Igor Fekonja – Feki. Tudi če, morda, ne veste, kdo je, v bistvu veste. Da je. Tista čupa, tista jakna in tisti vzklik. Kje. Si. Rocker. To vam bo zaklical, stari rocker. Vprašaš ga, karkoli, in takoj ga dobiš. Odgovor s karakterjem. In smo ga, zdaj ko je dobil zalet in se loteva koncertov Psihomodo Pop (ta petek) in Pankrtov (28. marca) v Štuku, vprašali kar vse po spisku. Kakšna je torej mariborska koncertna publika, kakšni smo? »Ha! Glej, če jim daš češnjo na vrh smetane, bojo vse pojedli. Vse!« Kaj si Maribor še lahko privošči, kolikšen honorar za izvajalca? »Za 50 tisoč evrov. Tu nekje. Vse, kar je več… Težko. Brez zaledja ne gre. Ni je banke, ki bi ti danes dala garancijo za špil.« Ampak on se to še gre. Še, še.

Se bodo kdaj vrnile masovke pod Pohorje, kot je bil nazadnje koncert 2Cellos, septembra 2018? Fekonja pravi, da sta zdaj stalnica Lampiončki in ustalil se je Stellar Beat v Rogozi. »Bi šel delati pod Pohorje, ampak danes moraš imeti tako finančno zaledje… Naše firme ti bodo sponzorsko dale po par sto evrov, s čimer se ne da. Pozna se, da je veliko ‘naših’ firm šlo v Ljubljano.«

Psihomodo kdo?

Preko prsta ocenjuje, da je rock’n’rolla, torej »špilov«, zdaj morda več za 30 odstotkov.

Spomni se še, kako je Smiljan Kreže s koncerti oral ledino. Neki drugi časi. bilo je nekoč in je danes. Razlika? »Saj zelo drugače ni, v osnovi, ampak veš kaj moraš danes ponudit?« retorično vpraša Feki. »Dobesedno samo tisto, kar folk pozna. Če ne, pozabi. Česa ne razumem, je to: pazi, včasih nismo imeli interneta, youtuba in vsega tega, pa smo muziko bolje poznali. Danes pa se zgodi, da naletiš na ljudi, ki ne poznajo Psihomodo Pop.«

Da, se zgodi. Zato pa je mencal, ko je novembra s produkcijo soorganiziral koncert Lačnega Franza ob štiridesetletnici nastanka legendarne mariborske skupine. Malo ga je vseeno bilo strah. Pa je bil Štuk vseeno poln. »Veš, mi stari prdci še vemo, kdo in kaj je Lačni Franz. To je bil naš band, to smo (bili) mi.« Pa je bil strah odveč. Štuk je bil lepo poln, dovolj, da se je poglobilo sodelovanje in odločil se je, da bo skušal oživiti klasično koncertno sceno. Psihomodo Pop, Pankrti, Opća opasnost (17. aprila) ter Boom koncert s San di Ego in King Foo (29. maja). Zakaj ravno ti, zakaj ravno zdaj? »To je izziv. Ker moja generacija, veš, mi nimamo kam! Pikiram na te stare prdce, na Štuku nas je bilo ogromno, kar pomeni, da interes še je.«

Kako rockerski je Maribor? V petek zelo.

Če boste to vprašali Fekija, ne bo cincal. »Je, v bistvu, je. Bolj ali manj? Je! Edino, kar je moteče, da vsi in to z mano vred, priznavam, delamo koncerte v petek. Vsi!« In smo tam. Da je, ko se končno zgodi več kvalitetnih, nostalgičnih ali svežih koncertov, v Mariboru prepogosto vse na isti dan. Zakaj petek, zakaj vsi hkrati? »Povedal bom tako: če bi imel svoj prostor, bi raje delal koncerte v soboto. Itak! In zato sem dal Pankrte na soboto, vsaj nekaj. Škoda je, da imaš po štiri dobre koncerte. In iskreno nimam pojma, kdaj je to postalo aktualno, ker včasih s(m)o jih delali v soboto.«

Najboljši koncert? Ni dvoma. Jazz bobnar Billy Cobham eno nedeljo v Satchmu. Pa Laibach v Ledni dvorani. Pa prva koncerta Damirja Urbana in Dubioze Kolektiv v Mariboru.

Ob devetih – in zdravo!

