Po rasti gob je bila letošnja sezona doslej povprečna. V zmernem podnebnem pasu z izraženimi letnimi časi, kar je značilno za naše okolje, je rast gob pogojena z vegetacijsko sezono in umeščena v določen letni čas. V tem obdobju lahko pričakujemo, da se bodo gobe pojavile. Dejanski začetek gobje rasti sicer sprožijo določeni okoljski dejavniki, v prvi vrsti vlaga in temperatura. “Pri nas sezona rasti gob traja od zgodnje pomladi do pozne jeseni. Večina pa se jih pojavi septembra in oktobra. Torej njihov čas optimalne rasti šele prihaja. Obdobje intenzivne rasti lahko traja od nekaj dni do nekaj tednov. Vidimo, da gobe torej rastejo dokaj hitro, zato dejansko lovimo trenutke v njihovem razvojnem ciklu,” nam je povedal Slavko Šerod, predsednik Gobarskega društva Lisička Maribor.
Gobarsko sezono začne marčna polževka, poleti najbolj rastejo golobice
Šerod je še pojasnil, da sezono rasti gob začne marčna polževka, po domače marčnica ali tudi podmahovka (Hygrophorus marzuolus). “Raste v iglastih in listnatih gozdovih, zelo zgodaj, ko sneg skopni in še preden drevesa olistijo. Spoznamo jo po sivem klobučku, debelih, razmaknjenih lističih in po debelem, krhkem mesu. Letos smo imeli precej suho pomlad, zato je bila rast marčnic dokaj skromna.” V aprilu se pojavijo smrčki, po domače mavrahi (Morchella spp.)., ki so bolj ali manj podobni satju z globokimi udrtinami in med seboj povezanimi grebeni, ki pa so različnih velikosti, oblik in barv; vsi pa so votli. “Letos je bilo v času njihove rasti relativno vlažno, zato je sledila povprečna letina.”
Golobice ob prelomu ostanejo suhe. Nimajo nobene ovojnice in lupine v dnišču beta, bolj ali manj gladki klobučki se večinoma dajo olupiti vsaj po obrobju in imajo v starosti udrto osredje. Beti so redko daljši od širine klobukov in se na upogib gladko prelomijo.
Pojav prve poletne rasti gob začnejo navadne lisičke (Cantharellus cibarius), poletni gobani (Boletus reticulatus) in različne vrste golobic (Russula spp.). Lisičk in jurčkov verjetno ni treba posebej opisovati, ker jih večina ljubiteljskih gobarjev dobro pozna. Nekatere vrste golobic so dobro poznane, večina pa ne. Najbližje sorodnice golobic so mlečnice (Lactarius spp.). To je posebni gobji rod, katerega značilnost je, da se na prelomu izceja mleček. Golobice pa ob prelomu ostanejo suhe. Nimajo nobene ovojnice in lupine v dnišču beta, bolj ali manj gladki klobučki se večinoma dajo olupiti vsaj po obrobju in imajo v starosti udrto osredje. Beti so redko daljši od širine klobukov in se na upogib gladko prelomijo. “Tako kot pri mlečnicah lahko tudi pri golobicah ugotavljamo užitnost s pokušanjem na vrhu jezika. Vse pekoče vrste so neprimerne za uživanje ali pa so celo strupene,” pravi naš sogovornik.
Ne smemo pozabiti, da tudi zelena mušnica ni pekoča, za smrtno nevarno zastrupitev pa zadostuje že ena sama, pomotoma pobrana goba.
Ognemo se tudi vseh golobic z dišečim ali slabim vonjem. Tudi od črvov na pol požrte gobe niso več za nabiranje, vse mlade, zdrave golobice, s prijetnim vonjem in okusom, pa je pri vsakem gobarjenju vredno pobrati. Golobice imajo bele, okraste ali rumenkaste trose, kar nam olajšuje določevanje vrst. Nekatere nepekoče golobice z okrastimi lističi so surove strupene, kuhane ali pečene pa užitne kot ostale nepekoče vrste. “Pri nabiranju golobic nikoli z nožem ne porežemo samo klobukov, saj bi se nam na ta način lahko znašle v košari smrtno nevarne mušnice. Vedno se moramo prepričati, da se ne skriva lupina v dnišču beta, ali da bet ni imel zastiralca, ki pri starih mušnicah rado odpade. Ne smemo pozabiti, da tudi zelena mušnica ni pekoča, za smrtno nevarno zastrupitev pa zadostuje že ena sama, pomotoma pobrana goba.”
V primeru dolge suše se gobe skrijejo, takoj, ko je zemlja dovolj namočena, pa se pojavijo. Ampak šele po nastopu nove suše, ne tisti dan, ko dežuje. Ko je dovolj vlažno, se začnejo razvijati, nato pa oblikujejo plod. Tam, kjer je bilo dovolj dežja, poletne vrste gob zagotovo rastejo.
