V Sloveniji otroke v decembru razveseljujejo kar trije dobri možje; Miklavž, Božiček in Dedek Mraz. Najstarejši obdarovalec je Miklavž, ki je sicer skromna darila pri nas darila nosil že v 19. stoletju, korenine pa ima v krščanski tradiciji (sv. Nikolaj iz Mire). Božička največkrat povezujemo z oglasom Coca-Cole, Dedek Mraz pa je k nam prišel po 2. svetovni vojni, moč pa ga je najti v ruskih pripovedih in bajkah.

Z Ano Jerman, klinično psihologinjo, zaposleno v Službi za otroško in mladostniško psihiatrijo v Zdravstvenem domu dr. Adolfa Drolca Maribor, smo govorili o tem, kako naj se starši spopadajo s potrošniško mrzlico, ki se pojavi v decembru, in predvsem, kje  in na kak način postaviti mejo, ko govorimo o obdarovanju otrok.

Starši so velikokrat pred dilemo, ali otroke obdariti ob vseh treh priložnostih (Miklavž, Božiček in Dedek Mraz). Kaj jim svetujete?

Zdi se mi, da se ta nuja obdarovanja ob vseh treh priložnostih v večji meri kaže zadnja leta v duhu potrošniške mrzlice. Sama precej zagovarjam stališče manj je več, saj se mi zdi, da se aktualno z darili pretirava. Smiselno je, da se v družini dogovori, kateri od dobrih mož bo otroke obdaril, pri čemer se mi zdi simpatičen običaj, da otrok že prej napiše ali nariše, kaj bi si želel. Tako se lahko o darilu pogovarjamo, otroka omejimo, kadar so njegove želje preobširne ali za starše prevelik finančni zalogaj. Smiselno se mi zdi, da si otrok ne zamisli celega kupa želenih daril, ampak res razmisli, kaj bi ga za praznik razveselilo. Prav tako lahko z njim govorimo o tem, da nekaterih želja tudi ni mogoče uresničiti. Če otrok dobi vse, lahko obdarovanje zelo hitro izgubi svojo čarobnost, otroci pa začnejo s starši manipulirati. Otroka je smiselno že od malega vzgajati v duhu, da nihče ne more dobiti vsega, kar si želi. In vztrajati pri tem, tudi takrat, ko nas želi prepričati, da drugi pa vse to imajo. Na tak način se bo otrok naučil nositi frustracijo, da ni zmeraj vse po njegovo, kar je za zdrav razvoj seveda nujno. Hkrati pa otroku privzgojiti tudi občutljivost za številne otroke, ki živijo v težjih razmerah in lahko o določenih darilih le sanjajo. Učimo ga, da zgolj materialne dobrine niso pogoj za srečo.

Kolikšna naj bo vrednost daril? Nekateri razmišljajo o simboličnem obdarovanju ob Miklavžu in “bogatejših” darilih za božič. Je to pravo razmišljanje?

Kot sem že dejala, se mi zdi smiselno, da darila nosi eden od dobrih mož, hkrati pa se lahko priložnost, recimo ob Miklavžu izkoristi za kakovostno preživet skupni čas, npr. za ogled mestnih lučk, peko peciva, igranje družabnih iger, igro na prostem ali skupni ogled risanke/filma. Ob današnjem tempu življenja je lahko tako december čas, ko si člani družine namenijo več pozornosti in skupnega časa, se nekoliko ustavijo in uživajo v družbi drug drugega. Otroci si še zmeraj najbolj zapomnijo izkušnje, skupni čas in aktivnosti, manj pa konkretna materialna darila, ki so jih v preteklosti dobili. Poleg izkušenj in bližine pa na ta način otrokom predstavljamo tudi pomembnost nematerialno obarvanih vrednot.

Velikokrat slišimo starše, zlasti tiste, ki imajo samo enega otroka, da jim bodo kupili vse, kar je mogoče.

Ob takih prepričanjih se mi pogosto vsiljuje misel, da starši s takim načinom bodisi kompenzirajo neke svoje materialne primanjkljaje iz otroštva ali pa menijo, da dobro starševstvo pomeni izpolnitev vseh otrokovih želja. Slednje pa navadno žal vodi v razvajenost in kronično nezadovoljstvo. Otrok nima nobenih hrepenenj, odvzame se mu možnost, da bi razmišljal o tem, kaj bi ga zares osrečilo, se zmogel čemu odpovedati in se naučil prenašati nezadovoljstvo ob tem, da se mu želja ne izpolni. Sprašujem se, kako se tak otrok znajde kot mladostnik in kasneje odrasli in vstopa v svet, kjer se mu ne izpolnijo vse želje. Pogosto starši skozi obdarovanje otrok kažejo tudi lastni finančni status, kar se mi zdi seveda še slabši motiv za brezmejno obdarovanje.

