Direkciji Republike Slovenije za infrastrukturo (DRSI) priznajo, da imajo težave s krajo in poškodovanjem prometnih znakov po vsej Sloveniji. “Beležimo, da je zaradi vandalizma na letni ravni poškodovanih med 800 in 1.000 kosov prometnih znakov na državnih cestah v Sloveniji, ki so v upravljanju direkcije.” Dodajajo, da največkrat zabeležijo odtujitev prometnih znakov za omejitev hitrosti na 40, 50 in 60 kilometrov na uro. Mimogrede, za fizično osebo kazen za krajo ali poškodbo prometnih znakov znaša 1.000 evrov, za pravno osebo je zagrožena globa v znesku 4.000 evrov.
V preteklosti so bili godovni dnevi javno proslavljeni
Dr. Mateja Habinc, vodja katedre za etnologijo Slovencev na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, nam je povedala, da se je po njenih opažanjih to tako imenovano obcestno praznovaje začelo v Prlekiji, na območju SV Štajerske, odkoder se je razširilo v druge dele Slovenije. “Podobno kot se je dogajalo z mlaji, prometnimi znaki in ostalim okrasjem se tudi pojav lutk širi drugam po Sloveniji. Sicer redkeje kot v primeru mlajev, vendar se v zadnjih nekaj letih s tem pojavom srečujemo tudi v osrednji Sloveniji. Opažam pa, da se lutke ob cestah, podobno kot mlaji in prometni znaki, na katerih je okrasje, ki naj bi slavljenca zaznamovalo, pogosteje pojavljajo, ko praznujejo moški, pri ženskah pa naletimo na vrtnice, sončnice in ostale vrste rož. Te lutke so običajno šaljive z asociacijami na slavljenčeve karakterne lastnostni, početje, nerodnosti, poklic, …”.
V okviru pustnega maskiranja se podobne lutke (nagačene, preoblečene) pojavljajo ponekod na Slovenskem, denimo v Reziji in zahodni Sloveniji, kar pa po mnenju dr. Mateje Habinc z obcestnim praznovanjem nima neposredne povezave. Prav tako ji ni znano, da bi tovrstni običaji k nam prihajali iz sosednje Avstrije, Madžarske ali Hrvaške. “Glede na to, da so te lutke pogosto nagačene s slamo, je logično, da se pogosteje pojavljajo na območjih, kje je slame več. Zagotovo pa so tako množične javne označbe slavljencev tudi med večinskim prebivalstvom, ki imajo pomembnejši življenjski jubilej, v zadnjih 80 letih novost. Iz zgodovine vemo, da so v preteklosti godove z ofiranjem, rumplanjem praznovali javno. Vaščani so se do godovnikov ali godovnic ob prazniku njihovih zavetnikov-soimenjakov, denimo Jožetov, Andrejev, Francetov ali Marij, odpravili s pokrovkami, lonci, s katerimi so povzročali hrup, in potrkali na njegova vrata. Godovni dnevi so bili torej javno proslavljeni, zdaj pa se nekaj podobnega dogaja z rojstnimi dnevi. Te ne praznujemo več za vrati domov, praznovanje ni več omenjeno zgolj na družino in prijatelje, temveč je, vsaj do neke mere, deljeno z lokalno skupnostjo. Gre za širši skupnosti naznanjeno praznovanje osebnih praznikov, ki je bilo v zgodovini omejeno le na višje sloje sloje. Danes pa vemo, da je pri neki hiši slavljenec, za katerega lahko iz okrasja sklepamo, da je gasilec, mesar in podobno.”
