Skok v vodo pri 17-ih letih je za vedno spremenil življenje zdaj 49-letni Petri Mežnar, Celjanki, ki zadnja leta živi v Ljubljani. Ko je bila stara 17 let, je v Maredi pri Novemgradu prišlo do tragičnega dogodka. “Leta 1988 sem tam proti večeru, kot že nekajkrat prej, skakala na glavo v morje. Tam ni bilo nobenega kamna ali skale, višina vode je bila približno en meter, tri metre pa je bila višina betonske plaže, s katere sem skočila. Kljub temu pa se skok ni posrečil, saj mi je vodni pritisk potisnil glavo nazaj in mi zlomil vrat.”

Vodni pritisk ji je zlomil vrat

Petra je bila pred nesrečnim dogodkom v kampu že 17 dni in je vsak dan, po pet- do šestkrat, skakala v vodo z istega mesta. “Mogoče sem bila tistega dne nekoliko utrujena oziroma zaspana. Pri skoku sem premalo trdno držala vrat, glavo sem imela pod takim kotom, da mi jo je vodni pritisk porinil nazaj. Posledično je prišlo do zloma treh vrtenc, od C 3 do C 5. Mislim, da premalo poudarjamo, da je potrebno pri skoku na glavo z mišicami rok glavo nekoliko pridržati. Ponavadi se nesreče zgodijo zaradi skal, kamnov, prenizke vode. V mojem primeru ni bilo ob poškodbi nobene krvi, samo v trenutku sem postala hroma od prstov do glave. Po skoku v vodo sem zajela sapo, nakar me je potegnilo na vodno gladino, kjer sem spila nekaj vode. V glavi pa mi je ostal zadnji občutek nog. Te sem imela ob skoku nekoliko narazen in ta položaj mi je ostal v glavi. Prijateljica, ki je plavala naprej, se je obrnila in se spraševala, kaj se dogaja z mano. Podobno sta se spraševala tudi prijatelja na obali. Slišala sem vse tri, vendar se nisem mogla odzvati.”

Ponavadi se nesreče zgodijo zaradi skal, kamnov, prenizke vode. V mojem primeru ni bilo ob poškodbi nobene krvi, samo v trenutku sem postala hroma od prstov do glave.

Petra pravi, da je imela srečo, saj je pomoč hitro prišla: “Na plaži sta bila zdravnik in medicinska sestra, ki sta takoj vedela, da gre za poškodbo hrbtenice. Tako da me niso kaj veliko premikali. Rešilec me je najprej odpeljal v bolnišnico v Izolo, kjer me zaradi pomanjkanja opreme niso mogli operirati, zato so me odpeljali v Celje, kjer so opravili operacijo. V bolnišnici sem bila 50 dni, vmes so še ugotovili, da mi je zalilo pljuča, zaradi česar imam še zdaj težave pri zajemanju zraka. Ob tem sem bila 40 dni intubirana, torej na aparatih za dihanje, in popolnoma hroma. Nisem čutila telesa, prav tako ne odvajanja vode, blata.”

Po zahtevni operaciji čuti celo telo

Zdravnik, ki jo je operiral, dr. Miodrag Vlaović, je Petri iz kolka vzel kost in z njo utrdil vratni del hrbtenice. “Po 45-ih dneh sem začela premikati palec na nogi, kar je bil znak, da obstaja povezava od možganov preko hrbtenice do nog. Izgubila sem le občutek za toplo in mrzlo, živec pa ni prekinjen, kar pomeni, da zdaj dejansko čutim celo telo. Sem sicer na vozičku, lahko pa sama sebe uredim, saj lahko premikam roke, ob pomoči tudi stojim, vozim prilagojen avto. Imam pa velike težave s fino motoriko.”

Sem sicer na vozičku, lahko pa sama sebe uredim, saj lahko premikam roke, ob pomoči tudi stojim, vozim prilagojen avto. Imam pa velike težave s fino motoriko.

Po šestih mesecih rehabilitacije v Univerzitetnem rehabilitacijskem centru URI SOČA je Petra še mesec dni preživela v zdravilišču. V času nesreče je obiskovala tekstilno šolo v Celju, ki pa ni bila prilagojena invalidom, zato je v tedanjem Zavodu za invalidno mladino v Kamniku zaključila upravno-administrativno šolo. “Takoj po srednji šoli sem se želela zaposliti. Najprej sem delala pol leta na Zvezi paraplegikov, zdaj pa že 29 let na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Sprva osem ur, zdaj pa štiri.”

“Ko se zaveš, da si omejen, se pojavijo manjše krize”

Na vprašanje, kako je pri 17-ih letih dojemala hromost, Petra odgovarja: “Takrat sem imela okoli sebe krasne ljudi. Starši in prijateljice so me vzpodbujali, mi govorili, da ni konec sveta. Tako da sem hodila tudi po diskotekah in podobno. Vmes, ko se zaveš, da si omejen, se seveda pojavijo kakšne manjše krize, drugače pa sem si življenje prilagodila in kmalu začela živeti dokaj normalno. Poleg tega, da vozim avto in hodim v službo, sem se tudi poročila, si ustvarila dom in družino.”

Še enkrat želim poudariti, da četudi ni skal ali nizke vode, lahko pride do poškodbe. Da lahko glavo poškoduje tudi vodni pritisk.

