Suša je vse večji izziv tudi za vrtičkarje in kmete, zato postaja vprašanje, kako čim bolje zadržati vodo v tleh, pomembnejše kot kadar koli prej. Je namakanje res najboljša rešitev ali lahko za blaženje posledic suše veliko naredimo že z ustreznimi ukrepi jeseni? Kako na vrtu, njivi ali kmetiji učinkovito gospodariti z vodo, kaj so mokri zadrževalniki vode in kako lahko pomagata modrozelena infrastruktura ter dovolj debela zastirka?

O tem je za naš medij spregovorila dr. Ana Vovk, univerzitetna predavateljica fizične in regionalne geografije na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru.

Je namakanje v času vse pogostejših in daljših suš res najboljša rešitev ali lahko z ustreznim načrtovanjem tal in zasaditev potrebo po namakanju precej zmanjšamo?

Namakanje je pogosto prepozen in predvsem odzivni ukrep, saj se potreba po njem največkrat pojavi prav takrat, ko zaradi dolgotrajne suše primanjkuje tudi razpoložljivih vodnih virov. To se je jasno pokazalo letos, ko so bile ponekod omejitve oziroma prepovedi zalivanja in namakanja uvedene že julija, nato pa je sledilo še dolgo sušno obdobje. Če vode v vodotokih, vodnjakih, zbiralnikih ali namakalnih sistemih ni dovolj, tudi najsodobnejša namakalna oprema ne more zagotoviti pridelka.

V Sloveniji še vedno pogosto prevladuje ukrepanje po nastanku škode: po suši se ocenjuje izguba pridelka, iščejo se interventna sredstva in načrtujejo novi namakalni sistemi. Premalo pozornosti pa namenjamo preventivi, ki bi morala temeljiti na prilagoditvi kmetijskih zemljišč tako, da bi tla čim več padavinske vode sprejela, jo zadržala in postopoma oddajala rastlinam. Ključno vprašanje zato ni samo, od kod bomo vodo pripeljali, temveč predvsem, koliko vode lahko zadržimo tam, kjer pade.

Osnova preventivnega pristopa so zdrava, strukturna in biološko aktivna tla. Tla z večjo vsebnostjo organske snovi imajo boljšo grudičasto strukturo, več por in večjo sposobnost zadrževanja vode.

Organsko snov povečujemo z dodajanjem komposta, dobro uležanega hlevskega gnoja, rastlinskih ostankov, zelenim gnojenjem, uporabo pokrovnih posevkov in vračanjem biomase na njivo. Tako ne povečujemo le vodne zadrževalne sposobnosti, temveč spodbujamo tudi talne organizme, nastajanje humusa in dolgoročno rodovitnost tal.

Pomemben ukrep je zastiranje tal s slamo, senom, rastlinskimi ostanki, listjem ali drugo primerno organsko biomaso. Zastirka zmanjšuje neposredno izhlapevanje vode, preprečuje pregrevanje tal, blaži temperaturna nihanja, omejuje rast plevelov in varuje površino pred zaskorjenjem ter erozijo. Padavinske kaplje ne udarjajo neposredno ob gola tla, zato se struktura tal ohranja, voda pa lažje pronica v globlje plasti.

Prav tako je treba omejiti pogosto in globoko oranje, zlasti v neustreznih razmerah. Intenzivna obdelava razkraja talno strukturo, pospešuje mineralizacijo organske snovi, prekinja mreže gliv in talnih organizmov ter pušča zemljo nezaščiteno pred soncem, vetrom in močnimi padavinami. Posledica je lahko navidezno rahla površina, pod njo pa zbita plast, ki preprečuje pronicanje vode in razvoj korenin.

Primernejši so plitva obdelava, ohranitveno kmetijstvo, neposredna setev, stalna pokritost tal in rahljanje samo tam, kjer je zbitost dejansko ugotovljena.

