V Sloveniji imamo bogato tradicijo gobarstva. Za mnoge je to strast, ki jo prenašajo iz generacije v generacijo. Čeprav je letošnje poletje bogato postreglo z gobami, pa je september bolj skromen. Bojan Arzenšek iz Gobarskega društva Kranj ob tem poudarja, da je gobarska sezona v polnem teku in še ni rekla zadnje besede. “Toliko gob, kot jih je bilo v mesecu juliju, že dolgo nismo beležili. V septembru pa smo imeli tudi že sušno obdobje. V tem mesecu, ko bi gob moralo biti praktično največ, jih je zato trenutno zgolj en odstotek količine, ki je bila v juliju,” je pojasnil. V društvu sicer upajo, da bo konec septembra in sredi oktobra rast ponovno večja. “Nismo vedeževalci, vsaj približno pa lahko zagotovimo, da gobe bodo,” so njegove spodbudne besede.

Na njihovo rast sicer vplivajo različni dejavniki. V prvi vrsti je potrebna zadostna vlažnost in toplota. Zapostaviti pa ne smemo niti globalnega segrevanja. Zaradi slednjega se lahko na določenih predelih pojavljajo vrste, ki zanje niso značilne. “Tudi sam sem lani na Gorenjskem našel oljkovega livkarja, ki je sicer tipična primorska vrsta oz. panonska vrsta,” je povedal.

Ne obstaja točnega pravila za ločevanje med užitnimi in strupenimi vrstami

Z gobami je povezanih tudi veliko mitov. Najbolj pogost je, da je goba, s katero se prehranjuje polž, užitna tudi za ljudi. “Na razstavah gob v gobarskih društvih se zato trudimo vedno pokazati zeleno mušnico, eno najbolj strupenih vrst, ki so jo objedli polži,” je izpostavil. Trditvi se pridružuje tudi determinatorka gliv in amaterska mikologinja Katarina Grabnar Apostolides. “Če je goba namreč dobrega okusa, še ne pomeni, da ni strupena. Nekateri, ki so preživeli zastrupitev z zeleno mušnico, so dejali, da je bila celo zelo dobra,” je dejala.

Kot dodaja Arzenšek, torej ne obstaja nobeno pravilo, da bi na podlagi videza lahko ločil med užitnimi in strupenimi vrstami. Njegov nasvet je zato: “Gobe se je preprosto treba naučiti.”

Pri nabiranju gob pomemben gozdni bonton

Gobe so po mnenju Grabnar Apostolides pravo bogastvo narave, ki ga je potrebno spoštovati. So pomembni razkrojevalci, ki v naravi omogočajo nemoteno kroženje snovi in s tem življenja. Ko govorimo o varnem nabiranju gob, se zato ne smemo ozirati zgolj na naše koristi, ampak tudi gobe.

Zato svetuje, da gobe posameznik nosi v košari in ne v vrečki. Tako omogočimo, da skozi špranjice padajo trosi, s tem gobi pomagamo, da se razmnožuje naprej. Na ta način preprečimo tudi možnost zastrupitve, saj se v vrečki z gobami zlasti ob vročini pogosto pojavijo tudi različne plesni in bakterije, opozarja.

Gobe iz tal odtrgamo v celoti. “S tem jih lahko namreč lažje določimo, saj je včasih ravno dno beta pomembna točka, po kateri gobo prepoznamo,” je dejala. Pomembno je tudi, da gobe zaznavamo z vsemi čuti. Treba jih je videti, povohati, kakšne tudi poskusiti. Ob tem svetuje, da si po dotikanju gob, zlasti strupenih, gobar roke obriše z mahom, ki je antiseptičen. Previdno pa je potrebno rokovati tudi s priročniki za prepoznavanje gob. “Zavedati se namreč moramo, da so fotografije v knjigah posnete v različnih vremenskih pogojih, zato iz njih vedno ni razvidno, za katero vrsto gre,” je izpostavila.

Ljubiteljem nabiranja gob zato priporoča, da se vključijo v katero od gobarskih društev, kjer lahko pridobijo veliko znanja, obenem pa jim bodo na voljo tudi dobri poznavalci gob. Gob po njenih besedah tudi ne nabiramo v onesnaženem okolju, ko se posameznik odpravi gobarit, pa naj za seboj ne pušča smeti.

STA