V Sloveniji imamo na eni strani državno zdravstvo, pod katerim razumemo del zdravstva, katerega ustanovitelj in lastnik je država. Na primarni ravni zdravstva so to zdravstveni domovi (katerih ustanoviteljice in lastnice so občine) na sekundarni in terciarni ravni pa so to bolnišnice in oba univerzitetna klinična centra (katerih ustanoviteljica in lastnica je država Slovenija). Oba segmenta državnega zdravstva sta za izvajanje dejavnosti financirana načeloma enako kot zdravniki in zobozdravniki koncesionarji. “Opravljeno delo nam plačajo Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in dopolnilne zdravstvene zavarovalnice. Razlika je v tem, kdo nam zagotavlja pogoje za delo (prostor, oprema, kader…) in pokriva morebitne izgube. Državnemu zdravstvu mora pogoje za delo zagotoviti občina ali država, koncesionarji to financiramo iz lastnih sredstev. Morebitne izgube državnemu zdravstvu pokrije država (lokalno ali globalno), koncesionarji tudi to uredimo sami,” je pojasnil Igor Dovnik, primarni pediater s koncesijo v Mariboru in predsednik Strokovnega Združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije.
Dovnik: “Ko je interes za cepljenje začel padati, so odločevalci ocenili, da bi bil čas, da s cepljenji začnemo tudi koncesionarji”
Dovnik nadaljuje, da praktično do konca junija (in začetka dopustov) koncesionarji niso mogli dostopati do cepiv proti covid-19. “Tako tudi cepljenj nismo mogli izvajati, četudi bi kdo to morda želel. Ministrstvo za zdravje in država sta tako do konca junija s plačili cepljenj pomagala izključno državnemu zdravstvu. Če poznate ceno opravljenega cepljenja (cepivo brezplačno dostavi NIJZ), si lahko izračunate prihodke posameznega državnega zavoda iz tega naslova. Pred dopusti je interes za cepljenje začel upadati in to je bil trenutek, ko so odločevalci ocenili, da bi bil čas, da s cepljenji začnemo tudi koncesionarji … Seveda pa večina od nas koncesionarjev skrbi za nadpovprečno število pacientov (naše »glavarine« so v povprečju višje kot tiste kolegov v državnih zavodih). V poletnih mesecih koristimo dopuste in ko delamo, pokrivamo običajno dve ordinaciji. Tako dodatno cepljenj večina preprosto ni zmožna opravljati (so se pa številni koncesionarji s svojimi timi vključevali v cepilne enote ZD-jev). To pa seveda ne pomeni, da se s pacienti dnevno ne pogovarjamo in jih prepričujemo. Za promocijo cepljenja smo v svojih ordinacijah vsaj tako zaslužni kot naši dragi kolegi v državnih zavodih. Kaj bo prinesla jesen, bomo videli. Vsekakor pa je pomembno, da se cepi večina (90%+) starejših od 50, morda tudi 40 ali še manj let starih prebivalcev naše lepe domovine (če še niste cepljeni, se nujno cepite). In to ne oktobra, novembra, ampak takoj in čim prej.”
Za promocijo cepljenja smo v svojih ordinacijah vsaj tako zaslužni kot naši dragi kolegi v državnih zavodih.
“Kako bomo uspeli in zmogli, je dobro vprašanje. Težava je, da je bilo naše zdravstvo na kolenih še preden je prišla pandemija. Sedaj stanje postaja kritično zaradi dodatnih zaostankov pri izvajanju prepotrebnih zdravstvenih storitev. Dodatna težava je beg zdravstvenega kadra iz težkih delovnih mest in pomanjkanje zanimanja mladih za delo na primarju, kar je pa že druga tema,” zaključuje naš sogovornik.
