Danes je god svetega Gregorja ali Gregorjevo, ki naznanja pomlad in je tudi dan, ko se ptički ženijo. Dolgo nazaj, še pred dobo elektrike, so se na ta dan razni rokodelci in obrtniki veselili, saj so lahko zaradi več dnevne svetlobe delali tudi to poznega popoldneva. Veliko spremembo so naznanili tako, da so “v vodo vrgli luč” oziroma po vodi spustili različne lučke in se tako znebili nadležnih sveč, ki so svetile pozno v popoldan. Vihteli so tudi bakle iz starih, v smoli namočenih metel ali pa po vodi spuščali lesene oblance, namočene v smolo, vse skupaj prižgali in simbolično poslali po reki. Običaj marsikje ohranjajo še danes. Že to soboto so ga oživili otroci v Mariboru, ko so po Dravi spuščali barčice z lučkami.
Seveda pa je Gregorjevo predvsem slovenski praznik ljubezni, čas, ko se pregovorno “ptički ženijo”. Če je na ta dan dekle pogledalo proti nebu, ji je prva ptica na obzorju naznanila, kakšen bo njen mož.
Gregorjevo dobilo ime po papežu iz 6. stoletja
Ime Gregorjevo sicer izvira iz 6. stoletja, v času ko je bila na območju Slovenije še močno prisotna “stara vera” in ko so bili tukajšnji prebivalci pod udarom pokristjanjevanja. Praznik je dobil ime po papežu Gregorju Velikem, ki je veljal za imenitnega papeža. Bil je zavetnik rudnikov, zidarjev, učenjakov, študentov in drugih, predvsem pa petja in pevskih zborov – prav po slednjem tudi ime znamenitega gregorijanskega korala oziroma cerkvenega petja, ki ga je uvedel prav imenovan papež. V času papeža Gregorja Velikega smo imeli tudi gregorijanski koledar, po katerem smo praznik Gregorjevo praznovali na prvi spomladanski dan, 21. marca, ko je papež praznoval svoj rojstni dan.
Cerkev god svetega Gregorja prestavila na 3. september
Kar 1000 let pozneje, in sicer v 16. stoletju, je papež Gregor XIII uvedel nov julijanski koledar in praznik se je tako praznoval nekaj dni prej, in sicer 12. marca. Leta 1969 pa je cerkev god svetega Gregorja prestavila celo na 3. september, na dan, ko je bil škofovsko posvečen, tako da bi današnji “praznik” v bistvu terjal drugačno ime, navsezadnje bistvo starega običaja ni v škofovski posvetitvi papeža Gregorja. Vsekakor bi bilo na mestu, da se zanj najde ustrezno poimenovanje, ki so ga morda uporabljali prebivalci nekdanje Slovenije pred več kot 1000 leti.