Namesto kraje naj bo v ospredju naša inovativnost
Pri tovrstnem obcestnem praznovanju, ki je gotovo del osebnega marketinga, se odpirajo vprašanja o primernosti, estetiki, varnosti, zlasti v povezavi z drugimi oblikami oglaševanj. Habinčeva spomni, da smo imeli tudi v Sloveniji debate, kam z jumbo plakati, ali je v krožiščih primerno oglaševati ali ne, ali je z vidika prometne varnosti dobro, da imamo sredi rondoja vinske preše, kozolce, klopotce, … “Tujca, ki se pripelje k nam in to opazi ob cesti, lahko takšna stvar začne zanimati, sploh če teh pojavov od prej ne pozna.”
A namesto tega lahko ljudje za obcestne postavitve raje uporabljajo znake, ki so jih izdelali sami, lahko pa v svoji inovativnosti izdelajo tudi kaj drugega.
Ob obcestnih lutkah večkrat stojijo prometni znaki, ki so pogosto odtujeni. Glede tega, kot še pojasnjuje naša sogovornica, se pojavlja razpetost med legalnostjo in legitimnostjo. “Za nekatere ljudi je to že legitimno, podobno kot je v času fazaniranja za dijake prvih letnikov in njihove starše legitimno, da so takrat popisani in počečkani. To je obred prehoda in zanje na splošno velja, da gre za posebna obdobja, obrate reda, ko je dopuščeno, da se lahko znotraj njih prakticirajo stvari, ki se sicer v vsakdanjikih ne; od nasilja, alkohola, … v bolj ali manj blagih oblikah. Pri kraji prometnih znakov je nekaj podobnega. Ljudje vedo, da to ni prav, ko pa gre za ritualne priložnosti, pa to v izjemnih primerih postane legitimno,” še dodaja dr. Mateja Habinc. A namesto tega lahko ljudje za obcestne postavitve raje uporabljajo znake, ki so jih izdelali sami, lahko pa v svoji inovativnosti izdelajo tudi kaj drugega. Kot je znano, pa je mogoče čisto prave prometne znake povsem legalno tudi kupiti, seveda pa jih ne smemo postavljati ob javne ceste, temveč le na zasebna zemljišča.
Zmago Šalamun: “Menim, da je osebni praznik stvar posameznika in ne družbe kot take, zato ni stvar množične komunikacije”
Medijski komunikolog Zmago Šalamun je medtem v uvodniku Ovtarjevih novic do tovrstnih pojavov bolj kritičen. Pravi, da ga ne motijo plakati in lutke na dvoriščih posameznikov, saj podobe velikokrat razkrivajo stanje našega duha, naših misli, razgledanosti, vrednote, na katere stavimo, itd. Tudi ne presenečenja ob polnoči, ko slavljenca z obiskom presenetijo prijatelji, pri čemer vsi vedo vse vnaprej, a se vsi sprenevedajo, da je presenečenje popolno. “Zelo pa me moti svinjanje pokrajine ob glavnih cestah, na prometnih znakih, v krožiščih, z različnimi plakati, lutkami, papirnimi lokomotivami, zidarskimi odri, šivalnimi stroji, gasilskimi oblekami itd. Menim, da je osebni praznik stvar
posameznika in ne družbe kot take, zato ni stvar množične komunikacije.”
V nadaljevanju zapiše: “Ste se kdaj vprašali, kako konotativno te vizualne podobe dojemajo tujci, ki se vozijo skozi naše kraje? Verjetno ne, če bi se, potem tega ne bi več počeli. Za premislek, postavite se v vlogo turista, ki potuje skozi naše kraje in ga za ovinkom ob cesti pričaka miza, na kateri je svinjska glava, ali pa na prometnem znaku namesto številke, ki označuje omejitev hitrosti, obraz nekega neznanega človeka. Verjetno se ne počuti zaželenega ali ga obide občutek tesnobe, saj imata lahko odrezana svinjska glava in mesarski mož res različne konotativne pomene. Le kaj si predstavlja turist, ko vidi delovno obleko, napolnjeno s slamo, namesto obraza pa list papirja z neko podobo, vse skupaj postavljeno za staro mizo, na kateri je star računalniški monitor?”
