Zaradi implementacije nekaterih EU direktiv je vlada “odprla” Zakon o delavnih razmerjih (ZDR). To bi morali početi s tresočo roko, nadaljuje naš sogovornik Vladimir Šega, predsednik Združenja svetov delavcev Slovenije. “Kar precejšen del direktiv ali vsaj njenih usmeritev pa ostaja ‘v predalih’. Bil bi krivičen, če bi trdil, da zakon ne prinaša kar nekaj pozitivnih novosti, vendar žal le na nivoju ‘kozmetičnih popravkov’, nujna pa bi bila le malce temeljitejša (strukturna) rekonstrukcija sedanjega ‘predpotopnega’ korporacijskega in delovnega prava.”

Kakšen pa je vidik sveta delavcev?

“Demokracija se začne na delovnem mestu, ne v parlamentu. Parlamentarna demokracija v politični, istočasno pa diktatura (delodajalcev) v ekonomski sferi družbe je gotovo še vedno lahko zgolj ‘polovična’ demokracija. Trend razvoja na tem področju se v zadnjih desetletjih obrača celo v retrogradno smer. Z vsako na novo izgubljeno delavsko pravico, kar se sicer (v imenu menda nujne večje konkurenčnosti gospodarstva na globalnem trgu) v zadnjih desetletjih dogaja ob vsakem posegu v veljavno delovno pravo (ne pomnim pa, kdaj je bila katera od teh pravic na novo pridobljena!), smo namreč spet korak bliže prvobitnemu kapitalizmu 19 stoletja.

V ekonomski teoriji kot v praksi je delo, kljub nenehnemu pleteničenju o nekakšnem človeškem kapitalu, tudi danes sistemsko še vedno obravnavano kot gola ‘delovna sila’ z neko matematično mejno produktivnostjo in kot čisto navadno ‘tržno blago’, njegovi lastniki kot ‘prodajalci delovne sile na trgu dela’, delovno razmerje med delojemalci in delodajalci kot navadno ‘tržno’ razmerje, mezda oziroma plača pa kot ‘tržna cena delovne sile’? Lastniki (bolje rečeno, upravljalci) kapitala – ker naj bi menda edini ekonomsko tvegali in s tem svojim kapitalom ‘dajali delo’ ter preživljali celotno ljudstvo, so s tem tudi edini upravičenci do vseh korporacijskih pravic (upravljanje podjetij oziroma korporacij, prisvajanje celotnih bilančnih in kapitalskih dobičkov). Zaradi delovnega prava, ki je, kot rečeno, le – čedalje manj sijoč – okrasek temu izrazito nedemokratičnemu ekonomskemu bistvu aktualnih mezdnih produkcijskih odnosov ustvarja zgolj lažni vtis o nekakšni popolni sistemski enakopravnosti delodajalcev in delojemalcev kot dveh pogodbenih strank delovnega razmerja. Ravno potreba po obstoju delovnega prava (odprava posledic), katerega temeljni namen je ‘varovanje’ delavcev kot šibkejše stranke delovnega razmerja, je sama po sebi najnazornejši dokaz, da te enakopravnosti v resnici ni. S tem pa tudi ne ekonomske demokracije (odprava vzrokov).”

Ignoranca vlade

Kaj se trenutno dogaja in kaj vse se je v zadnjem času dogajalo?

“V Sloveniji imamo dvopartitni sistem delavskih predstavništev – sindikate, ki so pristojni za delovnopravne zadeve in svete delavcev za korporativno/soupravljavske odnose. Sveti delavcev, kot eden izmed ekonomsko socialnih partnerjev, v aktualne spremembe sploh nismo bili vključeni. Na naše številne predloge in pobude nismo prejeli nikakršnega odgovora. Snovalci nimajo nikakršnih korporativnih izkušenj in realnega gospodarstva še povohali niso. Kar ne bi bila težava, če bi znali vsaj prisluhniti ‘izkušnjam’ in poizkušali pogledati malo dlje od 150 let starih teorij. Rezultat, sicer dobrih namenov, bo le (čedalje manj sijoč) okrasek temu izrazito nedemokratičnemu ekonomskemu bistvu aktualnih mezdnih produkcijskih odnosov, ki ustvarja zgolj lažni vtis o nekakšni popolni sistemski enakopravnosti delodajalcev in delojemalcev kot dveh pogodbenih strank delovnega razmerja. Že v osnovi kompromisni predlogi so prišli na pogajalsko mizo med delodajalci in sindikati (med njimi je pa žal vedno več povsem cehovsko naravnanih), brez kakršnihkoli strukturnih izboljšav.”

Kako pa bi moglo biti?

