V zadnjih mesecih se je življenje za mnoge popolnoma spremenilo. Odnosi so napeti, najdejo pa se tudi tisti, ki v trenutni situaciji bolje funkcionirajo, kot sicer. Maja Gselman, univ. dipl. psih., zakonska in družinska terapevtka iz Inštituta za raziskovanje in psihoterapijo Mea Vita Maribor, nam je dejala, da se je najbolj spremenila dinamika družinskega življenja.

Prav za vsakega izmed nas je ta sprememba povzročila stres, hitro prilagajanje na nove pogoje bivanja, nove dolžnosti. Nekateri so v tem bolj uspešni, drugi manj.

»Kot pravite iz prenapornega urnika družinskih članov, kjer so se ponekod družinski člani čez teden komaj kaj videli, smo naenkrat marca lansko leto prešli na »prisiljeno« bivanje skupaj 24 ur na dan. Prav za vsakega izmed nas je ta sprememba povzročila stres, hitro prilagajanje na nove pogoje bivanja, nove dolžnosti. Nekateri so v tem bolj uspešni, drugi manj,« pove in doda, da prav tisti posamezniki, pari in družine, ki so že prej imele kakšne težave na področju duševnega zdravja ali vedenja, pari in družine, kjer so odnosi že pred tem bili manj funkcionalni, so v tem času na veliki preizkušnji.

Starši žonglirajo med varstvom, vzgojo in poučevanjem otrok

Raziskave in izkušnje kažejo, da se je v največji meri spremenilo življenje tistih družin, kjer starši ali skrbniki žonglirajo med varstvom, vzgojo in poučevanjem svojih otrok, delom od doma, skrbjo za gospodinjstvom in tudi skrbjo za svoje starše, pojasni. »Še posebej bi poudarila pare in družine, kjer je prisotno nasilje. Te omenjene skupine prav gotovo doživljajo največji stres. Nekateri pari in družine pa so v tej »prisiljeni bližini« našli priložnost za rast odnosov ter za kvalitetno preživljanje skupnega časa. Ne smemo pa pozabiti na ljudi, ki so osamljeni, ki živijo sami, ter na pare, ki ne živijo skupaj in so zaradi omejitev prikrajšani fizične bližine. Tudi ti doživljajo veliko stisk«

Izgorelost se bo v pravi meri začela kazati šele čez nekaj časa

Več je nasilja, stisk, depresij, kaj pa vse to dolgoročno pomeni za nas? »Pri posameznikih, ki so že prej imeli težave na področju duševnega zdravja ali neke zametke, podlago za nastanek le-teh, so se večinoma v času epidemije razmere poslabšale. Zaznavamo porast depresivnih stanj, anksioznosti, raznih oblik odvisnosti, motenj hranjenja in drugih duševnih motenj,« pove in doda, da se nekoliko že kaže tudi izgorelost, vendar ta se bo začela v pravi meri kazati šele čez nekaj časa.

Prav tako se bodo, kot doda, z zamikom v večji meri pokazale stiske, ki so vezane na ekonomski status, brezposelnost. »Kot omenjate, se je žal povečalo tudi nasilje v družinah, fizična bližina in nezmožnost umika pred nasilnim družinskim članom predstavlja ujetost, nezmožnost umakniti se stran od nasilja in se rešiti. Naj poudarim, da ne gre le za fizično nasilje, ampak tudi psihično.«

Apeliram na vse, ki so žrtve nasilja in na tiste, ki zaznajo nasilje pri sosedih, sorodnikih, prijateljih, da se obrnejo na organizacije, ki delujejo na področju nasilja. Nasilje ima lahko zelo hude in skrajne posledice.

Posledice epidemije se torej že kažejo tako na področju duševnega zdravja kot na področju odnosov in bodo vsekakor imele dolgoročne posledice. »Upam, da jih bomo uspeli z nacionalnimi strategijami na neki točki zajeziti. Področje duševnega zdravja in strokovne pomoči na tem področju je že dolgo časa podhranjeno, za neakutna stanja so čakalne dobe predolge. Upam, da se bo v prihodnjih letih kaj spremenilo tudi na tem področju.«

Pomembno je, da znamo postaviti osebno mejo, kadar je to potrebno

Zanimalo nas je, ali meni, da se ljudje znamo kakovostno posvečati en drugemu. »Vprašanje je, kaj ljudem pomeni kakovostno posvečanje drug drugemu, kakovostno preživljanje skupnega časa. Gotovo vsakemu kaj drugega, vendar v osnovi je pomembno, da smo v odnosih z nam pomembnimi ljudmi lahko iskreni, zaupljivi, ljubeči, da skrbimo drug za drugega in tudi da znamo postaviti svojo osebno mejo, kadar je to potrebno.«

Ni potrebno veliko, lahko je pol ure na dan, toliko, da ohranimo svojo individualnost. In omogočiti tudi drugim, da si ga lahko vzamejo.

Poudari, da je pomembno, da si znamo vzet tudi nekaj časa zase: »Ni potrebno veliko, lahko je pol ure na dan, toliko, da ohranimo svojo individualnost. In omogočiti tudi drugim, da si ga lahko vzamejo. Morda je pa prav epidemija priložnost, da poglobimo medosebne odnose in se na nek način bolje spoznamo in čustveno povežemo drug z drugim. V družinah imamo tudi priložnost, da bolje spoznamo svoje otroke, kako se učijo, kaj jim predstavlja težave in v čem blestijo. Kaj so močne in šibke točke, kaj okrepiti, korigirati, vzpodbujati. Kje nas starše otroci potrebujejo in kako jim lahko pomagamo.«

»Poslušajte drug drugega, pomagajte si«

Kljub razmeram, v katerih smo se vsi znašli, je zelo pomembno, da znamo iskati dobre strani. »Da vzamemo ta čas kot izziv za osebno rast in rast medosebnih odnosov. Prisiljeni smo biti več časa ali celo ves čas skupaj, na kar lahko gledamo kot na podarjen skupen čas, v katerem lahko okrepimo svoje odnose, začnemo reševati težave, za katere morda nikoli ni bilo časa ali pa so sedaj prišle na plan.« Tistim, ki so se znašli v stiski pa svetuje, da čim prej poiščejo pomoč, saj se tako vse težave začnejo hitreje reševati. »Poslušajte drug drugega, pomagajte si.«

Iskanje ni znak šibkosti, ampak moči

Pove, da je vedno več družin in parov, ki se odločijo za terapijo. »Morda zaradi porasta stisk, morda pa tudi zaradi spoznanja, da je iskanje pomoči pri strokovnjaku koristno in daje možnost večjega uspeha razreševanja stisk. Spoznanje, da iskanje pomoči ni znak šibkosti, ampak moči, da si sposoben se soočiti s težavami in aktivno pristopiti k reševanju le-teh.«

Pri vseh obveznostih, ki so se nam v tem času naložile, ne smemo pozabiti nase. Vzeti si moramo vsaj pol ure na dan popolnoma zase, za nekaj kar nas sprošča in izpolnjuje. In to individualnost omogočiti tudi drugemu. Vsega je enkrat konec, tudi epidemije bo. Odnos do nas samih in do naših najbližjih pa bo ostal, zato je pomembnejši od vsega ostalega.