In potem je tu še ura. Lačni Franz je, ker je žagala še predskupina, začel ob desetih. Sicer bi ob devetih, pravi. Fekonja ne razume, zakaj bi ljudi zavajal. Ko omenimo, da je tu vedno v mislih tudi dobiček kluba, ker ljudje, ki čakajo, pač praviloma tudi več spijejo… Zanj to ne pije ne vode ne piva. »Ne vem, zakaj bi to delal folku. Zakaj? Da napišem, da je špil ob devetih, band pa spustimo gor opolnoči? Kaj si noooor!« Fekonja razlog za kasnejše začetke koncertov vidi v daljšem obratovalnem času večine lokalov v mestu, zaradi česar je konkurenca toliko večja.

Optimalna cena: od 12 do 25 evrov

Nato pa je tu še tretje ključno vprašanje: po koliko je karta. Glede na program, ki ga dela Fekonja, je primerna cena gibljiva. Hm. Je 25 evrov visoka cena vstopnice v Mariboru? »Ne, zame ni. V Ljubljani se tukaj cene šele začnejo in praviloma bo takšna cena vsaj tudi v Ljubljani.« Kaj pa 15 evrov? »Ravno toliko, da se še izide. Razpon, kar se za prepoznaven band organizatorju še splača, je minimalno 12 evrov, ampak odvisno je že od velikosti prostora.« Prav to pa je tisto, kar vprašajo promotorji skupin. Kako velik prostor je in koliko ljudi bo prišlo. In, kaj reče, se kdaj zmoti? »Navzgor zagotovo ne, haha,« se zasmeji. So tudi razočaranja, pride tudi manj ljudi, kot je pričakoval, omeni denimo I Feel Culture, ko je prišla Queen Tribute Band, skupina s 60-članskim beograjskim simfoničnim orkestrom in zborom. »Osemdeset izvajalcev, ravno je bil še aktualen film Bohemian Rhapsody, super tajming. Pa sem bil presenečen, da ni prišlo vsaj še tisoč ljudi, kar je ogromno.«

»Tribute« skupine (ni)so prihodnost

So ali niso skupine, ki preigravajo priredbe, torej »cover« in »tribune« zasedbe, prihodnost? Pa smo spet tam, pravi Feki. Ni pravega odgovora. »Imaš vrhunske tribute skupine, take, da misliš, da so pravi, res, gledaš, zijaš, če ne bi gledal na oder in v ksihte, ne bi vedel, da niso gor pravi. Se pa zgodi, da je včasih tudi ‘pušiona’, čeprav je odlično zaigrano in narejeno. Eni so, eni niso, zelo, zelo odvisno.«

Potem pa so za konec tu koncertni prostori. Satchmo, Štuk, Pekarna pa tja do dvorane Tabor. Velik potencial je kot prostor pokazal Udarnik, če bi obstajal interes, bi šlo. Za zvok pa ni dileme, še vedno sta najboljša Štuk in Gustaf. »Če Maribor ne bi bil zanimiv, ne bi sem hodili ljudje iz Ljubljane in niti ne bi Primorci organizirali res uspešnega koncerta 2Cellos pod Pohorjem.« Tveganje, ki se ne izide vedno, kar je izkusil z Boom festivalom septembra, ko je v avditoriju Lutkovnega gledališča zbobnal pregled mariborske rock scene. »Ker se je ob pol devetih ‘fsipalo’. Kdor je čakal še doma, je tam tudi ostal. Ker ščije. Pa vsi in vse pod streho. Škoda.«

So zastonj koncerti tokom leta jalova usluga? »Večja težava je, da publiko razvadiš, med letom se naberejo, ne toliko Festival Lent, kolikor zlasti decembra pa še ob kaki priložnosti. Bandi pridejo, a če jih boste vprašali, bodo neradi povedali, da je open-air veselica. Štirideset dni zastonj koncertov na trgu? Tega ni nikjer na svetu. Če se že gremo kaj takega, ponujajmo Opero v parku, to nam res uspeva.«

Mariborske Križanke? So že tu!

Ni dileme. Nobene. Da bi lahko tudi Maribor imel svoje Križanke. Saj so koncerti tam nekoč že bili. Rotovški trg! Danes se vse da, sporoča Feki. »Streho potegneš čez trg, ozvočenje bi vse preneslo, noter bi šlo do 1.500 ljudi, kar je točno tak prostor, kakršnega nimamo in to nas prepogosto tepe. Vrhunska lokacija, vsi bi zmagali.«

Sicer pa če bi danes šel še enkrat v ta posel, bi najbrž resno razmislil o elektronski glasbi. »Band v osnovi danes še vedno stane več za ta srednji rang.« In nasvet, če bi kdo rad od tega živel? »Auuu. Zaj… Naj najprej zadane na lotu. Pa še takrat ni ziher, haha.«