Od leta 2010 dalje beležimo rahlo naraščanje števila samomorov, kar je predvsem posledica nekoliko večjega števila samomorov med moškimi. Kljub temu je številka še vedno precej nižja od tiste iz začetka prejšnjega desetletja, saj je samomorilni količnik (t.j. število umrlih zaradi samomora na 100.000 prebivalcev) upadel iz 28,2 v letu 2003 na 21,8 v letu 2013. Glede na regije po ogroženosti še vedno izstopajo regije na vzhodu, kamor s količnikom samomora 27,2 na 100.000 prebivalcev v letu 2013 spada tudi zdravstvena regija Maribor, medtem ko so regije na zahodu države manj ogrožene.
Nacionalni inštitut za javno zdravje, Slovenski center za raziskovanje samomora, Slovensko združenje za preprečevanje samomora in Združenje OZARA Slovenija, ob Svetovnem dnevu preprečevanja samomora zaključujejo sodelovanje v akciji »Prekolesarimo svet« pod okriljem Mednarodne zveze za preprečevanje samomora in Svetovne zdravstvene organizacije.
Anja Magajna iz Nacionalnega instituta za javno zdravje, Območna enota Maribor, nam je še dodatno predstavila vzroke samomorilnosti, vpliva krize in znake samomorilnega vedenja.
Vpliv ekonomske krize na količnik samomora
Kar se tiče vpliva ekonomske krize na količnik samomora, je to potrebno razlagati zelo previdno. Čeprav je količnik v letih 2011-2013 v primerjavi s prejšnjimi leti nekoliko višji, pa je še vedno nižji od količnika v letu 2009 in v Sloveniji je še zmeraj razviden trend upada števila samomorov, ki se nadaljuje že nekaj let. Za sklepanje na upadanje ali rast količnika in razloge za to (ki jih radi povežemo predvsem s socialno ekonomsko situacijo) je potrebno spremljati daljše časovno obdobje.
Zadnje takšno obdobje, od 1997-2010, je pokazalo upadanje količnika tako v Sloveniji kot v vseh regijah. Na podlagi te statistike bi zato težko govorili o negativnem vplivu gospodarske krize na problematiko samomora, ampak bi prej  izpostavili pomembnost preventivnih aktivnosti, ki lahko prispevajo k zmanjševanju števila žrtev.
Pomembno je, da ne zmanjšujemo pomembnosti opozorilnih znakov in se z osebo o tem pogovorimo ali jo usmerimo do strokovne pomoči. Govorjenje o samomorilnih mislih in načrtih ne povečuje samomorilnih namenov ali brezupnosti. Nasprotno, odprt pogovor o samomorilnih nagnjenjih v intimnem okolju je lahko učinkovita preventivna/terapevtska metoda.
Znaki samomorilnega vedenja
Znaki samomorilnega vedenja so lahko verbalni ali neverbalni. Če gre za verbalne zanke, so to lahko izjave kot npr.: »Ne morem več.«, »Najrajši bi kar zaspal.«, »Nič nima več smisla.«, med neverbalnimi znaki pa so poslavljanje, pisanje oporoke, oddajanje svojih stvari itd. Na hudo stisko posameznika opozarjajo tudi spremembe v razpoloženju ter opuščanje aktivnosti in umikanje v samoto. Tveganje za samomor se poveča takrat, kadar se več dejavnikov tveganja pojavlja hkrati (npr. hkratna izguba službe, prisotnost medosebnih težav, depresivno razpoloženje…).
Pomembno je, da ne zmanjšujemo pomembnosti opozorilnih znakov in se z osebo o tem pogovorimo ali ga usmerimo do strokovne pomoči. Govorjenje o samomorilnih mislih in načrtih ne povečuje samomorilnih namenov ali brezupnosti. Nasprotno, odprt pogovor o samomorilnih nagnjenjih v intimnem okolju je lahko učinkovita preventivna/terapevtska metoda. Poleg tega lahko pogovor o samomoru s spodbujanjem iskanja pomoči reši življenje. Večina oseb, ki so poskušale narediti samomor, in žrtve samomora so pred dejanjem samomora izražale samomorilne misli. Zato je zelo pomembno, da se kakršnokoli izražanje samomorilnih misli jemlje resno in da se spodbuja iskanje pomoči.
Organizacije za pomoč v duševni stiski
Za pomoč v duševni stiski vam ponujamo dostop do publikacije Spregovorimo o samomoru in medijih, kjer so na straneh 32-36 navedeni kontaktni podatki: http://img.ivz.si/janez/2031-5458.pdf