Tokrat smo v rubriki MB INtervju gostili kar našo lastno novinarko, sicer pa priljubljeno blogerko, Mariborčanko Teo Tošić Golob, ki z blogom TwinsMama in pripadajočo Facebook stranjo navdihuje mnoge nosečnice in mamice širom Slovenije. 28-letna Tea v blogu z nekaj tisoč sledilci opisuje svoj vsakdanjik s hčerama dvojčicama, Mineo in Timeo, in skozi pisanje daje vedeti, da je popolna nosečnost in popolno, neproblematično materinstvo le mit. Z realnimi opisi brez olepševanj podaja lastne izkušnje materinstva, v tem pa je tudi skrivnost njenega uspeha. Prav vse imaj(m)o dan, ko smo pri kraju z živci bodisi v partnerstvu bodisi pri procesu vzgoje otroka, takrat pa njene prigode pridejo še toliko bolj prav, zlasti ob večerih, ko se s telefonom v roku in kakavom v drugi zleknemo na kavč. Za naš osrednji mariborski spletni portal je Tea odgovorila na nekaj vprašanj, ki bodo še bolj osvetlila njeno življenje.

Kako je potekala nosečnost?

Daleč od takšne, kot sem si jo zamišljala. Bilo mi je grozno slabo, skoraj vso nosečnost sem bruhala večkrat na dan, poleg tega sem morala veliko mirovati. Imela sem veliko pregledov, saj sem bila rizično noseča. V glavnem, to obdobje bi v večjem delu kar preskočila. Rada pogledam svoje nosečniške fotografije, se spomnim brcik, to pa je to. 🙂

FOTO: Magični trenutki

Kaj zate pomeni bloganje?

Pomeni mi neke vrste sprostitev. Z bloganjem sem začela ob koncu nosečnosti. Nekaj mesecev sem se sicer odločala ali bi ali ne bi. O tem sem se pogovorila s partnerjem, saj je konec koncev v to vpletena vsa družina. Dejstvo je, da naše življenje delim z drugimi, tudi popolnimi neznanci. K sreči me je podprl, pa tudi moji prijatelji in družina. Le moj oče ima morda nekaj zadržkov, mama pa me popolnoma spodbuja.

Še vedno se velikokrat srečam z »očitki« in vprašanji zakaj izpostavljam svoje otroke javnosti. Kljub vsemu menim, da je bila odločitev prava. Če me bosta nekoč zaradi tega obsojali, bom morala prevzeti svojo odgovornost; res je, da nekaterih stvari ne bom mogla »zabrisati«, a upam, da temu ne bo tako.

Hkrati gre tudi za neke vrste dnevnik, saj vse bloge skopiram in shranim v mapo, tako da bosta lahko Timea in Minea nekoč na drugačen način podoživljali svoje otroštvo. Upam, da jima bo všeč.

Koliko imaš bralcev? Si že kdaj razmišljala vloganju?

Največ bralcev sem imela v času porodniške, ko sem imela tudi več časa za pogostejše objavljanje blogov, a tudi sedaj vidim, da jih veliko redno spremlja našo zgodbo. O vloganju zaenkrat še nisem razmišljala, saj se v tem ne najdem. Veliko raje svoje misli, čustva in občutke »zlijem na papir«.

Kakšni so odzivi? Meniš, da komu osmisliš dan, sploh ko brez zadržkov spregovoriš o straneh materinstva, ki niso najbolj rožnate?

Z vsako objavo vem, da jo bodo prebrali ljudje, ki se v njej najdejo, pa tudi tisti, ki si bodo mislili »kaj te s toto je«. Odločila sem se, da bom pisala tako kot je, brez olepšav, brez zavijanja v vato, zakaj bi moralo biti vedno predstavljeno vse lepo in prav, če pa ni? Velikokrat mislim, da bom obupala, da mi bo mi zmanjkalo moči, velikokrat sem se zjokala, tudi vprašala, kaj mi je bilo tega treba. A ko se objameta, ko si data »cmok«, ko me pokličeta mama, ko se zbudita z nasmehom …, vem, da je to edino pravilno in da mi je bil res namenjen velik čudež oz. pravzaprav dva!

Imaš dve deklici. Kako ti uspe urediti dva otroka in ju spraviti v vrtec, da si kljub temu v službi vedno prva?

Menim, da me velikokrat reši dobra organiziranost. Vsako minuto našega jutra imam vnaprej določeno. No, seveda se kdaj tudi zalomi, odvisno od njunega razpoloženja. Vse tri imamo zjutraj dovolj pol ure, da se uredimo in odpravimo od doma. Prve mesece, ko še nista hodili, je bilo precej težje, saj sem morala nositi obe hkrati. Tako da priznam, da sem, ko sem ju oddala v vrtcu, čutila nekakšno olajšanje in še danes si vedno rečem Tea zdaj pa hitro v službo, da pred začetkom dneva zaužiješ svojo dozo »kafeja«. Glede na to, da so naše noči še daleč od prespanih, mislim, da je ravno to tisto, kar mi omogoči preživeti dan. Hehe.

Imaš še kaj časa za večerne izhode? Kam najraje greš, če le moreš?

Pred nosečnostjo sem zelo rada hodila ven. Odkar sem mama, si žuranja še nisem privoščila. Torej skoraj tri leta, a sedaj že nestrpno odštevam, saj grem čez dva tedna v »lajf« na koncert grupe Vigor. Me pa res zanima kako bo to izgledalo, glede na to da včasih zvečer ne vem več niti koliko je 1+1 (smeh).

Kako te je spremenilo materinstvo, če primerjaš s tem, kakšna oseba si bila včasih?

Lahko bi rekla, da sem bila vedno brez obstanka, od doma sem odhajala v jutranjih urah in se domov vračala ob večerih (in obratno). Vedno sem imela mali milijon želj na dnevnem spisku. Zato mi je toliko bolj moja služba bila pisana na kožo. In to je ključna stvar, ki se je pri meni spremenila ter sem jo morda malo težje sprejela. Biti večino časa doma z otroci. Ni bilo več tistega ‘sedaj sem tam, v naslednjem trenutku že »pičim naprej«’.

Priznam, da je materinstvo veliko težje kot sem si morda predstavljala. Velikokrat slišim od kakšne prijateljice, da še ni pravi čas, da še ni pripravljena biti mama. No, mislim, da nobena ne more biti popolnoma pripravljena. Morda sem tudi jaz mislila, da sem, pa sem kaj hitro ugotovila, da bo to kar precejšen zalogaj. A še vedno mislim, da je vsakemu dano toliko, kolikor zmore!

Mislim, da mora vsaka ženska najti čas zase. K sreči mi je to omogočeno. Čeprav partnerja večino časa ni ob nas, prevzame večer, da si privoščim kavico v miru. Potem so tu še moji starši, moja babica, ki gre večkrat preko sebe, ker se vidi, da živi za svoji vnukinji. Konec koncev imam tudi veliko prijateljev, ki so moji žabi vzljubili, nas radi obiščejo in se radi igrajo z njima. Glede tega se res ne morem  pritoževati. V glavnem … Nikoli nisem želela biti le mama. Želela sem biti tudi ženska, partnerka in prijateljica.