“Sledi obdobje poletnega mirovanja, predvsem zaradi vročine in suše. To obdobje se počasi zaključuje. Letos smo bili priča več vročinskim valom. V tem času ni pričakovati dobre bere gob,” pojasnjuje Šerod. Anton Poler, prav tako priznani slovenski poznavalec gob in rastlin ter član Gobarskega društva Lisička Maribor pa k temu doda: ” V primeru dolge suše se gobe skrijejo, takoj, ko je zemlja dovolj namočena, pa se pojavijo. Ampak šele po nastopu nove suše, ne tisti dan, ko dežuje. Ko je dovolj vlažno, se začnejo razvijati, nato pa oblikujejo plod. Tam, kjer je bilo dovolj dežja, poletne vrste gob zagotovo rastejo.”
Obdobje jesenske rasti sledi po pojavu izdatnejših padavin in ohladitev. Takrat pa nastopi optimalna rast gob. Šerod razlaga: “Pri gobah so sicer značilna velika letna nihanja pojavljanja gob, ki jih nihče ne zna zanesljivo napovedovati. Zato bi špekulirali, če bi želeli napovedati, kakšna bo letošnja sezona rasti gob. Pojav gob je nedvomno pogojen z vremenskimi razmerami (padavinami, vlago, temperaturo), vendar samo padavine in vremenske razmere niso zadosten pogoj za dobro gobjo letino. Dobre gobje letine se pojavijo približno na 5 do 7 let, izjemne gobje letine so redek pojav, mogoče ga je opazovati na 12 do 15 let ali več.”
Poznojesenska rast sledi po odpadanju listja in pojavu zmrzali, vse do zimskega mirovanja, ko rast gob v glavnem preneha. Le redke vrste gob rastejo tudi v zimskem času.
V Mariboru sta najbolj priljubljeni območji za gobarjenje na Pohorju in Kobanskem
Slavko Šerod iz Gobarskega društva Lisička Maribor k temu dodaja, da sta v Mariboru najbolj priljubljeni gobarski območji na Pohorju in Kobanskem, sicer pa obstajajo tudi območja, na katerih prosto nabiranje gob po gozdovih ni dovoljeno: “Pri nas je prepovedano nabiranje gob v Triglavskem nacionalnem parku, v zoni 1. V drugih zonah je gobarjenje pod določenimi pogoji dovoljeno. Gobarjenje je prepovedano tudi v zasebnih gozdovih, če jih uporabljajo za pridobitno dejavnost (npr. gojenje kostanjev). Vendar mora biti na vhodu v tak gozd listina/odločba lokalne skupnosti, ki dovoljuje tako dejavnost. Če v zasebnih gozdovih ni pridobitne dejavnosti, lahko v njih gobarimo, seveda po pravilih.”
V tem zakonu so opredeljene tudi mandatne kazni, denimo za nespoštovanje nabrane količine gob za posameznika na dan, ki je od 200 do 400 evrov.
Gobarjenje po zakonodajnih okvirih spada med rekreacijo v gozdu, kar je opredeljeno v različnih zakonih, ki nas poučijo o tem, kaj vse je dovoljeno. Ti so: Ustava RS, Zakon o gozdovih, Pravilnik o varstvu gozdov, Zakon o ohranjanju narave, Uredba o zavarovanih prostoživečih vrstah gliv, Rdeči seznam gliv Slovenije. Že v Ustavi RS je opredeljeno, da se lastnina (v našem primeru je to gozd) uživa tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija (5. člen). Vsakdo pa ima tudi pravico do zdravega življenjskega okolja (72. člen). Zakon o gozdovih natančneje opredeli funkcije gozdov, hkrati pa nas pouči, da lahko gobe pobiramo nemoteno povsod, tudi v lastniških gozdovih, razen če lastnik v njih ne izvaja pridobitne dejavnosti (npr. goji kostanje) ali pa če smo na zaščitenem območju, kar pa tudi mora biti posebej označeno. V tem zakonu so opredeljene tudi mandatne kazni, denimo za nespoštovanje nabrane količine gob za posameznika na dan, ki je od 200 do 400 evrov.
Na dan lahko naberemo le 2 kilograma gob in eno, ki je težja od dveh kilogramov
Zakon o ohranjanju narave pa nas pouči, kako je z mobilnostjo v naravnem okolju, uredbe pa določajo vrste, ki jih je prepovedano nabirati, za kar je spet zagrožena mandatna kazen 200 evrov. “V enem dnevu lahko posameznik nabere največ dva kilograma gob in eno, ki je težja od 2 kg. Kdor nabira gobe, mora spoštovati naslednja pravila: goba mora imeti razvidne tiste morfološke značilnosti, na podlagi katerih je mogoče zanesljivo določiti vrsto; prepovedana je takšna uporaba pripomočkov za nabiranje gob, ki lahko poškodujejo rastišče ali podgobje; gobe je treba grobo očistiti že na rastišču; gobe je dovoljeno prenašati le v trdni in zračni embalaži. Prepovedano je namerno uničevanje gob in podgobja ter nabiranje podgobja vseh vrst samoniklih gliv. To so divje rastoče gobe, ki jih najdemo v gozdovih, na travnikih, …,” zaključuje naš sogovornik Slavko Šerod.