Na nagnjenih zemljiščih lahko odtok vode dodatno upočasnimo s travnimi muldami, zatravljenimi pasovi, mejicami, vegetacijskimi pregradami, obdelavo po plastnicah in manjšimi zadrževalnimi kotanjami. Ti ukrepi zmanjšujejo površinski odtok in erozijo, zadržujejo rodovitne talne delce ter omogočajo, da se voda razporedi po zemljišču in postopoma ponikne. Travni in grmovni pasovi imajo poleg vodne funkcije tudi pomembno vlogo pri ohranjanju biodiverzitete ter zagotavljanju življenjskega prostora opraševalcem in drugim koristnim organizmom.

Previdnost je potrebna tudi pri uporabi mineralnih gnojil. Ta rastlinam sicer hitro zagotovijo hranila, vendar sama po sebi ne povečujejo vsebnosti humusa in vodne zadrževalne sposobnosti tal. Pretirana ali enostranska uporaba lahko povzroči zaslanjevanje območja korenin, neravnovesje hranil, slabšo biološko aktivnost tal in večjo občutljivost rastlin na sušni stres. Prednost naj imajo organska gnojila, kompost, zelena biomasa in biostimulanti, mineralna gnojila pa naj se uporabljajo ciljno, na podlagi analize tal in dejanskih potreb rastlin.

Pomemben del prilagajanja je tudi raznolika zasaditev. Rastline različnih višin ustvarjajo večplastno vegetacijo, v kateri višje rastline delno senčijo nižje, zmanjšujejo hitrost vetra in ohranjajo ugodnejšo mikroklimo. Različne vrste imajo korenine na različnih globinah, zato bolje izkoriščajo vodo in hranila iz celotnega talnega profila. Mešani posevki, podsevki, pokrovne rastline, pasovi dreves in grmovnic ter kmetijsko-gozdarski sistemi zato praviloma bolje prenašajo vremenske ekstreme kot poenostavljeni pridelovalni sistemi.

Nasprotje takšnemu pristopu so velike površine ene same poljščine, zlasti koruze, kjer so tla del leta gola, izpostavljena soncu in eroziji, koreninski sistem pa je časovno in prostorsko enoten. Monokulturna pridelava zmanjšuje ekološko raznolikost, povečuje tveganje za bolezni in škodljivce ter je močno odvisna od zunanjih vnosov. Sama koruza ni problematična rastlina, problem je način njene pridelave v monokulturi, brez kolobarjenja, podsevkov, zastiranja in drugih ukrepov za varovanje tal.

Najboljši rezultati se kažejo pri kombiniranju več ukrepov: povečanju organske snovi in humusa; stalni pokritosti tal z rastlinami ali zastirko; zmanjšanju globoke in intenzivne obdelave; raznovrstnem kolobarju in mešanih posevkih; uporabi pokrovnih rastlin in živih korenin; zasaditvi vegetacijskih pasov, mejic in dreves; ureditvi travnih muld in zadrževalnih površin; prilagajanju izbora rastlin vrsti tal in lokalni mikroklimi; zbiranju padavinske vode v obdobjih, ko je je dovolj; učinkovitem namakanju, kadar je voda dejansko na voljo.

Namakanja torej ne smemo popolnoma zavrniti, vendar ga moramo razumeti kot dopolnilni ukrep, ne kot temeljno rešitev. Najprej je treba povečati sposobnost krajine in tal, da padavinsko vodo sprejmejo, zadržijo in shranijo. Šele nato je smiselno načrtovati kapljično namakanje, zalivanje neposredno ob koreninah in uporabo vnaprej zbrane deževnice. Prava prilagoditev na sušo se zato ne začne pri cevi za namakanje, temveč pri tleh. Kmetijska površina mora postati čim bolj vpojna, pokrita, živa in sposobna zadrževati vodo. Le kombinacija zdravih tal, raznolike vegetacije, zadrževanja padavin in premišljene rabe vode lahko zagotovi dolgoročno odpornost slovenskega kmetijstva na vse pogostejša sušna obdobja. 

Kaj lahko naredimo na domačem vrtu, njivi ali kmetiji, da rastline lažje prenesejo sušna obdobja in da voda, ki jo imamo na voljo, ne odteče ali izhlapi po nepotrebnem? 

