25. in 26. decembra bo v Dvorani Tabor v Mariboru ponovno Božični stand up z Reporterjem Milanom in Tadejem Tošem. Gre za edinstven dogodek, ki postaja tradicionalni božični spektakel. Vstopnice za prvo predstavo so že davno razprodane, za drugo pa jih je na voljo samo še nekaj sto.

Tadej Toš in Matjaž Šalamun – Šalca. Kako dolgo sta potrebovala, da sta se vendarle odločila oditi skupaj na oder?

Šalca: Nisva še šla skupaj na oder. Srečala sva se skupaj na odru (smeh). Šalim se, za pravo stvar ob pravem času ni problema, kar se nas treh v Reporterju Milanu tiče. Resda doslej še nismo imeli skupnih projektov, smo pa dihali en z drugim. Mogoče ne deluje tako, da vemo en za drugega, a delamo skupaj.

Toš: Trojček Reporter Milan sem občudoval še preden sem se sam podal v vode zabavnega programa in humorja. Reporter Milan so štajerski, mariborski in slovenski Monty Pythoni z velikim potencialom, ki ga že desetletje, s pridom razvijajo. Čeprav čez leto ne zavzemamo istočasno istega odra, spremljamo en drugega. Ponosen sem, da je Maribor oz Štajerska v Sloveniji ena taka močna baza zdravega humorja, ki ga mi z različnimi pristopi vsake toliko lahko zelo na široko ponudimo občinstvu. To sodelovanje, kljub temu, da smo čez vse leto po turnejah na neki svoji poti, pa je super, da ga lahko ponudimo ob prazniku na tem fantastičnem mestu z obliko, ki lahko dobro funkcionira.

Foto: MP Produkcija/Pigac.si

Drugo leto zapored oz. kar trikrat zapored razprodana Dvorana Tabor Maribor. Sta si kadarkoli predstavljala, da lahko slovenski stand up gre v tako velike razsežnosti?

Toš: V Sloveniji nismo navajeni, da bi tovrstni dogodki dobili take razsežnosti kot se to zgodi v Mariboru na teh naših predstavah. To jemljem kot potrditev dobrega dela do sedaj, vzpodbudo za naprej in hrati dobro praznovanje občinstva. Glede na to, da se k nam na ta termin vračajo ljudje, ki so naše predstave videli že kje drugje, a vseeno hočejo biti na kupu, da tudi samo vidijo, koliko njih pravzaprav je, da lahko pridejo na eno mesto hkrati. Čeprav smo v Sloveniji navajeni na manjše dvorane, na pogostost pojavljanja, pa je zanimivo, da se vseeno lotimo neke velike dvorane in nas domačih, malih ljudi, ni strah velikih dvoran. Ne bojimo se jih (dvoran) mi kot izvajalci in ljudje kot gledalci.

Šalca: Strinjam se s Tadejem, a bi dodal, da ne prodajamo mi dveh dvoran, temveč jih ljudje kupijo. Mi razmišljamo skromno. Lani smo se odločili, da gremo v taborsko. Je spoštovanje, je mogoče tudi pomislek pred začetkom, a jo napolnijo ljudje. Tudi drugi termin tj. 26. december, so naredili ljudje, ki so prvo dvorano takoj pokupili. Mislim, da je to za nas lahko le motivacija, da si še boljši, bolj direkten. Je pa dober občutek, priznam. Ne nazadnje moraš karto kupiti vnaprej, kar je že nek napor. Potem moraš na ta datum in uro iti nekam in to gledati (smeh). Je napor in priznanje. Seveda nam godi in je potrditev za nazaj in naprej. To so razsežnosti, ki so tudi nam po vseh teh letih nastopanja tuje. Da je to v našem mestu, je še toliko bolj prijetno. A je treba priznati, da so lani prišli ljudje tudi iz drugih okolij, npr. iz Ljubljane. Kar je za nekoga iz tistih koncev normalno, za nas tukaj pa čudno (smeh). Mi smo seveda vseh ljudi zelo veseli. To je čas, dogodek, ko se zidovi in ograje ne postavljajo.

Toš: Redko se zgodi pri nas, da bi se 3000 do 4000 ljudi znašlo na enem mestu zaradi dobre volje in dobre volje. To je neverjetno močna energija, ki se vleče čez vso leto. To si ljudje zapomnijo in govorijo dalje. Super, da jih imamo in še večja potrditev je to, da ideja raste in se širi. Recimo, da letos delamo že dva tako velika šova v tako veliki dvorani, kar je res nekaj neverjetnega. Lani smo videli, kako format funkcionira, in letos lahko občinstvu ponudimo še več.. Še boljše in še bolj tehnično dovršeno..

