Dr. Ivan Šprajc je arheolog in etnolog, ki je že vrsto let osredotočen na mezoameriško arheologijo in arheoastronomijo. Z raziskovalno ekipo je v osrednjem delu Jukatana odkril vrsto prej neznanih arheoloških najdišč, med njimi tudi pomembne centre nekdanje regionalne politične organizacije. Šprajc je tudi predstojnik Inštituta za antropološke in prostorske študije Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) in predavatelj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Kako ste se prvič zanimali za mezoameriško arheologijo in kaj vas je pritegnilo k raziskovanju te regije?

“Vse se je začelo že v gimnazijskih letih, ko sem prebiral knjige o različnih ljudstvih sveta in njihovi preteklosti. Zato se mi je zdel študij arheologije in etnologije prava izbira. Ker pa so me posebej zanimala ameriška indijanska ljudstva, sem se po zaključenem študiju na Univerzi v Ljubljani in opravljenem služenju vojaškega roka odpravil v Mehiko. Tedanja Jugoslavija je imela sporazume o izmenjavi študentov z mnogimi državami. Med temi je bila tudi Mehika, ki mi je dodelila štipendijo, tako da sem se lahko vpisal na magistrski študij na Nacionalni šoli za antropologijo in zgodovino v Ciudad de Méxicu in ga leta 1989 zaključil. Tako sem seveda močno poglobil poznavanje mezoameriških kultur in si želel nadaljevati raziskovalno delo na tem področju. Leta 1991 sem dobil štipendijo za manjšo raziskavo v Mehiki, kjer so mi zatem ponudili službo na Nacionalnem inštitutu za antropologijo in zgodovino. S tem je bila moja znanstvena pot že nekako začrtana.”

Kakšen je bil vaš najbolj izjemni trenutek ali odkritje med terenskimi raziskavami mezoameriških civilizacij?

“Arheološke terenske preglede opravljam že vrsto let v osrednjem delu polotoka Jukatana, na območjih v mehiški zvezni državi Campeche, ki pred tem arheološko niso bila raziskana. Težko rečem, katero odkritje je bilo najbolj izjemno; teh je bilo več, gotovo pa so najbolj razburljivi trenutki, ko najdemo kakšno večjo majevsko naselbino, z monumentalno arhitekturo, klesanimi spomeniki ali celo hieroglifskimi napisi. Vendar to ni edino merilo. Naše iskanje vedno temelji na podatkih, ki jih dobimo od lokalnih prebivalcev ali s pomočjo letalskih fotografij in drugih tehnik daljinskega zaznavanja. Da pa pridemo do nekega najdišča, je včasih potrebno veliko truda. Ne gre le za fizično delo, torej odpiranje poti z mačetami in motornimi žagami, temveč tudi za težave pri oskrbi z vodo in hrano ter razne nevarnosti in nevšečnosti, ki jih v okolju tropskega gozda ne manjka. Toda, čim večji so napori, tem večje je zadovoljstvo ob uspehu, pa četudi odkrito najdišče ni kaj posebnega.”

Velika pozornost med raziskovalci

Lahko opišete eno od mest, ki ste jih odkrili, ter njegovo zgodovinsko in kulturno pomembnost?

“Med najpomembnejšimi mesti je gotovo najdišče, ki smo ga s pomočjo letalske fotografije odkrili leta 2013 in poimenovali Chactún, kar pomeni rdeči kamen v majevskem jeziku. Na eni od mnogih stel – to so ploščati kamniti spomeniki – je namreč napis, ki omenja postavitev rdečega kamna leta 751 n. št. Vladar, ki jo je dal postaviti, je torej tako poimenoval to stelo, na kateri smo v resnici našli ostanke rdeče barve. Mesto, ki ga sestavljajo trije kompleksi monumentalne arhitekture, je največji razcvet doživelo v pozni klasični dobi (ok. 600 – 900 n. št.), ima pa vrsto nepričakovanih značilnosti, ki govore o posebnostih kulture Majev na tem območju, pa tudi o povezavah s sosednjimi regijami. Ker leži znotraj obsežnega območja, ki je bilo arheološko povsem neraziskano, je vzbudilo veliko pozornost tako med raziskovalci, saj nam daje veliko novih podatkov, kot tudi v mnogih svetovnih medijih. Zdelo se je namreč neverjetno, da o tako velikem majevskem mestu dotlej nismo vedeli ničesar in da so taka odkritja še vedno možna.”

Kako se vaše raziskave prepletajo z razumevanjem majevskega koledarja in astronomije?

“Preučevanju astronomskih pojmovanj mezoameriških ljudstev se že dolgo posvečam, toda te raziskave, pri katerih je treba upoštevati najrazličnejše podatke, sem opravljal na raznih območjih Mezoamerike in zato niso neposredno povezane s terenskimi pregledi, torej z iskanjem arheoloških sledov na neraziskanih območjih osrednjega dela polotoka Jukatana. Pa vendar sem tudi v te raziskave vključil preučevanje astronomskega pomena orientacij pomembnih stavb.”

Neizogibna sodelovanja

Kateri izzivi se pojavljajo pri raziskovanju arheoloških najdb in struktur v Srednji Ameriki?

