Po hudem potresu, ki je prizadel Turčijo, je na pomoč priskočila tudi slovenska ekipa reševalnih psov z vodniki, ki so v regiji Hatay pomagali pri iskanju morebitnih preživelih. Kmalu po tragediji je Turčijo ponovno pretresel nov potres, ki je prav tako terjal smrtne žrtve.

“V Turčiji smo bili izkušeni vodniki reševalnih psov, ki se s to panogo ukvarjamo že vsaj 10, večina pa več kot 20 let,” je za nas pojasnil vodnik Andrej Žunič.

Trening traja celo operativno dobo psa

Kot je v nadaljevanju za nas pojasnil, s svojimi psi redno trenirajo najmanj dvakrat tedensko v domačem okolju in bližnjih umetnih ruševinah. “Nekajkrat letno se odpravimo na večje trening centre v tujino in tam opravimo zahtevnejše večdnevne treninge. Vsi se redno udeležujemo iskalnih akcij v Sloveniji, kjer pomagamo pri iskanju pogrešanih oseb v naravnem okolju (gozdovi). Vodniki, poleg treninga s svojimi psi, stalno nadgrajujemo znanje iz orientacije, nevarnosti v ruševinah, taktiki iskanja, vrvne tehnike, prvi pomoči ljudem in veterinarski prvi pomoči psu.”

Trening reševalnega psa traja celo njegovo operativno dobo. Da doseže operativno sposobnost, pa vsaj tri leta: “Za opravljanje takih nalog iskanja je poleg vrhunsko usposobljenega psa ključen izkušen vodnik. Pes mora biti visoko motiviran, samostojen, spreten v gibanju, vztrajen pri uporabi nosu in popolnoma zaupati svojemu vodniku.”

“Prvi dan smo delali kar pozno v noč”

Izzivov pri tokratnem potresu je bilo zelo veliko. Bil je potres ogromne razsežnosti in intenzitete. “Veliko dela smo imeli z logistiko, skrbi za svojo varnost, postavitvijo varnega mesta – šotora, sporazumevanjem… Pri tem so nam pomagali turški jamarski reševalci. Bili smo samo skupina za iskanje oseb in logistična podpora, tako da smo se srečevali predvsem s problemi triažiranja – postavljanja prioritet – preiskovanih zgradb in podajanjem informacij lokalnim reševalcem.”

Delo slovenske ekipe je zajemalo pomoč reševalcem, ali bolje rečeno lokalnemu prebivalstvu, pri določanju prioritetnih delov ruševine, kamor naj usmerijo vse svoje napore v odstranjevanje materiala. Niso imeli ekipe za tehnično reševanje, tako da se je s tem njihovo delo na ruševini zaključilo.

“Čim hitreje smo se odpravili na novo ruševino in nadaljevali z iskanjem. Tako smo delali tri dni od jutra do mraka. Prvi dan smo delali kar pozno v noč, a takoj spoznali, da se ob mraku razmere zelo zaostrijo, psi so utrujeni in zaradi odsotnosti razsvetljave zelo omejeni z možnostjo dela. Delo v temi je bilo prenevarno tako za nas kot za naše pse.”

Za pse so vodniki stalno skrbeli po najboljših močeh

Delo je tako za vodnika kot za psa stresno: “Potrebno je poudariti, da smo v ekipi slovenskih reševalcev, bili vsi izkušeni vodniki, večinoma tudi inštruktorji reševalnih psov. Za vse sodelujoče vodnike je bil to že njihov vsaj tretji pes v reševalskih vodah. Zato vsi dobro poznamo svoje pse in smo jih lahko vse tri dni držali v visoki motiviranosti za delo. Problem je bil le z izredno nevarnim materialom – predvsem steklo in ostre armaturne palice – kjer je kar nekaj psov utrpelo lažje poškodbe.” Po oskrbi ran je velika večina psov lahko nadaljevala z delom.

Za pse so vodniki stalno skrbeli po najboljših močeh, saj so njihovi glavni partnerji pri delu. Ob najdbah so jih nagrajevali, ob počitku poskrbeli za rehidracijo, oskrbo manjših ran, jim po potrebi nadeli copatke, poiskali varna in udobna mesta za odmor – ležali so na jaknah vodnikov, če je bil okrog delovišča samo mrzel beton.

Psi so v Turčiji utrpeli nekaj prask

Ob vrnitvi domov psi niso imeli posebne oskrbe. “Kot izkušeni vodniki psov smo vsi svoje pse že od mladička pripravljali na zahtevne razmere. Prepričan sem, da so se vsi psi vrnili v dobrem psihičnem in mentalnem stanju, tistih nekaj prask in ureznin pa bo tudi hitro zaceljenih.”

 

O posledicah tik po vrnitvi je na Twitterju spregovoril tudi Borut Modic, vodnik reševalnega psa z imenom Jet. Kot je pojasnil, po vsakem terenu naredijo psihično in fizično oceno psov. “Na potresnem območju smo ugotovili, da imamo zelo stabilne pse. Niti eden ni pokazal niti najmanjšega stresa, ki bi oteževal njegovo delo,” je dejal. Iskalna akcije je s sabo prinesla nekaj fizičnih posledic. Od sedmih psov, s katerimi je reševalna ekipa delala, sta imela le dva lažje poškodbe, ostalih pet je odneslo slabše. Imeli so nekaj grših ran, ki so jih morali šivati. Kljub poškodbam pa so psi še vedno aktivni in pripravljeni iskati pogrešane.

Žunič je posebej poudaril izredno sočutje od tamkajšnjih prebivalcev: “To sočutje se je pojavilo pri vseh reševalcih od odhodu domov. Tam smo jih poskušali le razumeti in jim po najboljših močeh pomagati. To so katastrofe, na katere nihče ne more biti pripravljen in na žalost jih nihče ne more preprečiti.”