Danes mineva natanko 32 let, odkar je naša država sprejela ključne osamosvojitvene dokumente. Dan državnosti je v Sloveniji dela prost dan, zaznamuje pa spomin na 25. junij 1991, ko je Slovenija formalno postala neodvisna. Na ta dan sta bili sprejeti Deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, sicer slavnostno razglašeni naslednji dan, 26. junija, na Trgu republike v Ljubljani. Dva dni kasneje, 27. junija, se je z napadom Jugoslovanske ljudske armade začela slovenska osamosvojitvena vojna, v kateri je Slovenija obranila neodvisnost. Dneva državnosti ne smemo zamenjati z dnevom samostojnosti in enotnosti, ki ga praznujemo 26. decembra v spomin na 26. december 1990, ko so bili razglašeni rezultati plebiscita, na katerem je 88,5 odstotkov Slovencev glasovalo, da Slovenija postane suverena in neodvisna država.

Osrednja proslava ob rojstnem dnevu države je bila včeraj na Trgu Republike, slavnostna govornica je bila predsednica republike Nataša Pirc Musar. Že v sredo popoldne je v stolni cerkvi v Ljubljani potekala tradicionalna maša za domovino. Danes na državni praznik bodo obiskovalcem omogočili ogled delovnih in protokolarnih prostorov urada predsednice republike, obiskovalci se bodo tudi srečali z njo.

Ob dnevu državnosti smo se pogovarjali z Lojzetom Peterletom, prvim predsednikom slovenske vlade, ki je izpeljala osamosvojitev v letih 1990 in 1991. Med drugim je bil dvakrat zunanji minister Republike Slovenije, podpredsednik Evropske zveze krščanskih demokratov, predsednik Slovenskih krščanskih demokratov, poslanec v Državnem zboru Republike Slovenije, predsednik Komisije DZ za evropske zadeve, član predsedstva Komisije za prihodnost Evropske unije ter predsednik Čebelarske zveze Slovenije. Do leta 2019 je bil poslanec v Evropskem parlamentu v poslanski skupini Evropske ljudske stranke podpredsednik Evropske ljudske stranke, podpredsednik Evropskega združenja federalistov (UEF). Predseduje Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve.

Smo Slovenci po 32 letih, odkar smo sprejeli osamosvojitvene dokumente, upravičili obstoj svoje države?

Obstoj države smo nedvomno upravičili. Slovenska država se je prijela, je pa ostala napetost med osamosvojitvijo in osvoboditvijo. Ni šlo le za odklop od Jugoslavije, temveč tudi za spremembo političnega sistema. Na tem področju smo zastali, celo nazaj in navzdol nas potiskajo v zadnjem času. Nismo še pokopali žrtev revolucije, prepiramo se, kje bi jih sploh pokopali, ukinjen je bil dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, imamo oblast, ki ne loči med Socialistično Republiko Slovenijo in med Republiko Slovenijo. To je tudi razlog, da se letos po dolgem času nisem udeležil proslave ob dnevu državnosti.

V letih po osamosvojitvi smo govorili, da je Slovenija najbolje izvedla prehod iz socialističnega v tržno gospodarstvo. Pa smo ga res?

Deloma. Imamo mešanico socialnotržnega gospodarstva in dogovorne ekonomije. Na več področjih imamo še vedno stare sisteme in strukture, ki delujejo po pravilih dogovorne ekonomije. Demosova vlada je trajala le dve leti in je bila v programskem dosegu močno omejena. V tako kratkem času ni bilo mogoče odpraviti koncepta moči, ki se je 45 let utrjeval na podlagi revolucionarnih, nedemokratičnih izhodišč. Večina poznejših vlad je bila oblikovana z nepomladno večino, posledično sta bili smer in dinamika reform spremenjeni. Pravim, da smo država z nedokončano tranzicijo.

Po obdobju covida in prihodom zadnje vlade se je razklanost Slovencev še povečala. Na kak način lahko to presežemo?

Pred letom dni sem bil zelo pozoren na Jančarjev zapis o zastrupljenosti našega ozračja. Žal se je to še poglobilo. Imamo merjenje moči, ki ga te dni karikira dejstvo, da bodo nekateri šli k maši za domovino, drugi pa na proslavo. Še ena nepotrebna napetost. Imamo žalostno slovensko sliko, v kateri se ne odraža slovenski skupaj, kot smo ga demonstrirali v času osamosvojitve, ko smo imeli trenutke enotnosti. Na ljudski ravni ni bilo težav, skoraj 90 odstotkov jih je bilo za samostojnost, enotnost smo imeli pri obrambi, vojaki, policisti in civilisti so se borili skupaj. Veliko elementov skupnosti je, ki osamosvojitev in vojno za Slovenijo dajejo v čisto drugo luč kot čas prej, ki nas je razdelil: najprej druga svetovna vojna in potem revolucija, za katero je ostalo več kot 700 masovnih morišč/grobišč. To so nereflektirane, neprebavljene zadeve, ki jih ni mogoče odpraviti z geslom “pozabimo preteklost, zanima nas prihodnost”.

Lep del Slovenije ne zanima, kaj se dogaja z drugim delom Slovenije. Včasih so živeli eni proti drugim, vmes smo imeli celo življenje drug z drugim, zdaj pa se dogaja pomemben del našega življenja kot drug mimo drugega, brez kakšnega posebnega spoštovanja in sodelovanja, celo brez dialoga. Hvala bogu še zaploskamo Rogliču in Pogačarju in slovenskim zastavam, kadar zmagujeta.