Na vrtovih in manjših njivah lahko številne ukrepe izvedemo hitro in z materiali, ki so že na voljo na posestvu. Pomembno je predvsem, da površine uredimo pred nastopom suše, saj ukrepanje šele takrat, ko rastline že kažejo znamenja pomanjkanja vode, ne more več preprečiti izgube pridelka. Gredice lahko prekrijemo s 5 do 8 centimetri zrelega komposta, čez katerega po potrebi dodamo še približno 8 do 12 centimetrov slame, sena, miskantusa ali druge suhe rastlinske biomase. Debelino prilagodimo materialu: bolj zračni materiali so lahko naloženi debeleje, drobna in sveža trava pa le v tankih plasteh, da ne začne gniti. Zastirke ne položimo neposredno ob stebla rastlin, saj lahko stalna vlaga na tem mestu povzroča bolezni.

Zelo uporaben je sistem površinskega kompostiranja. Rastlinskih ostankov ni treba vedno odvažati na kompostni kup, temveč jih lahko zdrobimo in pustimo na mestu kot zaščitno ter hranilno plast. Uporabimo pokošeno travo, odpadlo listje z lastnega zemljišča, zdrave ostanke vrtnin, slamo, drobne vejice in delno preperele sekance. Materiali se na površini postopoma razgrajujejo, hranila pa se vračajo neposredno v prst. Pri regenerativnem načinu pridelave rastlin po spravilu ne izpulimo, ampak jih odrežemo tik nad tlemi. Korenine ostanejo v zemlji, kjer počasi odmrejo in ustvarjajo drobne kanale za zrak, vodo ter rast novih korenin. Hkrati predstavljajo hrano talnim mikroorganizmom. Izjema so obolele rastline in trdovratni koreninski pleveli, ki jih je treba odstraniti.

Na težkih, glinastih tleh so posebej primerne stalne grede, po katerih ne hodimo. Med njimi uredimo trajne poti, prekrite s sekanci ali drugo prepustno biomaso. Tako omejimo zbijanje zemlje. Če je zemlja že močno zbita, jo lahko ob primerni vlažnosti previdno prerahljamo z vilami ali širokimi rahljalnimi vilami, ne da bi obrnili talne plasti. Visoke grede niso vedno najboljša izbira, ker se lahko poleti hitreje izsušujejo; primernejše so rahlo poglobljene ali ravne grede z dvignjenimi robovi, ki zadržijo padavine.

Vodo lahko usmerjamo v plitve kotanje okoli sadnih dreves, namakalne brazde med vrstami ali manjše ponikovalne jarke, urejene prečno na smer pobočja. Robovi gred naj ne bodo oblikovani tako, da voda takoj odteče na poti ali v kanalizacijo. Na nagnjenem terenu lahko že nizki prečni pragovi iz zemlje, vej ali kamenja občutno upočasnijo odtok.

Deževnico zbiramo takrat, ko je na voljo. Poleg sodov in cistern lahko uporabimo povezane zbiralnike, manjše zadrževalne bazene ali mlake. Zbiralniki naj bodo pokriti, opremljeni z lovilcem listja in varnim prelivom, ki presežek vode usmeri na vrt, travnato površino ali v ponikovalno območje.

Kadar je zalivanje potrebno, je učinkovitejše redkejše in temeljito zalivanje kot vsakodnevno površinsko škropljenje. Vodo dovajamo neposredno h koreninam, najbolje zgodaj zjutraj. Kapljične cevi položimo pod zastirko, da se čim manj vode izgubi. Pogostost prilagodimo prsti: peščena tla potrebujejo manjše in pogostejše odmerke, glinasta pa počasnejše zalivanje z daljšimi presledki.

Na manjših površinah lahko ustvarimo tudi začasno senčenje. Mlade sadike in občutljive vrtnine zaščitimo s senčilnimi mrežami, trstičnimi zastori ali premično oporo, zlasti med vročinskimi valovi. Smiselna je tudi premišljena razporeditev posevkov: višji fižol, sončnice ali koruza lahko v najbolj vročem delu dneva delno ščitijo nižje rastline, vendar jih ne smejo popolnoma prikrajšati za svetlobo.