Foto: MP Produkcija/Pigac.si

Redko se tudi zgodi, da neki funkcionarji pridejo na tovrstne dogodke, če lahko pričakujejo, da se jih bosta iz odra dotaknila.

Šalca: Mi se enostavno trudimo biti smešni. Če je le možno se naredim norca iz sebe, s tem nimam težav. Opozarjamo na napake, včasih to zveni malo ostro, a je namen smeh in dobra volja. Lani se je župan zelo zabaval, par šal je bilo na njegov račun, ampak nismo bili nesramni – to je bistvo.

Toš: Humor je običajno tisti, ki je spodaj. Že Fran Milčinski Ježek je rekel, da so humoristi dvorni norčki v službi njegovega veličanstva ljudstva. Ljudje vedno radi vidijo, da je humor orožje tistih, ki so spodaj proti tistim, ki jih pritiskajo od zgoraj.

Bosta na odru nastopila skupaj?

Šalca: Saj lani sva tudi. Ko gre en dol pride drugi gor. (smeh) Ne nazadnje se bomo na odru srečali skupaj skupaj. Kaj zdaj to pomeni še ni mogoče povedati. Nismo se še  ničesar dokončno dogovorili, morate pa vedeti, da se tako Tadej kot mi nekih pravil ne držimo. Niti jih prej ne napišemo.

Toš: Vse je možno, vse je odprto in vse je odvisno od trenutka in navdiha. Vse možnosti so odprte (smeh). Publiki v tem kompletu ponujamo pahljačo raznovrsnega humorja. Glede na to, da se nekaterih tem lotevamo raznoliko vsebinsko in izvedbeno, lahko ljudje v enem večeru dobijo veliko mero posebnosti in edinstvenosti. S tem, ko delimo oder 1-krat letno (zaenkrat), začenjamo čutiti kje bi se lahko vsebinsko in kreativno prepletli v bližnji prihodnosti.

Šalca: Nekaj morate vedeti. Čeprav bo koncept 25. in 26. decembra isti, pa predstavi zagotovo ne bosta. To pač tako je, saj ne igramo Matička se ženi. Stand up je nepredvidljiv. V tej smeri ne bi upal napovedovati ničesar. Ljudje bodo dobili vse, kar takšna komedija lahko prinese, če bomo v nekih točkah našli skupni jezik in bili nekaj časa skupaj na odru. Verjamem, da ljudje ne bodo pogrešali ničesar.

Foto: MP Produkcija/Pigac.si

Torej, če bo nekdo imel karte za obe predstavi, ne bo videl enako?

Šalca: Če bi mi imeli strogo napisan scenarij, pa ga nimamo, bi. Vem za Tadeja zagotovo, da če bi imel tri predstave na dan, da ne bi bile iste. Ker ga poznam. Vem tudi, kako mi funkcioniramo.

Toš: Kar zadeva mene bo vsaj 50% programa različnega, saj sta to že povsem različna datuma. En bo družinski (25.12.), drugi (26.12.) bo pa dan samostojnosti in enotnosti. Torej prvi dan bom bolj pri družini, domu in francoski salati, 26. pa bolj pri samostojnosti in enotnosti, kakršnikoli že sta.

Imata težavo s tem kdo bo šel prvi na oder? Recimo veliki bendi ne želijo biti predtekmovalci..

Toš: Lani ste bili vi prvi, te bom letos jaz prvi?

Šalca: Nimava težav. Lani je Tadej vprašal, če bomo mi prvi, pa sem pritrdil. Pa je on rekel, te pa ite. Mislim, da pri tem konceptu ne gre kdo je pred nekom.

Toš: Lahko tudi obrnemo, lahko tudi žrebamo. Lahko gremo gor s sodnikom, vržemo kovanec, se zarola jingle in se krene. Čeprav moram reči, da lani, ko sem polno uro čakal, me je že trgalo v mišicah, da bi letel gor. Težko je čakati. Tak’, da mogoče bi bil letos jaz prvi? (smeh)

Lani je imel Šalca nekaj “roastanih” na tvoj račun. So te podžgale?

Toš: Šalca je mislim da najboljši slovenski roaster ta trenutek. Živeči (smeh).

Šalca: To toploto oddajam (smeh).

Toš: Vroče je pa zebe istočasno (smeh).

