Na virtualni klepet smo povabili psihiatra Miloša Židanika, s katerim smo želeli osvetliti problematiko najranljivejših, ki se soočajo s posledicami ukrepov pandemije. Židanik izpostavlja pomembnost komunikacije s starostniki, duševnimi bolniki in vsemi, ki se spopadajo s stresom.

Kako si lahko posamezniki, ki opazijo spremembe v svojem duševnem zdravju, pomagajo?

V življenju je vedno več poti in niso vse poti za vse. Ena izmed teh je preusmerjanje pozornosti proč od problemov in težav, ki veliko ljudem pomaga. Če trenutno ni na voljo dela, s katerim se ljudje po navadi zamotijo, so tu tehnike sproščanja, joga in meditacija. Človek namreč ne more biti sproščen in prestrašen hkrati, tako tovrstne tehnike pomagajo ugasniti sam simptom. Če koga ta pot zanima, lahko obišče Facebook stran naše bolnišnice Psihiatrične bolnišnice Ormož, kjer je bila 7. 4. objavljena povezava na video, ki sta ga posneli naši psihologinji. V videu predstavita način, kako si lahko pomagate sami.

“Pomembno je, da se vsak najprej sam vpraša, kaj je to, kar ga sprošča in spravlja v občutek ugodja. Lahko so to filmi, sproščujoča glasba ali knjige, ki smo jih prebirali daleč nazaj. S prebiranjem starih knjig, se potopimo v lastne občutke preteklosti, ko je svet bil še drugačen.” je povedal Židanik.

Sicer pa je pomembno, da imamo nekoga, s katerim svoje stiske delimo. Pomembno je, da imamo stabilne, varne, spoštljive, ljubeče in stalne odnose, oziroma vsaj enega, partnerskega, kajti potem je vse lažje. Težji časi so lažji in lepi časi še lepši.

Duševni bolniki se že v normalnih razmerah težko spopadajo s stresom. Kako jim lahko pomagamo razumeti trenutno dogajanje in spodbuditi njihovo aktivnost?

Bojim se, da smo v teh časih že počasi vsi duševni bolniki. Strah, negotovost, obstoj nevidnega zunanjega sovražnika, teorije zarote, vedno večji nadzor države, pozivanje k zapolnitvi izpraznjenih vojaških vrst, policijske zapore na vpadnicah, grožnje s še bolj omejujočimi ukrepi v primeru, če se ne bomo uklonili, porast agresije med domačimi štirimi stenami, ker ljudje niso več navajeni toliko časa živeti skupaj na majhnem prostoru ter izgube. Izgube življenja, kot smo ga poznali, izgube varnosti, stabilnosti, predvidljive prihodnosti. Kjer so izgube, tam sta žalost in depresija.

Bojim se, da smo v teh časih že počasi vsi duševni bolniki. Strah, negotovost, obstoj nevidnega zunanjega sovražnika, teorije zarote, vedno večji nadzor države, pozivanje k zapolnitvi izpraznjenih vojaških vrst, policijske zapore na vpadnicah, grožnje s še bolj omejujočimi ukrepi v primeru, če se ne bomo uklonili, porast agresije med domačimi štirimi stenami, ker ljudje niso več navajeni toliko časa živeti skupaj na majhnem prostoru ter izgube.

Morda je to priložnost, da ljudi, ki imajo neke duševne motnje, bolje razumemo in se jim tako lažje približamo. Ker preživljamo podobne psihične stiske tudi sami. Morda nam lahko pri tem bolj pomagajo prav oni, ki že dolgo živijo v tem svetu in se v njem bolje znajdejo kot mi. Morda nam lahko pri tem bolj pomagajo prav oni, ki že dolgo živijo v tem svetu in se v njem bolje znajdejo kot mi.

Kakšna je vloga komunikacije pri blaženju duševne stiske?

Izjemna. Pomembno je, da znamo izraziti sebe na primeren način in da znamo ustvariti takšno bližino, v kateri smo varni. Kjer je varno zaupati in odpreti vrata svojega sveta, da drugega vanj povabimo. Zato je pomembna spoštljiva komunikacija, brez povzdigovanja glasu. Ves čas moramo imeti odnos pred očmi in izbirati takšne besede, s katerimi drugega ne ranimo. Izbirajmo približevalne besede in misli. So ljudje, ki se hvalijo, da so direktni in iskreni, ker mislijo, da imajo pravico drugim povedati vse, kar mislijo. A to lahko hitro postane sinonim za žaljivost. Res je, da imamo pravico povedati vse, a to ni vedno dobro za odnos. Bolje je biti tiho, če ne zmoremo povezovalnih misli in besed.