“Pri terenskih raziskavah gre za vrsto izzivov, ki sem jih že omenil in ki mnoge, tudi arheologe, odvračajo od takšnega dela. Drugačni pa so izzivi, s katerimi se je treba soočiti pri analizah in interpretaciji terenskih podatkov. Kot je znano, so arheološko podatki vedno pomanjkljivi. Mnogi vidiki nekdanjega življenja niso zapustili materialnih sledov, zato na nekatera vprašanja preprosto nimamo odgovorov. Kljub temu pa se moramo potruditi, da s primerno metodologijo in upoštevanjem najrazličnejših podatkov kar najbolj prepričljivo pojasnimo čim več pomembnih vidikov nekdanjih družb.”

Kako pomembno je sodelovanje z lokalnimi skupnostmi in vladami pri ohranjanju in raziskovanju arheološke dediščine?

“Takšno sodelovanje je neizogibno. V našem primeru je ustanova, ki ureja in nadzoruje arheološke raziskave v Mehiki, Nacionalni inštitut za antropologijo in zgodovino. Predlog vsakega raziskovalnega projekta je treba predložiti Svetu za arheologijo pri tej ustanovi. Izvedba raziskave je mogoča šele po odobritvi projekta, lokalnim skupnostim, če se delo opravlja na njihovih zemljiščih, pa je treba predstaviti cilje in postopke dela, katerega uspešnost zavisi od njihove pripravljenosti za plodno sodelovanje.”

Kakšno vlogo ima tehnologija, kot je lidar, pri vašem raziskovanju?

“Lidarska tehnologija, torej lasersko skeniranje terena, ima v zadnjih letih vse večji pomen v arheologiji, ker nam razkriva mnoge ostanke nekdanjih dejavnosti, ki jih je s tradicionalnimi metodami, torej zgolj s terenskimi pregledi in kartiranjem, nemogoče ali zelo težko prepoznati. S posebnimi postopki obdelave lidarskih podatkov dobimo goli relief skenirane pokrajine (brez vegetacije), na katerem lahko vidimo tudi mnoge arheološke ostaline; ne le ostanke stavb, temveč tudi poljedelske terase, namakalne kanale ipd. Ti podatki nam olajšujejo terensko delo, ki pa je še vedno neizogibno, kajti na lidarskem reliefu ne vidimo nekaterih podrobnosti, kot so kamniti spomeniki, stoječi zidovi, okrašene fasade ipd. Prav tako nam lidarski podatki ne povedo ničesar o času, v katerega spadajo ti ali oni ostanki. O tem lahko kaj izvemo šele na osnovi materialov, ki jih najdemo med terenskimi pregledi na površini ali v sondažnih izkopih.”

Boljše poznavanje in razumevanje

Kako vidite prihodnost raziskovanja mezoameriške arheologije in kaj so ključna vprašanja, ki bi jih želeli raziskati v prihodnosti?

“Arheologija je zgolj ena od znanstvenih ved, znanosti pa nikoli ne zmanjka vprašanj. Ne nazadnje prav znanost omogoča tehnološke napredke, ki nam tako rekoč vsakodnevno spreminjajo življenje. Ker so arheološki podatki vedno fragmentarni, pomembnih vprašanj pač ne manjka. Odgovore kar naprej iščemo, jih ponujamo, se motimo, a se obenem tudi popravljamo. Razumevanje nekdanjih družb ni zanimivo le samo po sebi (mnogi ljudje z veseljem berejo zgodovinske knjige, gledajo dokumentarne filme ali poslušajo predavanja), temveč lahko prispeva tudi k reševanju aktualnih problemov, s kakršnimi so se soočale mnoge družbe v preteklosti. Primer pomembnih vprašanj v mezoameriški arheologiji, če omenim samo enega, je gotovo propad klasične kulture Majev v osrednjem in južnem nižavju polotoka Jukatana. Nekje do leta 1000 n. št. so bila tako rekoč vsa nekdaj cvetoča naselja zapuščena. Danes vemo, da je k temu pripomogla vrsta dejavnikov: vojaški spopadi, zaradi katerih so bile pretrgane pomembne trgovske povezave, brez katerih si razcveta civilizacije Majev ni mogoče predstavljati; prenaseljenost, zaradi česar je prišlo do pretiranega poljedelskega izkoriščanja, izčrpanosti tal in izkrčevanja gozdov, s tem pa tudi do kritičnega zma njšanja mase lesa za kurivo in druge potrebe; krizo so poglobile še dolgotrajne suše, zlasti v 9. in 10. stoletju. Še vedno pa ne vemo natančno, kakšno je bilo zaporedje dogodkov in kateri so bili ključni dejavniki, zaradi katerih je prišlo do sesutja družbenopolitičnih struktur in drastičnega demografskega upada, ki je bil posledica uničujočih vojn in emigracij. Ali današnje dogajanje v globaliziranem svetu ne spominja na majevski svet, ki je bil na svojem območju, ki je obsegalo 400.000 km2 nižavij in višavij, tako »globaliziran«, da so pretresi na enem koncu imeli daljnosežne posledice tudi marsikje drugod? Bi se Maji lahko bili izognili pogubi? Boljše poznavanje in razumevanje tega dogajanja, ne le v Mezoameriki temveč tudi podobnih procesov drugod, bi nam lahko pomagalo, da se s tovrstnimi težavami bolj učinkovito spoprimemo tudi danes. Pomembno vprašanje je, ali so današnji politični voditelji pripravljeni upoštevati lekcije iz preteklosti. Veliki filozof Georg Wilhelm Friedrich Hegel je rekel: zgodovina nas uči, da se iz zgodovine ničesar ne naučimo. Je imel prav, ali pa lahko vendarle upamo, da se je motil?”