Šalca: V bistvu nimaš prav, Tadej je šel lani prvi in nas napovedal. Jaz pa sem pri napovedi uporabil nekaj svojih značilnosti..

Toš: Biserov!

Šalca: Ekipe Reporter Milan ne jemljem za tipične stand up komike. Ko govorim o stand up komikih gre za eno osebo, mi smo pa trije. Zame je stand up komik Tadej Toš, ker lahko v eni uri pove toliko, kot ostali v štirih. Ker te potisne v kot in ti da misliti. Pa ker je vedno aktualen. Saj, ko ima predstavo ob osmih zvečer, govori o tem, kar se je zgodilo ob štirih. To je zame Stand up. Najlažje pa se je držati scenarija kot pijan plota in govoriti o tem o moški ženski tematiki in to gurati 100 let. Stand up komik mora povedati to, kar se mu je zgodilo, ko se je vozil na predstavo in zato se ga vedno veselim videti. Lažje mi je, če smo mi prvi, da ga lahko v miru gledam. Jaz sem svoje odkljukal in lahko grem mirno na stol. Čeprav, težje je pomoje biti drugi.

Toš: Začne se, ko prvi stopi na oder. In to čakanje je izjemno zanimiv občutek. V hodnikih, kjer si sam in med občinstvom, ko vidiš, kako kolegi to delajo. Kakšen učinek ima to, kako močno je, ko 4000 ljudi naenkrat reagira na teze z odra. Kako močno je to in to najbolj pritegne. Tega v Sloveniji skoraj ni.

Foto: MP Produkcija/Pigac.si

Bo 25. in 26. december postal stalnica?

Šalca: Kar se nas tiče si to sigurno želimo. Ne da smo tradicionalisti, a je privilegij stati na odru in čutiti vso to energijo, srečo in ta smeh. Kar se nas tiče je to najlepše darilo za božič, da smo lahko v naši Dvorani Tabor. Vse kar si želimo, da bi dobilo še večje razsežnosti. Tudi zemljepisne. Da bi ljudje začutili to pozitivno energijo, da bi odšli drugačni pozitivni domov. Da jim za te dneve napolnimo baterije. Naj traja dosti let.

Toš: Lahko postane tradicija, da se za božič dobimo v Dvorani Tabor. Vesela lepa tradicija. Vesele in lepe tradicije so vesele in lepe. Zakaj jih ne bi imeli, če občinstvo to prepoznava? Bilo bi nemoralno in neetično nenadaljevati z veselimi druženji. Čas in prostor kličeta po tem, da se dobra volja, pogum, optimizem, odprtost in prijateljstvo se pokažejo, pa da ljudje to vidijo in začutijo.

Kje pa je zgornja meja? Dvorana Tabor? Ali še kaj več?

Šalca: Številke so impresivne, vendar nam ni cilj podiranje rekordov. Še vedno gremo radi čez leto v klube. Ta božični stand up jemljemo kot posebni projekt, zato je tudi poseben scenarij, posebna tematika. Tega ne bi enačil z gostovanji čez leto. Čeprav bosta dve predstavi polni, je to za nas božična posebnost. Dvorana Tabor je najbolj primerna za to, na stadionu bi zdaj bilo malo mrzlo (smeh).

Toš: Vprašanje tudi kje je vzdržnost zadrževanja kvalitete dogodka, kar zadeva velikosti dvorane. Mi lahko v smislu letošnjega interesa rečemo, da nam je Dvorana Tabor postala premala – za en dan. Zato je pravzaprav za Slovenijo tako lepo in redko, da se je en program v taki dvorani izvedel dva večera zapored. Če smo mi prvi, je to super. Če je nekomu pred nami, je to še bolj super. Potem je v tem okolju veliko ljudi, ki so pripravljeni se v veliki družbi ljudi imeti dobro. Zato toliko krat ponavljam, da je ta dogodek za vse nas praznik. Za občinstvo in za nas nastopajoče. Ni lepšega občutka stopiti pred tako veliko množico, ki ji ne vidiš konca.

Kart zastonj ne delite?

Šalca: Meni to v osnovi ni všeč. Če je Joža kupil štiri karte, ne vidim logike, zakaj bi moral nekdo Stankotu štiri podariti. To enostavno ni pravično. Če hočemo kam iti, pa nas ni noben povabil gremo in si kupimo karte. To je pošteno do vseh, ki to prireditev delajo. Sam najraje nekomu, ko vidim, da ni sposoben ali ne more, grem in mu kupim vstopnico in mu jo podarim. Za masovno deljenje pa nisem bil nikoli pristaš.

Toš: Ja.