Starostniki spadajo v eno izmed najbolj ranljivih skupin trenutne pandemije. S kakšnimi načini lahko svojci in prijatelji pomagajo, da ostanejo aktivni? Kaj lahko ostareli storijo, da ublažijo osamljenost, ki je lahko posledica izolacije?

To je odvisno od primera do primera. Kjer gre za občutek osamljenosti, je jasno, kaj pomaga in to je odnos z bližnjim. Drugo pa je ali so svojci pripravljeni dati sebe na stran za drugega človeka. In tretje, veliko je odvisno tudi od odnosov v preteklosti.

“Kjer odnos staršev do otrok v njih otroštvu ni bil najbolj ljubeč, je težko od sedaj odraslih otrok pričakovati, da se bodo s svojimi ostarelimi starši ukvarjali.” je dodal Židanik.

Se pa tu pokaže veličina človeka, sposobnost odpuščati in poskrbeti za potrebe drugega navkljub slabim izkušnjam, ki so jih posamezniki imeli. V trenutni izolaciji pomaga tudi virtualen stik, če so ostareli vešči novih komunikacijskih poti. Veliko je odvisno tudi od stanja njihovega duha, energije, sposobnosti razmišljanja in razumevanja situacije, skratka, težko dam nek splošen nasvet, ker je iskanje poti iz osamljenosti pri vsakem človeku drugačno.

Glede na trenutne ukrepe zajezitve pandemije, se pogrebi do nadaljnjega opravljajo v najožjem družinskem krogu, pogrebna slovesnost pa poteka brez spremljevalnih dogodkov. Kako olajšati občutke izgube ljubljene osebe, glede na to, da je socialni del žalovanja otežen?

Ne razumem, zakaj bi nekdo potreboval druge za svoje žalovanje. Žalovanje je v bistvu intimen proces, ki lahko poteka v odnosu z najbližjimi, ni pa to nujno potrebno. Vse množice ljudi, ki pridejo na pokopališče, so lahko za žalujočega prej breme kot olajšanje.

“Če smo umrlega imeli radi in smo ga spoštovali, ne potrebujemo sto in več pogrebcev, da nam s svojo prisotnostjo povedo, da je bil umrli vreden ljubezni in spoštovanja.” je dodal Židanik.

Potem bomo lažje v stiku s seboj in svojimi čustvi ob izgubi in bo proces žalovanja morda celo hitrejši. Vsak človek ima dobre in slabe lastnosti, tudi umrli. Na pogrebu bomo tako lažje v stiku z vsemi deli njegove osebnosti in ne samo s tistimi, ki se jih zaradi tega, ker se tako spodobi, želimo spominjati. Hočem povedati, da je lahko ta ujetost v socialne rituale, v nekaj, kako se nekaj mora početi, zaznavati in čutiti, lahko precej nasilna zadeva, ki moti pristna čustva in pristno žalovanje.

Zelo priljubljena je virtualna komunikacija in uporaba družbenih omrežij. Kolikšna je tista zdrava mera uporabe družbenih omrežij in spremljanja novic?

Na to vprašanje je nemogoče odgovoriti, sploh v teh časih. Sedaj moramo preživeti kot posamezniki in kot družba. V tem času nam videokonference pomagajo v šolstvu, zdravstvu in drugod. Tudi mi imamo v bolnišnici možnost videokonferenčne povezave za ljudi v stiski. Prav tako prisotnost na socialnih omrežjih olajša občutek osamljenosti, o katerem sva že govorila. Dobro se je samo ves čas opazovati, ali mi neka aktivnost škodi ali mi je v dobro. Tudi na socialnem omrežju je namreč veliko agresije in nespoštljive komunikacije. V teh primerih je dobro računalnik ugasniti in si odpočiti od (virtualnih) ljudi ter početi nekaj, kar nas bo približalo Ljubezni.