Pomembna je izbira časa setve. Zgodnejša setev omogoči, da rastline izkoristijo spomladansko vlago in razvijejo močnejši koreninski sistem pred poletno vročino. Posevke lahko sejemo v več terminih, s čimer zmanjšamo možnost, da bi celoten pridelek prizadelo isto sušno obdobje. Prednost imajo lokalno prilagojene sorte, rastline z globljimi koreninami in vrste z manjšo potrebo po vodi.

Na večjih njivah je treba ukrepe prostorsko povezati. Žetvene ostanke pustimo na površini, po spravilu glavnega posevka čim prej posejemo podsevek ali dosevek, na pobočjih pa uredimo prečne pasove in razdelimo dolge obdelovalne površine. Posebej dragocena so mesta, kjer se voda naravno zbira – teh ne odvodnjavamo samodejno, ampak presodimo, ali jih lahko uporabimo kot občasne zadrževalne površine.

Največji učinek dosežemo, ko ukrepe povežemo v sklenjen sistem: vodo prestrežemo, usmerimo na pridelovalno površino, omogočimo njeno počasno pronicanje ter rastlinam zagotovimo pogoje, da razvijejo globok in odporen koreninski sistem. Tako domači vrt ali kmetija ne postane le manj odvisna od zalivanja, ampak se iz leta v leto povečuje tudi njena odpornost proti vročini in neenakomerni razporeditvi padavin.

Veliko govorimo o tem, da je treba ukrepati že pred sušo. Kaj lahko za zadrževanje vode v tleh naredimo že jeseni?

[[image_1_article_93144]]

Kaj so mokri zadrževalniki vode in kako lahko pomagajo pri spopadanju tako s sušo kot tudi z obilnimi padavinami?

Mokri zadrževalniki vode so mlake, ribniki, bajerji in druge stalno ali večino leta napolnjene vodne površine. Ob obilnih padavinah prestrežejo in začasno zadržijo presežek vode, s čimer zmanjšujejo hiter površinski odtok in nevarnost poplav. Hkrati delujejo kot shranjevalniki vode, ki jo lahko v sušnem obdobju uporabimo za zalivanje, napajanje živali ali ohranjanje vlažnosti okolice. Poleg tega izboljšujejo mikroklimo in zagotavljajo življenjski prostor številnim rastlinskim in živalskim vrstam.

[[image_2_article_93144]]

V zadnjem času se vse pogosteje omenja modrozelena infrastruktura. Kaj ta izraz pomeni v praksi in kako jo lahko vključimo v vrtove, kmetijske površine ali naselja?

Modro-zelena infrastruktura pomeni povezovanje vode, rastlin, tal in naravnih procesov v sistem, ki vodo zadrži tam, kjer pade. »Modri« del predstavljajo mlake, bajerji, deževni vrtovi, zadrževalniki, vodni jarki in zbiralniki deževnice, »zeleni« del pa drevesa, žive meje, travniki, zelene strehe, parki, vrtovi in prepustna, z rastlinami prekrita tla. Na domačem vrtu jo lahko vključimo z zbiranjem deževnice, zasaditvijo dreves, ureditvijo mlake ali deževnega vrta, uporabo prepustnih poti ter usmerjanjem vode s strehe na zelene površine. Na kmetijskih zemljiščih jo sestavljajo travne mulde, mejice, vegetacijski pasovi, mokrišča, manjši zadrževalniki in zatravljeni robovi njiv. V naseljih pa vključuje drevorede, parke, zelene strehe in fasade, prepustna parkirišča, obnovljene vodotoke ter večnamenske površine, ki lahko ob močnem deževju začasno zadržijo vodo.

Pomembno je, da ti elementi niso urejeni ločeno, ampak so med seboj povezani. Tako nastane mreža, ki ob obilnih padavinah prestreza in upočasnjuje odtok, v sušnem obdobju pa ohranja več vode v prostoru. Hkrati hladi okolico, zmanjšuje učinek mestnega toplotnega otoka, preprečuje erozijo, izboljšuje kakovost vode in zagotavlja življenjski prostor rastlinam, opraševalcem ter drugim živalim. Modro-zelena infrastruktura je zato praktičen način hkratnega prilagajanja na suše, vročinske valove, poplave in izgubljanje biodiverzitete.

Kako pomembna je pri varčevanju z vodo zastirka? Kakšna mora biti dovolj debela oziroma pravilno pripravljena zastirka, da res učinkovito zadržuje vlago v tleh?

