Pred dnevi smo obeležili svetovni dan brezdomcev. Njihove zgodbe so si v veliki večini podobne: izguba službe, stiska, razhod z družino, alkohol. Marsikdo posplošeno meni, da je kriv zgolj slednji, zato objavljamo izpoved enega izmed brezdomcev, ki so jo objavili v dobrodelnem društvu Humanitarček:
Izpoved brezdomca
“Bil sem delavec v na kmetiji, na kateri so delali že moja mati. Živel sem na tej kmetiji od rojstva pri starejšem gospodarju in mu pomagal. Nič ni bilo težko. Kosil sem travo, rezal živo mejo, grabil, pobiral jabolke, molzel živino, pomagal na kolinah, obdeloval njivo. Pozimi leta 2000 je gospodarja napadel pljučni rak in februarja je postal zelo slab. Jaz sem poklical rešilca in šel v bolnico z njim. Vsak dan sem se vozil z avtobusom 40 minut na obisk in da sem mu prinesel kak priboljšek iz kmetije. Tudi jaz sem potem poklical sina, ko ga je vzelo nebo. Še isti teden me je sin čez noč vrgel iz kmetije, ker jo je začel prodajati. Vse je šlo, živali, orodje. Odpeljal me je v mesto ‘saj se bom že znašel’ s 100 evri v žepu in mi ustavil na avtobusni postaji.
Tako sem ostal sam na ulici mesta, kamor smo hodili samo enkrat na mesec z avtobusom v trgovino. Vse moje stvari so bile v eni potovalki. In v enem tednu sem izgubil gospodarja, prijatelja, delo in dom. V mestu nas, kmetov, ne marajo. Nihče me ni rabil, dela nisem dobil, ker nisem imel uradnih izkušenj. Denar je skopnel, več pa nisem imel. Ko sem iskal prostor na klopci v parku, sem srečal fante. Ob litrci so mi pokazali, kako ne zmrzniti, kam iti jest, kje je zavetišče. Pa tudi alkohol so mi predstavili. Zdaj sem samo še klošar. Tak bom umrl. Za vse sem samo še nič.”