“Vlada ignorira predstavnike preko 40.000 zaposlenih v družbah pod okriljem SDH (Energetika, Luka Koper, Dars, Telekom, Pošta…). Kako lahko pričakujemo od privatnega kapitala, da bo upošteval 75. člen ustave, ki pravi: ‘Delavci sodelujejo pri upravljanju v gospodarskih organizacijah in zavodih na način in pod pogojih, ki jih določa zakon (ZSDU)’, če tega ne upoštevajo ‘pod svojo streho’. Državno gospodarstvo je žal plen vsakokratnih politično prijateljskih navez in zagotovo si najmanj želijo, da bi jim kdo gledal pod prste. S tem pa seveda izničijo vsako možnost za vzpostavitev ‘dobre prakse’, ki bi lahko bila zgled celotnemu gospodarstvu.
Taisti vladi se ne zdi potrebno zagotoviti pravno varstvo pred šikaniranjem in (sovražnimi) grožnjami (opomini) delodajalcev. Opomin pred odpovedjo je najučinkovitejše in najpogosteje uporabljeno ‘orožje’ za ustrahovanje delavcev – predvsem njihovih predstavnikov. Ker je to že krepko utečena negativna praksa delodajalcev, je bilo povsem ‘pričakovano’, da je ‘leva’ koalicija, vnesla v svoj program – ‘zagotovili bomo pravno varstvo zoper pisno opozorilo pred odpovedjo’. Ni pa bilo ‘pričakovano’, da o tem v predlogu sprememb ZDR ne bo ne duha ne sluha oziroma so z nesmiselno dikcijo vse skupaj le še poslabšali.
Taista vlada kljub obljubam o razvoju ekonomske demokracije ni v smeri emancipacije dela naredila prav ničesar – v strukturne in zakonske spremembe nas niti ne vključuje. Dosedanje spremembe pa so celo retrogradne.
In še bi lahko našteval. Pa ne pričakujem prav nič več, kot izpolnitev obljub in upoštevanje (vsaj) aktualne zakonodaje.”

Misija nemogoče

Leve politične stranke so točko o soupravljanju delavcev imele tudi v svojih programih. Da se delavce torej sliši pri upravljanju. Vaš komentar?

“Velikopotezne predvolilne obljube glede ekonomske demokracije so le še črke na papirju. Čas bi torej bil, da nas politika preneha utrujati s svojimi popolnoma neproduktivnimi in populističnimi parlamentarnimi zdrahami v boju za oblast, ampak naj se raje loti resnih sistemsko-razvojnih družbenih vprašanj za nujno preureditev mezdno-kapitalističnih družbenoekonomskih odnosov, ki gotovo ne sodijo več v 21. stoletje. A tega nam žal za zdaj, vsaj v celoviti obliki, v svojem programu ne ponuja (še) nobena od parlamentarnih strank. Zato ni prav nič nenavadnega, če se ljudje vse bolj zatekajo pod okrilje različnih (desnih) političnih demagogov. Le borba za boljše mezde je vsekakor krepko premalo za 21. stoletje.”

Kakšni so primeri dobrih praks iz tujine? Pa tudi slabih?

“Skandinavske države ter Avstrija in Nemčija z dolgoletno participatorno tradicijo so zagotovo primeri dobrih praks. Ob srečanjih v teh državah me je vedno prijetno presenetil odgovor na klasično vprašanje: ‘Kaj naredite, če delodajalec, kljub opozorilu inšpektorja, nadaljuje s kršitvami?’ ‘Kako to mislite, če še vedno nadaljuje s kršitvami…!’, je bil ‘klasičen’ odgovor.
Praktično nobenih ali vsaj zelo omejene soupravljavske pravice so pa prisotne pri vseh državah bivšega vzhodnega bloka. Dobrih praks se kar s kopiranjem zakonodaje se žal ne da enostavno prenesti v etično povsem drugačna okolja. Navkljub več kot 40-letni tradiciji obveščanja in posvetovanja delavskih predstavnikov na ravni Evropske unije ugotavljamo, da je gospodarsko-finančna ‘kriza’ in kapitalski premik v sklade marsikje načela participacijske pravice delavcev, nad čimer še visi grožnja po nadaljnji deregulaciji, napovedani s strani Evropske komisije pod vplivom kapitalskega lobija. Nadaljuje se visoka raven organiziranosti delodajalcev, upad sindikalnega članstva, ne-vključevanja zaposlenih v manjših podjetjih, oviranja delavske organiziranosti in tistih, ki imajo sklenjene fleksibilne pogodbe o zaposlitvi ter vedno šibkejša regulativna vloga držav, članic EU.
Osebno mi je pri srcu avstrijski model z Delavsko zbornico (obvezno članstvo) in eno sindikalno centralo sedmih panožnih sindikatov. Kar pa je za našo skregano deželico ‘misija nemogoče’.
Morda še čisto za konec – soupravljanje ni vpletanje v poslovne odločitve – za to so izključno pristojna poslovodstva.”