Petra vsem, ki se odločajo za skoke v vodo, polaga na srce, naj bodo previdni in zbrani: “Velikokrat sem v Izoli in ko vidim otroke, kako skačejo v vodo, se kar ustavim in jim skušam razložiti, kako naj ravnajo. Še enkrat želim poudariti, da četudi ni skal ali nizke vode, lahko pride do poškodbe. Da lahko glavo poškoduje tudi vodni pritisk. Zato je še toliko bolj pomembno, da znamo dobro skakati v vodo.”

V UKC Ljubljana vsako leto oskrbijo vsaj 50 poškodb, ki so posledica skoka v vodo

V osrednji slovenski bolnišnici, v UKC Ljubljana, so letos že zabeležili prve poškodbe zaradi skokov v vodo. “Zato tudi letos kopalce pozivamo ob začetku sezone, naj ne skačejo v kalno vodo, ki ni preverjene globine, ali pod vplivom alkohola. Poškodbe, ki so pogosto posledica takšnih skokov, so lahko tudi zelo hude,” opozarja travmatolog as. dr. Marko Jug. “V UKC Ljubljana vsako leto oskrbimo vsaj 50 poškodb, ki so posledica skoka v vodo. Med njimi je 10 hudih poškodb hrbtenice, ki zahtevajo operativne posege. Vsako leto imamo vsaj dva do tri primere hudih poškodb hrbtenjače, ki navadno puščajo trajno invalidnost,“ je dejal. Večinoma gre za trenutek nepazljivosti, ki pa lahko popolnoma spremeni ne samo življenje poškodovanca, temveč njegovega celotnega socialnega okolja.

Najbolj občutljiva in krhka je vratna hrbtenica

Poškodbe po skokih v vodo so hude in prizadenejo vratno hrbtenico, ki je najbolj občutljiva in krhka. “Nekateri poškodovani ne morejo več uporabljati nog, pogosto niti rok, nekateri po poškodbi hrbtenice ne morejo samostojno dihati in so odvisni od aparata. Tak posameznik ne more več opravljati vseh svojih osnovnih bioloških funkcij, popolnoma je odvisen od pomoči drugih.”

Nekateri poškodovani ne morejo več uporabljati nog, pogosto niti rok, nekateri po poškodbi hrbtenice ne morejo samostojno dihati in so odvisni od aparata.

Na Urgetnem kirurškem bloku UKC Ljubljana so v letu 2016 obravnavali 40 poškodovanih pri skoku v vodo, leta 2017 56, 2018 61, 2019 41, lansko leto 20, v letošnjem letu pa že 3.

V UKC Maribor so nedavno obravnavali dve tovrstni poškodbi

Iz UKC Maribor so nam sporočili, da so nedavno na Oddelku za travmatologijo obravnavali dve tovrstni poškodbi. “Navadno so poškodovane kostne strukture, vezi, medvretenčne ploščice in kar je najhuje hrbtenjača z živci oz. koreninami – kar nekaj takšnih pacientov je v preteklosti umrlo takoj ali kasneje zaradi zapletov oz. posledic ali pa so ostali tetraplegiki. Kar nekaj pa je tudi srečnejših zgodb, ko so se nevrološke težave po operacijah popravile (čeprav je žal več tistih, ki so ostali prizadeti).”

Sašo Weixl: Pred vsakim skokom je potrebno preveriti globino vode

Trener plavanja Sašo Weixl, ki je 24 let vodja plavalne šole v Plavalnem klubu Branik Maribor, nam je pojasnil, da učitelji plavanja že otroke v plavalnih tečajih pri učenju skokov na noge in na glavo ozaveščajo o nevarnostih v vodi. »Pred vsakim skokom je potrebno preveriti globino vode. Na urejenih kopališčih, tako v bazenih kot tudi v naravi, je na posebnih obvestilnih tablah označeno, ali so skoki dovoljeni, in kolikšna je globina vode. Na neurejenih kopališčih pa to predstavlja večjo težavo, zato je še toliko bolj pomembno, da preverimo, kaj je pod vodo. Lahko se tudi zgodi, da je tam tudi kakšna veja. Nedolgo nazaj se je v podobni situaciji zgodila nesreča.«

Sicer pa otroke pred skokom v vodo učijo, da je potrebno pred odskokom upogniti prste preko odskočišča. »Prste je potrebno položiti preko roba, s čimer preprečimo zdrs ob odskoku. Še prej je nujno preveriti, ali kdo pod vodo na tistem mestu, kamor želimo skočiti, tauha (se potaplja) oziroma ali prihaja z leve, desne in sprednje strani.«

To je odvisno od višine osebe, ki skače v vodo. Načeloma pa velja, da naj bi bila voda vsaj toliko globoka, kot smo visoki.

Na vprašanje, kolikšna mora biti minimalna globina vode pri skoku, Weixl odgovarja: »To je odvisno od višine osebe, ki skače v vodo. Načeloma pa velja, da naj bi bila voda vsaj toliko globoka, kot smo visoki.«

Naš sogovornik še dodaja, da v svoji dolgoletni karieri kot učitelj plavanja na bazenih pri skokih v vodo ni zabeležil resnejših poškodb, zgodi pa se kdaj, da kdo koga nekontrolirano spregleda. »V skupinah, ki jih imamo, se ne more zgoditi, da eden skoči na drugega, saj učitelji plavanja predstavljamo pomemben varnostni element. Je pa res, da v času poletja, ko ni nadzora, otroci pri kopanju na kopališčih včasih skačejo eden preko drugega. Po mojih podatkih pri tem v zadnjem času na našem koncu ni bilo težjih poškodb.«