Se vam je zdelo, da je v času, ko ste vodili prvo slovensko vlado, kdo od vodilnih držal figo v žepu, ali ste vsi nastopali enotno?

Glede tistih časov nimam nobene demence in vem tudi za izjavo tik pred osamosvojitvijo: “Samo počakajmo, da bo malo zaropotalo, potem pa bomo videli.” Pa je zaropotalo in smo videli! Seveda so bili ljudje, ki niso verjeli, da bo Demosova vlada poskrbela za obrambo. Čestitko jugoslovanske armade z razorožitvijo Slovenije na dan izvolitve moje vlade smo razumeli kot vojno napoved in se na to tudi pripravili. Hvala bogu so nas podcenjevali. Ne samo v Beogradu, tudi kdo v Ljubljani ni verjel, da bomo to preizkušnjo vzdržali. Ni bilo vse v sreči, mednarodnih okoliščinah, bili smo napadeni, bili smo pripravljeni in zmagali smo vojno za Slovenijo. Zame je to praznično dejstvo, slovenski skupaj, zdaj pa sem žalosten in nesrečen, ker so na delu ljudje, ki ta skupni temelj razgrajujejo in poglabljajo polarizacijo. Ukinitev dneva spomina je del tega. Z osamosvojitvijo in vstopom v Evropsko zvezo smo sprejeli tudi evropske vrednote, načela in standarde. Od takrat naprej ima pravica do imena, do spomina in do groba pri nas spet domovinsko pravico. Pri nas nekateri žrtve revolucije nepietetno obravnavajo kot odpadek. Nezaslišano je, da na visoki ravni teče debata, ali bi jih pokopali ali ne. Janković je rekel, da umorjenih v Kočevskem rogu ne bodo pokopali v Ljubljani. Pa vemo, kdo vse v Ljubljani že počiva. Zaradi tega neciviliziranega dogajanja ne čutim prazničnega vzdušja, ampak neko napetost, ki je nepotrebna in škodljiva. V njej ni nobene dodane vrednosti, razen uveljavljanja moči, ki pa nam ne dviga ne gospodarske rasti ne kvalitete medsebojnosti.

Si po vaše Slovenci želijo razklano Slovenijo? So bolj pri letu 1991 ali jim je bliže trenutno stanje?

Velika večina Slovencev ne uživa v razklani Sloveniji. Osamosvojitev je pomenila tudi spravno dejstvo, konec koncepta sovražnika. Med Slovenci se je na osebni ravni zgodilo veliko sprave, ni pa sprave z resnico o preteklosti dosledno izvedla država, sploh pa ne njen šolski sistem. Mladi ne zvedo, kaj je bilo narobe in zakaj je prišlo do osamosvojitve in demokratizacije.

Leta 1990 je Demos oblikoval v naprej znano koalicijo z jasnim ciljem postavitve samostojne in demokratične slovenske države. Stare politične sile pa so obljubljale Slovenijo v Jugoslaviji. Z našo idejo smo zmagali, brez zmage ne bi bilo plebiscita in še česa drugega ne. Situacija je bila transparentna, vsakemu jasna, in to ne le tistim, ki so hodili v Trst po prašek. Danes pa, ko voliš neko stranko, ne veš, kje bo tvoj glas pristal. Seveda imamo vsi radi svobodo in vsak si jo malo drugače predstavlja. Imeli smo čas, ko je bila svoboda le za ene, sedaj imamo vodilno stranko, ki se imenuje Svoboda, nimamo pa vtisa, da smo v svobodi kaj napredovali. Predvsem pa nismo napredovali v spoštovanju drug drugega. Štirikrat zapovrstjo smo že imeli politične komete, ki so zmagali, pa zaenkrat se noben ni obnesel. Pred 33 leti opozicija ni imela ne denarja ne močnih medijev, ljudje pa so kljub temu razumeli, da se je potrebno odločiti. In smo se odločili prav. Zdaj pa posledice te odločitve slabo izkoriščamo. Najbolj me moti to, da se poglablja polarizacija. Eno je živeti v različnosti, kar praviloma bogati, drugo pa je živeti v polarizaciji, kar jemlje energijo in poganja ljudi v emigracijo. Iz Slovenije odhajajo ustvarjalni ljudje, podjetniki, pa ne zato, ker ne bi pri nas dobili službe, ampak ker jim ne odgovarja stanje duha. Ta ideja o naših, ki morajo imeti vse v rokah, je za demokratičnega duha nesprejemljiva.

Kakšno je vaše sporočilo ob dnevu državnosti?

Če danes na široko velja, da je osamosvojitev največ, kar smo dosegli – in osamosvojitev nas ni razdelila, ampak povezala za skupni cilj – potem živimo skupaj iz tega. Ni boljše podlage za slovenski skupaj kot je osamosvojitev. V dogodkih iz leta 1990/91 se lahko navdihujemo za tisto, kar je treba za dobro Slovenije narediti, ne pa da se izkorišča osamosvojitev celo kot sredstvo za polarizacijo. Če se bomo držali vrednot osamosvojitve, bomo lahko napredovali. Potrebujemo apno, ki nas bo povezovalo. Ne glede na vse, kar se dogaja, ostaja osamosvojitev tista točka, ki je podlaga za našo prihodnost. Želim si, da bi živeli z duhom tega ključnega zgodovinskega dejstva in da nam ta duh pomaga k novim uspehom, ki so možni, če bomo znali spet stopiti skupaj. Če se ne bomo zmerjali s fašisti, izdajalci in podobno. Vračanje v terminologijo in koncepte iz leta 1941 nam ne bo pomagalo.