Današnja cvetna nedelja pomeni uvod v veliki teden, ko se kristjani spominjajo zadnjih dni Jezusovega zemeljskega življenja. Na današnji dan se z blagoslovom pomladanskega zelenja, povezanega v šope oziroma butare, ali oljčnih vej, začenjajo neposredne priprave na veliko noč, ki bo čez en teden. Blagoslov zelenja je po Evropi razširjen že od 9. stoletja dalje, z njim pa se spominjamo Jezusovega prihoda v Jeruzalem. Po zapisih iz Svetega pisma so takrat tamkajšnji prebivalci lomili oljčne in palmove veje ter jih postlali kot preprogo pred Jezusom Kristusom, ko je ta na oslu prijahal v Jeruzalem. Po krščanski simboliki so palmove veje znamenje zmagoslavja in kraljevanja. Predstavljajo tudi rodovitnost in življenje, oljka pa simbol miru in sprave.

Cvetno nedeljo imenujemo tudi oljčna ali nedelja Gospodovega trpljenja, njeni obredi, zlasti procesija z zelenjem in branje evangeljskega poročila o Jezusovem trpljenju (pasijon), pa izvirajo iz bogoslužnih navad jeruzalemske Cerkve, ki so poznane in opisane že v 4. stoletju.

Zelenje simbolizira novo življenje

Kot nam je povedal Marjan Pučko, župnik v Župniji sv. Lenarta v Slovenskih goricah, nas zelenje, ki ga blagoslavljamo danes, po zimi, ko je vse odmrlo, simbolično vabi k novemu življenju, novi rasti. “Hkrati s cvetno nedeljo vstopamo v veliki teden in smo bližje zaključku postnega časa. Če smo na začetku tega obdobja dejali, da nas post, odpoved in dobra dela vodijo po poti življenja, zdaj to zelenje simbolizira novo življenje. Jezus je tisti, ki je naše slabosti in grehe nesel v grob, v njih umrl, da bi tudi mi umrli v staremu človeku in zaživeli novo življenje vere, upanja in ljubezni.”

Z lažjimi različicami izgubljamo kulturno dediščino naših prednikov

Kljub temu da v zadnjih letih tudi na Štajerskem ljudje k blagoslovu prinašajo čedalje več oljčnih vejic, Pučko pravi, da naj raje izdelajo butaro oziroma presmec. “V slovenskih pokrajinah imamo lepo in razvito kulturno dediščino naših prednikov. Velikokrat jo s kakšnimi lažjimi različicami uničujemo in jo posledično izgubljamo, padajo pa tudi družinske vrednote. To opažam tudi pri sebi; ko sem bil otrok, sem vedel, da je presmec sestavljen iz sedmih vrst lesa, danes jih vseh več ne znam našteti. Zadnjih 16 let, moram biti iskren, več ne delam presmeca, vedno uporabim oljčno vejico. Te skušnjave se zavedam, jo imam, vidim jo tudi pri ljudeh. Ravno zaradi tega sem preteklo nedeljo pri maši opozoril in spomnil, da bi bilo dobro, da butaro ohranimo kot simbol zelenja in cvetja. Nekateri namreč spodnjemu delu presmeca dodajo še narcise.” Naš sogovornik dodaja, je bilo vedno zelenje tisto, kar je dala narava, in da naj bog to blagoslovi in varuje, da bomo ob koncu leta dobili svoj sad.

Po tradiciji je potrebno na našem koncu v presmec dati sedem vrst lesa (dren, pušpan, čremsa, tisa, metrika, mačica in cipresa).