Kakšen je vaš nasvet staršem, ki razmišljajo (in si to lahko privoščijo), da bi svojemu otroku v petem razredu kupili najnovejši telefon iPhone?

Sama imam pomisleke že ob tem, ali otrok v 5. razredu potrebuje telefon. V vsakem primeru ne potrebuje pametnega. V tem primeru starši ponovno izhajajo iz nekih svojih potreb po bodisi socialnem potrjevanju bodisi prekomernemu ugajanju lastnemu otroku, ne pa iz dejanskih potreb in zmožnosti otroka. Otrok, ki bo pri 10. letih dobil drage naprave kot nekaj samoumevnega, se bo težko naučil prepoznati dejansko vrednost teh stvari in kaj pomeni zaslužiti denar, da si lahko nekdo to privošči. Verjetno se posledično tudi kasneje v življenju ne bo dobro znašel, ko bo razpolagal z lastnim finančnim stanjem, hkrati pa bo odraščal ob prepričanju, da mu drage stvari pripadajo in da se mu morajo želje takoj izpolniti. Poleg tega, ali si želimo, da si naši otroci svojo identiteto gradijo na posedovanju dragih blagovnih znamk in predvsem materialnem zadovoljevanju svojih želja in potreb?

Že v nižjih razredih osnovne šole se dogaja, da otroci k pouku prihajajo z oblačili priznanih blagovnih znamk in to vrstnikom tudi jasno povedo. Kako se ob tem počutijo otroci, ki takšnih oblačil nimajo, oziroma si jih starši ne morejo privoščiti?

Čeprav so starši še vedno prvi, ki otroke vpeljejo v svet potrošništva, pa na otrokovo izbiro blagovnih znamk oblačil in obutve vplivajo otrokovi vrstniki, sledijo jim vzorniki, nato mediji. Do neke mere se tako na otrocih, predvsem v mladostništvu, ustvarja vrstniški pritisk, da bodo pripadali le, če bodo oblečeni v ustrezne blagovne znamke. Kljub temu sem mnenja, da se odnos do tega oblikuje predvsem v družini. Sprva s starševskim odnosom do blagovnih znamkah pri sebi, nato pa tudi s prenašanjem le-tega na otroke. Četudi si starši lahko privoščijo nakupe dražajih oblačil, se lahko otroke vzgaja v duhu, da obleka še ne naredi človeka. Hkrati pa lahko otroke, ko začnejo izpostavljati pomembnost oblačil, dodatkov, naprav, učimo zdravega odnosa do potrošništva, v smislu tega, za katere stvari je smiselno dati več denarja, pri kateri pa plačamo le znak na majici. Postavimo ga v situacije, ko bo za kako želeno stvar moral dati svoje prihranke, da se nauči prepoznati ceno posameznih stvari. Tako se otrok že v otroštvu nauči ravnanja z lastnim denarjem, na ta način pa bo ugotavljal, da z denarjem lahko kupi le omejeno število stvari, ki so različno drage.

Otroci, katerih starši si takih stvari ne morejo privoščiti, hkrati pa so vključeni v okolje, kjer je to norma, se seveda lahko bolj boleče zavedajo finančnih omejitev svoje družine, razvijejo lahko občutke manjvrednosti ali pa so celo žrtve zbadanja in izključevanja. V tem smislu bi se mi zdelo dragoceno, da bi se tovrstne teme obravnavale tudi v okviru šolskih vsebin.

V zadnjem času se dogaja, da starši za svoje otroke načrtujemo tudi, kaj naj ti počnejo v prostem času. Organiziramo velika praznovanja rojstni dni, aktivne počitnice, doživetja, … Kakšen je vaš nasvet glede tega, kako naj starši preživijo božično-novoletne praznike, zlasti tiste dni, ki so tudi dela prosti, s svojimi otroki?

Tudi v tem oziru so nekateri starši precej izgubili kompas. Sprašujem se, kaj bo presenetilo in razveselilo mladostnika ob npr. 18. rojstnem dnevu, če že drugega praznuje v posebej najeti dvorani, s številnimi gosti, bogato animacijo in celim kupom daril. Sama v ambulanti pogosto vidim, da vsem organiziranim aktivnostim navkljub, starši in otroci v resnici skupaj preživljajo malo kakovostnega časa. Če ima že triletnik v tednu tri obveznosti, to pomeni, da bo še manj časa preživel s starši, kar pa v resnici najbolj potrebuje. Prazniki se mi tako zdijo priložnost, da se družina poveže, pri čemer za to ne potrebujemo nujno številnih organiziranih dogodkov ali potovanj. Gre le za to, da smo čuječe skupaj, osredotočeni drug na drugega, ne glede na to, kaj počnemo.