Količina informacij o epidemiji, zlasti pa njihova vsebina, ki je bila v precejšnji meri zastrašujoča in konstantno spreminjajoča, nas je zagotovo vse obremenila. Nenazadnje smo za potrebe vsakdanjega življenja zaradi zelo pogostega spreminjanja ukrepov bili prisiljeni redno spremljati medije, pa tudi sicer se je bilo praktično nemogoče izolirati od informacij glede epidemije, saj je medijski prostor bil preplavljen z njimi.

“Epidemija z vsemi svojimi posledicami za večino ljudi zagotovo spada med pomembnejše stresne dogodke v preteklih dveh letih,” je za nas pojasnila Mojca Slana, specializantka klinične psihologije z Oddelek za psihiatrijo v Univerzitetnega kliničnega centra Maribor.

Večje težave so imeli in imajo ranljive skupine in posamezniki, ki so občutljivi na stres

Kot je v nadaljevanju pojasnila specializantka klinične psihologije, je bil naš odziv na epidemijo različen, kakor so različne naše osebne izkušnje s koronavirusom pa tudi naše prilagoditvene zmogljivosti. “Za tiste, ki za dobro funkcioniranje potrebujejo stabilnejše in bolj predvidljivo okolje, je, če odmislimo dodatne obveznosti, kakor so na primer bili opravljanje dela in šolanja otrok od doma, situacija bila bolj utrujajoča, saj so se informacije konstantno spreminjale,” je pojasnila.

Marsikdo je to breme pri sebi pravočasno zaznal in se zmogel zavarovati, npr. zmanjšati spremljanje informacij in jih tudi ustrezno selekcionirati.

Večje težave so se pojavljale in so še prisotne zlasti pri ranljivih skupinah in posameznikih, ki so že sicer bolj občutljivi na stresne dogodke. Težave, o katerih so poročali, se povezujejo zlasti z občutkom izgube kontrole in negotovostjo glede prihodnosti, ker lahko vodi v raznovrstne simptome depresivnih in anksioznih motenj. Med simptome sodijo nespečnost, zmanjšan ali povečan apetit, tiščanje v prsih, utrujenost, težave s koncentracijo, pasivnost, pesimizem, razdražljivost, razočaranje nad seboj, občutki krivde, manjvrednosti, jokavost, izguba interesov, misli o samomoru itd.

Med ranljive skupine sodijo otroci in mladostniki

“Ena izmed ranljivih skupin so vsekakor otroci in mladostniki, ki se šele učijo spoprijemati z raznovrstnimi življenjskimi izzivi ter za zdrav razvoj potrebujejo stabilno okolje,” je poudarila strokovnjakinja. Za slednje so tekom epidemije zagotovo bili precej prikrajšani, kakor so bili prikrajšani tudi za stike z vrstniki, ki so nujni za kakovosten socialni in čustveni razvoj: “Žal so posledice vidne že nekaj časa, število otrok in mladostnikov s težavami v duševnem zdravju se je namreč pomembno povečalo.”

Če pri sebi opazimo, da smo prišli do točke, ko smo preobremenjeni (s čimerkoli ter na kakršenkoli način), ko ne zmoremo več in si sami ne znamo pomagati, je to vsekakor trenutek, ko je treba poiskati strokovno pomoč.

Za ohranjanje duševnega in nenazadnje tudi telesnega zdravja je zelo pomembno, da se znamo sprostiti in “odklopiti”. Kot je dodala Slana, za nekatere to pomeni sprehod v naravi ali kolesarjenje po Pohorju, drugim je ljubše branje knjig, meditacija, kava s prijatelji, slikanje, igra z vnuki, vrtnarjenje … “Izbira je pravzaprav neskončna, pomembno je le to, da izbiramo take dejavnosti, ki so nam všeč, nas zares sprostijo in nam ne nalagajo dodatnega bremena, ter da to delamo redno,” je dodala.

Vračanje v “normalno” življenje ne bi smelo biti problematično

Številni ukrepi so bili ukinjeni in življenje se počasi vrača v vsakdanje tirnice. Kot je v pogovoru za nas pojasnila Slana, večini ljudi vračanje v tako imenovano normalno življenje ne bi smela predstavljati večjih težav, saj je “stari” način življenja vendarle bil preprostejši od tega v času epidemije in si ga bolj ali manj vsi želimo.

Seveda pa tudi vračanje v “normalo” pomeni spremembo, ki se ji bo treba prilagoditi. “Morda bo še največja sprememba pri tistih, ki so vpeti v izobraževalni sistem, saj se nekateri še sploh niso imeli možnosti dodobra v živo spoznati, pa tudi zahteve bi lahko preveč poskočile, ker bo nekatere stvari treba nadoknaditi,” je dodala. Je pa po njenih besedah sicer za vsakdanje življenje pri sproščanju ukrepov na srečo tako, da imamo v precejšnji meri sami možnost, da se odločimo, kako hitro jih bomo sprostili zase.

“Če se npr. počutimo varneje, da se družimo zunaj, na prostem, nam tega ni treba spreminjati – se pač družimo zunaj. Vsak naj upošteva sebe in svoje občutke.”