Zastirka je eden najpomembnejših ukrepov za varčevanje z vodo, vendar je njena učinkovitost odvisna od vrste materiala, njegove razpadlosti, debeline plasti ter razmerja med ogljikom in dušikom.

Ogljikovi materiali, kot so slama, miskantus, suho listje in sekanci, razpadajo počasneje, zato dlje časa varujejo površino tal. Položimo jih v debelejši plasti: slama in miskantus: približno 8 -12 cm; suho, zdrobljeno listje: 5 -10 cm; delno prepereli sekanci: 5 - 8 cm.

Dušikovi materiali, kot so sveža trava in mladi rastlinski ostanki, se razgradijo hitreje. Svežo travo nanašamo postopoma, v plasteh po 2 - 4 cm, saj se lahko predebela plast zbije, začne gniti, se segreva in onemogoča dostop zraka do tal. Ko se posuši in sesede, dodamo novo plast.

Zrel kompost lahko uporabimo kot 5 - 8 cm debelo osnovno plast, ki jo po potrebi prekrijemo s počasneje razgradljivo zastirko. Tako kompost izboljšuje rodovitnost, zgornja plast pa zmanjšuje izhlapevanje.

Zastirko je najbolje položiti na vlažna in rahlo zrahljana tla, ne na popolnoma izsušeno zemljo. Okoli stebel rastlin in debel dreves pustimo nekaj centimetrov prostega prostora, da preprečimo zastajanje vlage in razvoj bolezni.

Sekancev, slame in drugih ogljikovih materialov ne vkopavamo v tla, saj bi mikroorganizmi pri njihovi razgradnji začasno porabljali dušik. Če ostanejo na površini, tega problema praviloma ni. Dobra zastirka mora prekrivati celotno površino, vendar mora ostati dovolj zračna in prepustna za padavine. Njena učinkovitost se zmanjšuje, ko se razgradi ali stanjša, zato jo je treba med rastno sezono sproti dopolnjevati.

Če bi morali našim bralcem dati nekaj najbolj preprostih in izvedljivih ukrepov za prihodnjo sušo: katere stvari lahko naredimo sami, brez velikih vlaganj, in s katerimi lahko začnemo že danes?

Najpreprostejši ukrepi se začnejo pri tleh, saj je živa prst naš najcenejši zadrževalnik vode. Že danes lahko naredimo naslednje: tla prekrijemo z zastirko iz slame, sena, listja, trave ali sekancev. Zastirka zmanjšuje izhlapevanje, pregrevanje in odtekanje vode. Na površino dodajamo zrel kompost, listovko in druge organske ostanke, saj organska snov deluje kot goba in zadržuje vlago.

[[image_3_article_93144]]

Tla čim manj prekopavamo. Po potrebi jih le zrahljamo z vilami, da ohranimo pore, deževnike, glive in naravne poti za pronicanje vode. Po spravilu pridelka tal ne pustimo golih, ampak posejemo pokrovne rastline oziroma zeleno gnojenje, na primer facelijo, deteljo, grašico ali rž. Uvajamo mešane in gostejše zasaditve. Višje rastline naj senčijo nižje, različne globine korenin pa omogočajo boljšo izrabo vode. Deževnico s streh zbiramo v sode ali druge posode. Zalivamo redkeje, vendar temeljito in neposredno h koreninam, najbolje zgodaj zjutraj. Rastlinskih ostankov ne odvažamo, temveč jih kompostiramo ali uporabimo kot zastirko. Izbiramo rastline, prilagojene lokalnim tlom, soncu in količini padavin.

[[image_4_article_93144]]

Pomembno je, da ne čakamo na sušo. Tla moramo pripravljati takrat, ko je vode še dovolj. Že prekritje golih tal, dodajanje komposta in zbiranje deževnice so poceni ukrepi, ki lahko pomembno zmanjšajo posledice prihodnje suše. "Naše meritve so pokazale, da so imela tla pod seneno zastirko približno 74 odstotkov več vlage kakor nezavarovana tla," zaključi dr. Ana Vovk. 

[[image_5_article_93144]]